Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
B (20.214-20.238) 
- gŕčav -a -o prid. (ŕ) 1. poln grč: grčav hrast, les; oprt je bil na grčavo palico / dvignil je svoje grčave roke 2. ekspr. neuglajen, robat, trd: ti ljudje so preprosti in grčavi 3. zastar. hripav, hreščeč: imel je grčav glas ♪
- grčavína -e ž (í) grčav les: brezova grčavina ♪
- gŕčavka -e ž (ŕ) grčava palica, navadno za opiranje: opirati se na grčavko; z grčavko ga je udaril po hrbtu; debela grčavka ♪
- gŕčica -e ž (ŕ) manjšalnica od grča: les je imel polno grčic ◊ med. vnetna kepica pri protinskem obolenju, zlasti v sklepnem hrustancu ♪
- gŕčka -e ž (ŕ) manjšalnica od grča 3: Sin je zgrabil vrč in nalil očetu in sebi dve glinasti, zelenkasti grčki, bratu Ladeju, materi in sestri pa tri kozarce (Prežihov) ♪
- gŕd -a -o in -ó prid., gŕši stil. gŕji (ȓ ŕ) 1. ki ima v estetskem pogledu negativne lastnosti, ant. lep: ima grd obraz; grdi zobje; grd je in nesimpatičen; grda kombinacija barv; grda pisava; grda ureditev prostorov; grd kot smrtni greh, kot strašilo / ima grd glas neblagoglasen, hreščeč; grd vonj neprijeten, zoprn; jedli so pse in drugo grdo golazen ostudno, ogabno // umazan, nečist: predpasnik je že grd, treba ga bo oprati; ne jej z grdimi rokami; ima grdo delo 2. ki ima negativne, nesprejemljive lastnosti, zlasti v moralnem pogledu: on je grd človek / kot nagovor: molči, grdoba grda, lenoba grda; grdi otrok, kaj se potepaš; otr. ti grda muca / ne bodi grd z ljudmi neobziren, neuslužen; grd si, če jim ne pomagaš / grdi naklepi; lotil se je grdega posla; grdo ravnanje // ki je posledica teh lastnosti: ima grde navade; grdo ravnanje, vedenje / govori grde besede / dajali so mu
grde priimke nespodobne ∙ pog. ima grd jezik obrekuje; nedostojno govori; evfem. ima grdo bolezen spolno, venerično; ekspr. bila je grda hči slabo, neprimerno je ravnala s starši 3. s širokim pomenskim obsegom slab, nekvaliteten: vse naokoli se je razprostiral grd svet, samo skalovje; grda cesta; grda moka / imeli smo grdo pomlad brez sonca, z obilico vlage; grdo vreme deževno, oblačno 4. ki vzbuja neprijeten, neugoden občutek: grdi spomini; grde sanje; ekspr. pusti te grde številke 5. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji: začutil je grdo bolečino; v nalogi so grde napake / na nogi mu zija grda rana // z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: grd lenuh; bil je grd skopuh grdó tudi gŕdo 1. prislov od grd: skakalec je grdo doskočil; grdo gleda z gubanjem čela in mrščenjem obrvi izraža jezo, nevoljo; grdo izdelan; grdo se motiš o tej stvari; grdo je naredil, da jih ni povabil; grdo piše; grdo ravna z
otroki; prav grdo sem se uštel / v povedni rabi jutri bo najbrž grdo deževno, oblačno 2. v povedni rabi izraža neprimernost česa: grdo je piti iz enega kozarca; grdo je, če jim ne pomagate; grdo je, da tega nisi povedal ● grdo se drži ima neprijazen, namrščen obraz; je jezen; ekspr. že dalj časa me grdo gleda je jezen name; ekspr. laže, da je grdo zelo laže; star., kot vljudnostna fraza pijan je bil, ne bodi grdo reči, kot krava gŕdi -a -o sam.: grde ne mara, lepe pa ne dobi; ni šlo ne z lepo ne z grdo ne s prigovarjanjem ne s silo, pritiskom; tudi grdo ima v umetnosti svoje mesto; do grdega sta se sprla zelo, hudo; v grdem ne hodi ven ob slabem, deževnem vremenu ♪
- grdávs -a m (ȃ) slabš., redko grd, neprikupen človek: druščina razcapanih grdavsov ♪
- grdávš tudi grdávž -a m (ȃ) ekspr. malopriden, malovreden človek: ne trpim, da bi se družil s takim grdavšem / vi ste pa res pravi grdavš nagajivec, porednež / kot nagovor: te ni sram, grdavš; spet si se potepal, grdavš grdi ♪
- grdávš -i ž (ȃ) redko grdoba, grdež: katera grdavš mi je strgala knjigo ♪
- grdávščina -e ž (ȃ) ekspr., redko grdobija: očitala mu je vse grdavščine ♪
- gŕdež -a m (ȓ) ekspr. malopriden, malovreden človek: ne verjemi staremu grdežu / bomo že kako ugnali malega grdeža nagajivca, poredneža / kot nagovor: ti grdež ti, spet si prišel prepozno; tiho bodi, grdež ♪
- grdílec -lca [u̯c in lc] m (ȋ) star. opravljivec, obrekljivec ♪
- grdílka -e [tudi u̯k] ž (ȋ) star. opravljivka, obrekljivka: ni je maral, grdilke grde ♪
- grdín -a m (ȋ) redko grdoba, grdež: nočem živeti pri tem grdinu / kot nagovor ti grdin ti, tako pa ne boš govoril ♪
- grdíti -ím nedov. (ȋ í) knjiž. 1. grdo, slabo govoriti o kom: ljudje te bodo grdili in prezirali; grdili so našo domovino; grdi jo pri sosedih // grajati, karati: učitelj nas je upravičeno grdil; grdila jih je, da so umazanci 2. kaziti, kvariti: nos ji je grdila rdečkasta brazgotina grdíti se nar. vzhodno gabiti se, gnusiti se: v bolezni se ji vsaka jed grdi ♪
- gŕdost -i ž (ŕ) grdota: grd je, vendar mu grdost pristoji; občutiti lepoto in grdost; grdost kasarniških blokov / grdost značaja / zopet si bo izmislil novo grdost ♪
- grdôta -e ž (ó) 1. lastnost, značilnost grdega: ni opazil njene grdote; grdota oblik; grdota zmaličenega obraza / opazovati lepote in grdote velemesta lepe in grde stvari 2. redko grdobija: naredili so dosti krivic in grdot ♪
- grdúnka -e ž (ȗ) ekspr. malopridna, malovredna ženska: nikar se ne druži s to grdunko / kot nagovor čisto si nas pozabila, grdunka ♪
- grecíst -a m (ȋ) strokovnjak za (staro)grški jezik in kulturo: najboljši grecist tistega časa ♪
- gréd -í ž, daj., mest. ed. grédi (ẹ̑) 1. strojn. palici podoben del stroja za prenašanje vrtilnega gibanja: na motorju je počila gred; gred se vrti tudi z osem tisoč obrati v minuti; jeklena gred; premer gredi / delovna gred glavna gred delovnega stroja; gnana, gonilna gred menjalnika; kardanska gred dvodelna, s kardanskim zgibom v sredi; krmilna gred; motorna gred kolenasta, na katero so vezane ojnice motorja; odmična gred ki odmika ventile s sedežev; pogonska gred glavna gred pogonskega stroja 2. palica, na kateri prenočuje, počiva perutnina: na gredi ni bilo niti ene kokoši / kokošja gred / v gozdu so zakasnele ptice iskale gredi 3. redko vzdolžni, nosilni del ogrodja ladje, čolna; gredelj: ladijska gred; gred razbitega čolna 4. štirikotno obtesano ali obžagano deblo, zlasti v gradbenih konstrukcijah; tram: pritisnilo ga je med gredi, da je negibno obležal ◊ šport.
vodoravno položen tram za telesne vaje, zlasti v ravnotežju ♪
- grêda -e ž (é) 1. štirikotno obtesano ali obžagano deblo, zlasti v gradbenih konstrukcijah; tram: vzdolžne in prečne grede stropa 2. palica, na kateri prenočuje, počiva perutnina; gred: kokoši so že šle na gredo; kokošnjak z gredami in vališči 3. vzdolžni, nosilni del ogrodja ladje, čolna; gredelj: ladijska greda ◊ anat. debela plast živčnih vlaken, ki povezuje obe poluti velikih možganov; obrt. glavni prečni nosilec v strešnem povezju ♪
- grêda -e stil. -é ž, rod. mn. grêd (é) oddeljena ploskev obdelane zemlje na vrtu: gredo opleti, prekopati; cvetlična greda; grede za zelenjavo / topla greda pokrita s steklom in ogrevana; zaprta greda ograjena in navadno pokrita s steklom; pren., ekspr. pisatelj je rasel v topli gredi kulturnega izročila // oddeljena ploskev na solinah: tam je solarna in na stotine gred, ločenih z nasipi in kanali ◊ alp. poševno potekajoča polica v skalovju ♪
- grêdast 1 -a -o (é) pridevnik od greda, tram: soba z gredastim stropom ♪
- gredé prisl. (ẹ̄) nar. 1. spotoma, gredoč: grede smo se oglasili tudi pri sorodnikih 2. v trenutku, takoj: Sezul si je čevlje, kar oblečen legel in že grede spal (J. Jalen); prim. iti ♪
- grédelj -dlja m (ẹ́) 1. vzdolžni, nosilni del ogrodja ladje, čolna: gredelj je ostro zaškrtal na pesku / ladijski gredelj; gredlji dirkalnih čolnov / položiti, postaviti gredelj začeti graditi ladjo, čoln 2. nosilni del pluga, na katerega se pritrdijo črtalo, lemež, ročice: lesen gredelj 3. drog, zlasti lesen, na katerega je pritrjeno pogonsko kolo: namazati gredelj; natakniti kolo na gredelj ◊ anat. nosni gredelj nosni greben ♪
20.089 20.114 20.139 20.164 20.189 20.214 20.239 20.264 20.289 20.314