Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

B (19.714-19.738)


  1.      gódčevski  -a -o prid. (ọ́) nanašajoč se na godce: godčevske, vojaške pesmi / bil je godčevske narave ♪
  2.      gódec  -dca m (ọ́) kdor igra na preprosto glasbilo, zlasti na podeželju: godci godejo, svatje plešejo; potujoči godec; veseli godci; godci in drugi ljudski umetniki // star. glasbenik, instrumentalist: nastopili so mladi godci iz raznih glasbenih šol ♪
  3.      góden  tudi gôden -dna -o prid. (ọ́ ọ̄; ó ō) primeren, sposoben za kaj: goden ptič; mladiči so že godni; les, goden za sečnjo; otrok je že goden za šolo; godna je za možitev / razprava je godna za tisk ♦ agr. goden lan lan, ki se mu ličje rado loči od stebla; godna zemlja zemlja, ki je prhka, bogata bakterij in ima poseben vonj ♪
  4.      góditi  -im nedov. (ọ̄) nav. 3. os., knjiž., z dajalnikom prijati, dobro deti: pijača, toplota mi godi; ta barva godi očem / laskanje ji je godilo; godi mu, da se ga ljudje bojijo / filmska zgodba nam je godila zaradi svoje dinamike bila všeč, ugajala ♪
  5.      godíti  -ím nedov. (ȋ í) povzročati, da postane kaj godno: zimske hruške so dali godit; gnoj se razkraja in godi ♦ agr. goditi lan obdelovati ga, da se mu ličje rado loči od stebla ♪
  6.      godíti se  -ím se nedov. (ȋ í) 1. nav. 3. os. večkrat se zgoditi; dogajati se: čudeži se ne godijo; take stvari se bodo vedno godile / po vojni so se tu in tam še godili majhni spopadi // izraža obstoj, potek v prostoru in času: kaj se tu godi? razločno sem vse videl, kar se je godilo na dvorišču / povest se godi v šestnajstem stoletju / ne vem, kaj se godi z njo 2. s smiselnim osebkom v dajalniku biti, živeti v določenih gmotnih, zdravstvenih razmerah: dobro, slabo se mu godi; kako se vam godi; tako se ni godilo samo meni, ampak tudi mojemu prijatelju; godi se mu kot vrabcu v prosu, kot v nebesih / ekspr. tebi se pa godi nimaš ne gmotnih ne drugih težav ● godi se mi krivica dela; star. po vrtovih se je godila škoda je nastajala ♪
  7.      gódlja  -e ž (ọ̑) 1. gosta juha, ki ostane po kuhanju krvavic, navadno zakuhana s kašo: godlja že vre; poslali so jim godljo in nekaj klobas; zabeljena godlja; pren., slabš. jezikovna godlja 2. ekspr. slaba pijača: te godlje pa že ne bom pil // slaba jed, navadno redka: menažko opoldanske godlje mu je dal za eno samo cigareto 3. ekspr. neprijeten, zapleten položaj: pomagal mu je iz godlje; spet si v godlji ∙ ekspr. lepo godljo si nam skuhal povzročil, da smo v neprijetnem, zapletenem položaju ♪
  8.      gódljast  -a -o prid. (ọ̑) ekspr. podoben godlji: godljasto vino / umazana godljasta voda ♪
  9.      godljáti  -ám nedov. (á ȃ) ekspr. nerazločno, momljaje govoriti: nekaj je godljal sam s seboj; godlja kakor medved / začel je godljati svojo molitev / kar naprej se jezi in godlja godrnja ♪
  10.      gódov  -a -o prid. (ọ̑) nar., v povedni rabi ki ima, praznuje god: čez nekaj dni boš godov ♪
  11.      godovánje  -a s (ȃ) glagolnik od godovati: biti povabljen na godovanje / štel je dneve do svojega godovanja ♪
  12.      godováti  -újem nedov. (á ȗ) imeti, praznovati god: ne vem natančno, katerega dne goduje / danes zvečer bomo godovali ♪
  13.      godovína  -e ž (í) star. godovanje: povabiti na godovino ♪
  14.      godóvnica  -e ž (ọ̑) 1. ženska, ki ima, praznuje god: nazdraviti godovnici 2. star. pesem, napisana za god: prebrati godovnico ♪
  15.      godovnjákinja  -e ž (á) ženska oblika od godovnjak ♪
  16.      godrnjáč  -a m (á) 1. kdor (rad) godrnja: bil je večen godrnjač; govoriš kot kak star godrnjač 2. ekspr., redko medved: otrpnil je od strahu, ko je zagledal kosmatega godrnjača ♪
  17.      godrnjálo  -a s (á) slabš. godrnjavec, godrnjač: ta človek je neznosno godrnjalo ♪
  18.      godrnjánje  -a s (ȃ) glagolnik od godrnjati: brez godrnjanja jo je ubogal / odgovoril mu je z nerazumljivim godrnjanjem ♪
  19.      godrnjáti  -ám nedov. (á ȃ) 1. z ne preveč glasnim govorjenjem izražati nejevoljo, nesoglasje: nič ji ni prav, zmeraj nekaj godrnja; ljudje so godrnjali in se jezili zaradi takšnega ravnanja / vedno je godrnjala čezenj; oče je še kar naprej godrnjal nad sinom 2. nerazločno, momljaje govoriti: začel je nekaj mencati in godrnjati; ko so ga sosedje ogovarjali, je bolj godrnjal kakor odgovarjal; ves čas je godrnjal sam zase; godrnjal je kakor medved; pren. veter godrnja in tuli okoli hiš godrnjáje: jezno godrnjaje je odšel godrnjajóč -a -e: rinil se je skozi godrnjajočo gnečo ♪
  20.      godrnjàv  -áva -o prid. (ȁ á) ki (rad) godrnja: godrnjav človek; bil je siten in godrnjav; stanoval je pri godrnjavi gospodinji / razvlečena, godrnjava molitev / iz sobe so se slišali godrnjavi zvoki godrnjávo prisl.: godrnjavo ji je odgovarjal ♪
  21.      godrnjávec  -vca m (ȃ) kdor (rad) godrnja: bil je pravi sitnež in godrnjavec ♪
  22.      godrnjávost  -i ž (á) lastnost godrnjavega človeka: bil je znan po svoji godrnjavosti / v hipu ga je minila vsa godrnjavost ♪
  23.      godrnjávs  -a m (ȃ) ekspr. godrnjavec, godrnjač: je nepoboljšljiv godrnjavs; čemernež in večni godrnjavs ♪
  24.      goeléta  -e ž (ẹ̑) navt. jadrnica z več jambori in vzdolžnimi jadri: v pristanišču je bilo več goelet ♪
  25.      góflja  -e ž (ọ̑) 1. vulg. usta: ima polno gofljo vode ∙ pog., slabš. ta pa ima gofljo zna spretno govoriti, prepričevati; pog., slabš. s to besedo mu je zamašil gofljo mu je onemogočil ugovarjanje 2. pog., slabš. kdor veliko, predrzno govori: čisto navadna goflja je / kot psovka molči, goflja ♪

   19.589 19.614 19.639 19.664 19.689 19.714 19.739 19.764 19.789 19.814  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA