Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

B (20.214-20.238)



  1.      gŕčav  -a -o prid. (ŕ) 1. poln grč: grčav hrast, les; oprt je bil na grčavo palico / dvignil je svoje grčave roke 2. ekspr. neuglajen, robat, trd: ti ljudje so preprosti in grčavi 3. zastar. hripav, hreščeč: imel je grčav glas
  2.      grčavína  -e ž (í) grčav les: brezova grčavina
  3.      gŕčavka  -e ž (ŕ) grčava palica, navadno za opiranje: opirati se na grčavko; z grčavko ga je udaril po hrbtu; debela grčavka
  4.      gŕčica  -e ž (ŕ) manjšalnica od grča: les je imel polno grčic ◊ med. vnetna kepica pri protinskem obolenju, zlasti v sklepnem hrustancu
  5.      gŕčka  -e ž (ŕ) manjšalnica od grča 3: Sin je zgrabil vrč in nalil očetu in sebi dve glinasti, zelenkasti grčki, bratu Ladeju, materi in sestri pa tri kozarce (Prežihov)
  6.      gŕd  -a -o inprid., gŕši stil. gŕji ( ŕ) 1. ki ima v estetskem pogledu negativne lastnosti, ant. lep: ima grd obraz; grdi zobje; grd je in nesimpatičen; grda kombinacija barv; grda pisava; grda ureditev prostorov; grd kot smrtni greh, kot strašilo / ima grd glas neblagoglasen, hreščeč; grd vonj neprijeten, zoprn; jedli so pse in drugo grdo golazen ostudno, ogabno // umazan, nečist: predpasnik je že grd, treba ga bo oprati; ne jej z grdimi rokami; ima grdo delo 2. ki ima negativne, nesprejemljive lastnosti, zlasti v moralnem pogledu: on je grd človek / kot nagovor: molči, grdoba grda, lenoba grda; grdi otrok, kaj se potepaš; otr. ti grda muca / ne bodi grd z ljudmi neobziren, neuslužen; grd si, če jim ne pomagaš / grdi naklepi; lotil se je grdega posla; grdo ravnanje // ki je posledica teh lastnosti: ima grde navade; grdo ravnanje, vedenje / govori grde besede / dajali so mu grde priimke nespodobnepog. ima grd jezik obrekuje; nedostojno govori; evfem. ima grdo bolezen spolno, venerično; ekspr. bila je grda hči slabo, neprimerno je ravnala s starši 3. s širokim pomenskim obsegom slab, nekvaliteten: vse naokoli se je razprostiral grd svet, samo skalovje; grda cesta; grda moka / imeli smo grdo pomlad brez sonca, z obilico vlage; grdo vreme deževno, oblačno 4. ki vzbuja neprijeten, neugoden občutek: grdi spomini; grde sanje; ekspr. pusti te grde številke 5. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji: začutil je grdo bolečino; v nalogi so grde napake / na nogi mu zija grda rana // z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: grd lenuh; bil je grd skopuh grdó tudi gŕdo 1. prislov od grd: skakalec je grdo doskočil; grdo gleda z gubanjem čela in mrščenjem obrvi izraža jezo, nevoljo; grdo izdelan; grdo se motiš o tej stvari; grdo je naredil, da jih ni povabil; grdo piše; grdo ravna z otroki; prav grdo sem se uštel / v povedni rabi jutri bo najbrž grdo deževno, oblačno 2. v povedni rabi izraža neprimernost česa: grdo je piti iz enega kozarca; grdo je, če jim ne pomagate; grdo je, da tega nisi povedal ● grdo se drži ima neprijazen, namrščen obraz; je jezen; ekspr. že dalj časa me grdo gleda je jezen name; ekspr. laže, da je grdo zelo laže; star., kot vljudnostna fraza pijan je bil, ne bodi grdo reči, kot krava gŕdi -a -o sam.: grde ne mara, lepe pa ne dobi; ni šlo ne z lepo ne z grdo ne s prigovarjanjem ne s silo, pritiskom; tudi grdo ima v umetnosti svoje mesto; do grdega sta se sprla zelo, hudo; v grdem ne hodi ven ob slabem, deževnem vremenu
  7.      grdávs  -a m () slabš., redko grd, neprikupen človek: druščina razcapanih grdavsov
  8.      grdávš  tudi grdávž -a m () ekspr. malopriden, malovreden človek: ne trpim, da bi se družil s takim grdavšem / vi ste pa res pravi grdavš nagajivec, porednež / kot nagovor: te ni sram, grdavš; spet si se potepal, grdavš grdi
  9.      grdávš  -i ž () redko grdoba, grdež: katera grdavš mi je strgala knjigo
  10.      grdávščina  -e ž () ekspr., redko grdobija: očitala mu je vse grdavščine
  11.      gŕdež  -a m () ekspr. malopriden, malovreden človek: ne verjemi staremu grdežu / bomo že kako ugnali malega grdeža nagajivca, poredneža / kot nagovor: ti grdež ti, spet si prišel prepozno; tiho bodi, grdež
  12.      grdílec  -lca [c in lc] m () star. opravljivec, obrekljivec
  13.      grdílka  -e [tudi k] ž () star. opravljivka, obrekljivka: ni je maral, grdilke grde
  14.      grdín  -a m () redko grdoba, grdež: nočem živeti pri tem grdinu / kot nagovor ti grdin ti, tako pa ne boš govoril
  15.      grdíti  -ím nedov. ( í) knjiž. 1. grdo, slabo govoriti o kom: ljudje te bodo grdili in prezirali; grdili so našo domovino; grdi jo pri sosedih // grajati, karati: učitelj nas je upravičeno grdil; grdila jih je, da so umazanci 2. kaziti, kvariti: nos ji je grdila rdečkasta brazgotina grdíti se nar. vzhodno gabiti se, gnusiti se: v bolezni se ji vsaka jed grdi
  16.      gŕdost  -i ž (ŕ) grdota: grd je, vendar mu grdost pristoji; občutiti lepoto in grdost; grdost kasarniških blokov / grdost značaja / zopet si bo izmislil novo grdost
  17.      grdôta  -e ž (ó) 1. lastnost, značilnost grdega: ni opazil njene grdote; grdota oblik; grdota zmaličenega obraza / opazovati lepote in grdote velemesta lepe in grde stvari 2. redko grdobija: naredili so dosti krivic in grdot
  18.      grdúnka  -e ž () ekspr. malopridna, malovredna ženska: nikar se ne druži s to grdunko / kot nagovor čisto si nas pozabila, grdunka
  19.      grecíst  -a m () strokovnjak za (staro)grški jezik in kulturo: najboljši grecist tistega časa
  20.      gréd  -í ž, daj., mest. ed. grédi (ẹ̑) 1. strojn. palici podoben del stroja za prenašanje vrtilnega gibanja: na motorju je počila gred; gred se vrti tudi z osem tisoč obrati v minuti; jeklena gred; premer gredi / delovna gred glavna gred delovnega stroja; gnana, gonilna gred menjalnika; kardanska gred dvodelna, s kardanskim zgibom v sredi; krmilna gred; motorna gred kolenasta, na katero so vezane ojnice motorja; odmična gred ki odmika ventile s sedežev; pogonska gred glavna gred pogonskega stroja 2. palica, na kateri prenočuje, počiva perutnina: na gredi ni bilo niti ene kokoši / kokošja gred / v gozdu so zakasnele ptice iskale gredi 3. redko vzdolžni, nosilni del ogrodja ladje, čolna; gredelj: ladijska gred; gred razbitega čolna 4. štirikotno obtesano ali obžagano deblo, zlasti v gradbenih konstrukcijah; tram: pritisnilo ga je med gredi, da je negibno obležal ◊ šport. vodoravno položen tram za telesne vaje, zlasti v ravnotežju
  21.      grêda  -e ž (é) 1. štirikotno obtesano ali obžagano deblo, zlasti v gradbenih konstrukcijah; tram: vzdolžne in prečne grede stropa 2. palica, na kateri prenočuje, počiva perutnina; gred: kokoši so že šle na gredo; kokošnjak z gredami in vališči 3. vzdolžni, nosilni del ogrodja ladje, čolna; gredelj: ladijska greda ◊ anat. debela plast živčnih vlaken, ki povezuje obe poluti velikih možganov; obrt. glavni prečni nosilec v strešnem povezju
  22.      grêda  -e stil.ž, rod. mn. grêd (é) oddeljena ploskev obdelane zemlje na vrtu: gredo opleti, prekopati; cvetlična greda; grede za zelenjavo / topla greda pokrita s steklom in ogrevana; zaprta greda ograjena in navadno pokrita s steklom; pren., ekspr. pisatelj je rasel v topli gredi kulturnega izročila // oddeljena ploskev na solinah: tam je solarna in na stotine gred, ločenih z nasipi in kanali ◊ alp. poševno potekajoča polica v skalovju
  23.      grêdast 1 -a -o (é) pridevnik od greda, tram: soba z gredastim stropom
  24.      gredé  prisl. (ẹ̄) nar. 1. spotoma, gredoč: grede smo se oglasili tudi pri sorodnikih 2. v trenutku, takoj: Sezul si je čevlje, kar oblečen legel in že grede spal (J. Jalen); prim. iti
  25.      grédelj  -dlja m (ẹ́) 1. vzdolžni, nosilni del ogrodja ladje, čolna: gredelj je ostro zaškrtal na pesku / ladijski gredelj; gredlji dirkalnih čolnov / položiti, postaviti gredelj začeti graditi ladjo, čoln 2. nosilni del pluga, na katerega se pritrdijo črtalo, lemež, ročice: lesen gredelj 3. drog, zlasti lesen, na katerega je pritrjeno pogonsko kolo: namazati gredelj; natakniti kolo na gredelj ◊ anat. nosni gredelj nosni greben

   20.089 20.114 20.139 20.164 20.189 20.214 20.239 20.264 20.289 20.314  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA