Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

B (22.714-22.738)


  1.      izpolnjeváti  -újem tudi spolnjeváti -újem [u̯n] nedov. (á ȗ) 1. delati, da kaj obljubljenega, napovedanega postane stvarnost, dejstvo: izpolnjevati obljube; njegove besede so se začele izpolnjevati / star. božja volja se izpolnjuje nad njim // delati, da kaj zahtevanega, obvezujočega postane stvarnost, dejstvo: izpolnjevati dolžnosti; izpolnjevati ukaze / izpolnjevati normo / izpolnjevati naloge opravljati ∙ publ. kandidati morajo izpolnjevati splošne pogoje razpisa imeti kvalitete, ki se zahtevajo, pričakujejo 2. vpisovati zahtevane podatke, navadno na določena mesta: izpolnjevati formularje, anketne liste / izpolnjevati obrazce s tiskanimi črkami / izpolnjevati rubrike v prijavnici / izpolnjevati volilne listke 3. delati, da prostor ni več prazen: stike kamnov v zidu izpolnjuje samo zemlja / to pohištvo lepo izpolnjuje prostor; pren. šport in glasba izpolnjujeta njegov prosti čas izpolnjujóč tudi spolnjujóč -a -e: izpolnjujoč svojo domovinsko dolžnost, je padel ♪
  2.      izpolnjív  -a -o [u̯n] prid. (ȋ í) ki se da izpolniti; izpolnljiv: izpolnjiva obljuba ♪
  3.      izpolnljívost  -i [u̯n] ž (í) dejstvo, da je kaj izpolnljivo: izpolnljivost načrta / izpolnljivost obveznosti ♪
  4.      izpopolnílo  in spopolnílo -a [u̯n] s (í) kar kaj izpopolni, izpopolnjuje: močna krmila so izvrstno izpopolnilo za suho krmo; članki so izpopolnilo njegove razprave / znanje je potrebno izpopolnila izpopolnitve ♪
  5.      izpopolnítev  tudi spopolnítev -tve [u̯n] ž (ȋ) glagolnik od izpopolniti: izpopolnitev delovnega postopka / skrbeti za strokovno izpopolnitev delavcev; izpopolnitev znanja / prizadeval si je za izpopolnitev samega sebe / razpis delovnega mesta velja do izpopolnitve zasedbe // kar je izpopolnjeno: uvesti tehnične izpopolnitve ♪
  6.      izpopolníti  in izpopólniti -im tudi spopolníti in spopólniti -im [u̯n] dov. (ȋ ọ́) 1. narediti kaj bolj popolno, dovršeno: izpopolniti izdelke; izpopolniti delovni postopek; izpopolniti stroj; ti aparati so se zadnja leta zelo izpopolnili / z novimi odkritji se je predstava o vesolju izpopolnila / izpopolniti izbiro povečati jo z novimi izdelki, boljšo kakovostjo 2. dodati manjkajoče, nadomestiti: izpopolniti zalogo / z izdajo tega učbenika so izpopolnili vrzel v stroki 3. z dodatnim izobraževanjem doseči večjo strokovnost, večje znanje: izpopolniti znanje na seminarju; strokovno izpopolniti kadre; izpopolniti se v glasbi, stroki; izpopolnil se je na praksi v tujini izpopolníti se in izpopólniti se tudi spopolníti se in spopólniti se postati boljši, popolnejši, zlasti v moralnem pogledu: ljudje so se v teh letih izpopolnili; prizadeva si, da bi izpopolnil samega sebe izpopólnjen tudi spopólnjen -a -o: izpopolnjen stroj / izpopolnjena izdaja učbenika ♪
  7.      izpopólnjenje  tudi spopólnjenje -a [u̯n] s (ọ́) glagolnik od izpopolniti: izpopolnjenje znanja / prizadeval si je za izpopolnjenje samega sebe ♪
  8.      izpopolnjevánje  tudi spopolnjevánje -a [u̯n] s (ȃ) glagolnik od izpopolnjevati: širjenje in izpopolnjevanje obrata; izpopolnjevanje proizvodnje z novimi izdelki / strokovno, tehnično izpopolnjevanje; biti na študijskem izpopolnjevanju v tujini; tečaj za izpopolnjevanje predmetnih učiteljev / moralno izpopolnjevanje ljudi; izpopolnjevanje samega sebe ♪
  9.      izpopolnjeváti  -újem tudi spopolnjeváti -újem [u̯n] nedov. (á ȗ) 1. delati kaj bolj popolno, dovršeno: izpopolnjevati izdelke; širiti in izpopolnjevati obrat; izpopolnjevati stroj / izpopolnjevati vzgojo; človeški govor se je v tisočletjih izpopolnjeval 2. dodajati manjkajoče, nadomeščati: izpopolnjevati zaloge / partija je izpopolnjevala svoje vrste z najboljšimi borci 3. z dodatnim izobraževanjem dosegati večjo strokovnost, večje znanje: izpopolnjevati znanje; izpopolnjevati se v pisanju; strokovno se izpopolnjevati izpopolnjeváti se tudi spopolnjeváti se 1. postajati boljši, popolnejši, zlasti v moralnem pogledu: z delom se je notranje izpopolnjeval 2. predstavljati, ustvarjati skladno celoto: pravili se med seboj izpopolnjujeta ♪
  10.      izposlováti  -újem dov. (á ȗ) s posredovanjem, svojim vplivom doseči, da kdo kaj dobi: stric mu je izposloval službo v banki; kmetom so izposlovali kredite za preusmeritev kmetij; na občini mu je izposloval dovoljenje; izposloval si je daljši dopust ♪
  11.      izposodíti  in izposóditi -im tudi sposodíti in sposóditi -im dov. (ȋ ọ̑) dati komu v začasno uporabo, z obveznostjo, da se to vrne in plača odškodnina: izposoditi avtomobil; izposoditi knjigo izposodíti si in izposóditi si tudi sposodíti si in sposóditi si 1. dobiti v začasno uporabo, z obveznostjo, da se to vrne: izposoditi si obleko za nastop; kolo si je izposodil od prijatelja / izposoditi si pri sosedih na visoke obresti ∙ evfem. miličniki so že prijeli tistega, ki si je izposodil vaš avto vzel, ukradel 2. vzeti, prevzeti: besede za te pojme smo si izposodili iz nemščine; izposoditi si metodo dela 3. ekspr. ponorčevati se, pošaliti se: dobro, pošteno so si ga izposodili; pisatelj si je temeljito izposodil birokrate; redko pošteno so se ga izposodili izposójen tudi sposójen -a -o: izposojen denar; izposojene besede; izposojene knjige moram jutri vrniti ♪
  12.      izposója  -e ž (ọ̑) glagolnik od izposoditi ali izposojati: izposoja knjig se je v tem letu povečala; izposoja narodnih noš za prireditev / izposoja na dom / po dvajsetih izposojah je bila knjiga že zelo poškodovana ♪
  13.      izposójanje  in sposójanje -a s (ọ́) glagolnik od izposojati: izposojanje avtomobilov; izposojanje knjig v knjižnici; izposojanje športne opreme / izposojanje denarja / izposojanje besed iz drugih jezikov ♪
  14.      izposójati  -am in sposójati -am nedov. (ọ́) dajati komu v začasno uporabo, z obveznostjo, da se to vrne in plača odškodnina: izposojati avtomobile, kostume ∙ knjižnica izposoja knjige na dom izposojevalci jih lahko vzamejo s seboj izposójati si in sposójati si 1. dobivati v začasno uporabo, z obveznostjo, da se to vrne: ta gospodinja si pogosto izposoja živila pri sosedah; izposojati si denar; izposojati si knjige v knjižnici ∙ ekspr. noči mu niso bile dovolj, še dan si je izposojal za spanje spal je podnevi 2. jemati, prevzemati: izposojati si besede iz drugih jezikov; izposojati si ideje od drugih avtorjev 3. ekspr. norčevati se, šaliti se: izposojati si svoje tovariše; pošteno si ga izposojajo ♪
  15.      izposójenka  tudi sposójenka -e ž (ọ́) lingv. prevzeta beseda, popolnoma prilagojena izposojujočemu si jeziku: romanske, slovanske izposojenke; izposojenke iz nemščine; tujke in izposojenke ♪
  16.      izposojeválec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) 1. kdor izposoja: izposojevalec avtomobilov, filmov, športnih rekvizitov 2. kdor si izposoja: v knjižnici se je povečalo število mladih izposojevalcev ♪
  17.      izposojeválka  -e [u̯k tudi lk] ž (ȃ) ženska oblika od izposojevalec: zaposlila se je kot izposojevalka ♪
  18.      izposojeválnica  tudi sposojeválnica -e ž (ȃ) prostor, kjer se izposoja: knjižnica ima izposojevalnico in čitalnico; poleg bifeja so uredili izposojevalnico športne opreme // ustanova, ki izposoja: izposojevalnica filmov ♪
  19.      izposojevánje  tudi sposojevánje -a s (ȃ) glagolnik od izposojevati: izposojevanje avtomobilov / izposojevanje besed od drugih narodov ♪
  20.      izposojeváti  -újem tudi sposojeváti -újem nedov. (á ȗ) dajati komu v začasno uporabo, z obveznostjo, da se to vrne in plača odškodnina: izposojevati avtomobile / knjižnica izposojuje ob torkih izposojeváti si tudi sposojeváti si 1. dobivati v začasno uporabo, z obveznostjo, da se to vrne: izposojevati si denar, knjige 2. jemati, prevzemati: izposojevati si besede iz drugih jezikov ♪
  21.      izposojnína  -e ž (ȋ) pristojbina za izposojanje: plačati izposojnino; izposojnina za filme, knjige ♪
  22.      izpostáviti  -im dov. (á ȃ) 1. napraviti, da kaj na kaj deluje, učinkuje: izpostaviti kaj pritisku, vetru, zraku; izpostaviti otroka mrazu; izpostaviti se soncu / izpostaviti mladega človeka prevelikim vplivom okolja // napraviti, da je kdo v neprijetnem, nevarnem položaju: izpostaviti koga javni kritiki, posmehu, preziru; izpostaviti se (smrtni) nevarnosti; ni se maral izpostaviti sodbi ljudi 2. postaviti koga na samoten, nezavarovan kraj, z namenom rešiti se skrbi zanj: takrat so pohabljene otroke izpostavili; kaznovali so jo, ker je izpostavila otroka; ujetnike so izpostavili na samotnem otoku 3. nekdaj postaviti koga na javno mesto kot kazen za kako dejanje: izpostaviti tatu na sramotilnem odru 4. publ. napraviti opazno, poudariti: režiser je izpostavil predvsem intimno dramo osebne moralne odgovornosti ● knjiž., redko v vitrinah so izpostavili predzgodovinske najdbe razstavili ◊ lingv. izpostaviti stavčni člen postaviti člen zaradi poudarka na začetek stavka, na njegovo prejšnje mesto pa postaviti zaimek ali prislov; mat. izpostaviti napisati skupni faktor pred oklepajem izpostáviti se očitno, močno zavzeti se za kaj ne glede na nevarnost; eksponirati se: on se je zelo izpostavil za prijatelja; izpostavila se je, da bi ga rešila izpostávljen -a -o 1. deležnik od izpostaviti: izpostavljen otrok; izpostavljen napadom, nevarnosti; ravninski kraji so manj izpostavljeni potresom; vrt je izpostavljen soncu 2. publ. ki je v položaju, da se veliko ljudi zanj zanima in ga ocenjuje: politično izpostavljena oseba / njegov položaj je zelo izpostavljen 3. ki moli, štrli naprej: izpostavljeni deli pročelja / postojanka je bila precej izpostavljena; pren. narodnostno izpostavljeni kraji ◊ alp. izpostavljeno mesto mesto, pod katerim je prepad v obliki visoke, gladke stene; šah. izpostavljena figura figura, ki je v nevarnosti, da bo napadena ali osvojena ♪
  23.      izpostávljanje  -a s (á) glagolnik od izpostavljati: izpostavljanje telesa soncu, zraku / izpostavljanje javni kritiki / izpostavljanje pohabljenih otrok / izpostavljanje zločincev na sramotnem odru ♪
  24.      izpostávljati  -am nedov. (á) 1. delati, da kaj na kaj deluje, učinkuje: izpostavljati telo soncu, zraku; ne izpostavljajte otroka hitrim temperaturnim spremembam / ekspr. izpostavljati se sovražnikovim kroglam // delati, da je kdo v neprijetnem, nevarnem položaju: izpostavljati slabe učence posmehu; izpostavljati se (smrtni) nevarnosti; ni dobro, da se izpostavljaš 2. postavljati koga na samoten, nezavarovan kraj, z namenom rešiti se skrbi zanj: izpostavljati bolne otroke in starčke; pren., ekspr. javno izpostavljati svoje neznanje ● knjiž., redko ta kip so izpostavljali le ob redkih priložnostih razstavljali izpostávljati se očitno, močno zavzemati se za kaj ne glede na nevarnost; eksponirati se: izpostavljal se je za prijatelje ♪
  25.      izpostávljenost  -i ž (ȃ) lastnost, značilnost izpostavljenega: izpostavljenost zemljišča; izpostavljenost zunanjim poškodbam / izpostavljenost vodilnega položaja / narodnostna izpostavljenost ♪

   22.589 22.614 22.639 22.664 22.689 22.714 22.739 22.764 22.789 22.814  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA