Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

B (19.339-19.363)


  1.      genétičen  -čna -o prid. (ẹ́) 1. nanašajoč se na genezo; razvojen, izvoren: genetična odvisnost med duhovnim in umetniškim prizadevanjem / genetična metoda, razlaga 2. biol. genski: genetična mutacija; genetične posledice termonuklearne katastrofe genétično prisl.: pojav je genetično vezan na družbene razmere ♪
  2.      genétik  -a m (ẹ́) strokovnjak za genetiko: rastlinski genetik; genetiki in biologi ♪
  3.      genétski  -a -o prid. (ẹ̑) 1. biol. nanašajoč se na genetiko: genetski inštitut // genski: genetske osnove defektnosti in bolezni; genetske spremembe 2. nanašajoč se na genezo; razvojen, izvoren: prikazati problem z genetskega vidika ♪
  4.      genéza  -e ž (ẹ̑) knjiž. izvor, nastanek in razvoj česa: opisovati genezo njegovega razmerja do družbe; socialna in psihološka geneza; geneza literarnega dela; geneza pesnikovega ustvarjanja; podatki o genezi romana ♦ med. geneza bolezni; rel. Géneza svetopisemska knjiga o nastanku sveta in človeka ♪
  5.      geniálen  -lna -o prid. (ȃ) ki je izvirno ustvarjalen in ima najvišje duševne sposobnosti: genialen človek; genialen iznajditelj, slikar, znanstvenik / ekspr. za kaj takega mu ni treba biti ravno genialen // ki vsebuje, izraža izvirno ustvarjalnost in najvišje duševne sposobnosti: genialna matematična formula; genialna iznajdba; ekspr. to ti je genialna misel; genialno delo / genialna sila geniálno prisl.: hipotezo je pozneje genialno dokazal / iron. znala je genialno zapravljati ♪
  6.      geniálnost  -i ž (ȃ) najvišja, izvirno ustvarjalna sposobnost: odrekati, priznavati komu genialnost; iznajditeljska, pesniška genialnost ♪
  7.      génij  -a m (ẹ́) 1. izvirno ustvarjalen človek z najvišjimi duševnimi sposobnostmi: on je genij; literarni, pesniški genij; umetniški genij; spoznanje genija; zgodovinska vloga genija / iron. to neumnost je lahko naredil samo tak genij, kot je on 2. knjiž. najvišja, izvirno ustvarjalna sposobnost, duh: verovali so v njegov iznajditeljski genij; izpričati svoj ustvarjalni genij; genij komponista // bistvene značilnosti, značaj česa: avtorjevo delo predstavlja sintezo germanskega in latinskega genija Belgije; to je tuje našemu narodnemu geniju 3. v rimski mitologiji bitje, ki spremlja in varuje človeka od rojstva do smrti: dobri geniji; pren., pesn. genij ljubezni, zvestobe ♪
  8.      genitálen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na genitalije, spolen: genitalne žleze ♦ med. genitalna tuberkuloza ♪
  9.      génitiv  tudi génetiv -a m (ẹ̑) lingv. drugi sklon, rodilnik: objekt v genitivu / partitivni genitiv ♪
  10.      génius lóci  géniusa lóci m (ẹ̄-ọ̑) knjiž. značilnosti, posebnosti kraja: nove hiše v vasi nimajo geniusa loci; genius loci planinske pokrajine ♪
  11.      genotíp  -a m (ȋ) biol. skupek vseh genov organizma, dedna masa: ugotoviti genotip ♪
  12.      genotípičen  -čna -o prid. (í) nanašajoč se na genotip: genotipične značilnosti osebe ♪
  13.      génovski  -a -o [ge- in dže-] prid. (ẹ̑) nanašajoč se na Genovo: genovsko pristanišče / genovska republika ♦ meteor. genovski ciklon ♪
  14.      géns  -a m (ẹ̑) zgod. skupnost ljudi v rodovno-plemenski družbi, ki so v krvnem sorodstvu; rod: prepoved ženitve med člani gensa // pri starih Rimljanih skupnost več družin, povezanih z istim imenom ♪
  15.      gêntleman  -a [džentlmen] m (ȇ) moški plemenitih lastnosti in uglajenega vedenja: biti gentleman; angleški gentleman; ravnal je kot pravi gentleman ♪
  16.      gêntlemanski  -a -o [džentlmen-] prid. (ȇ) nanašajoč se na gentlemane: bil je zelo gentlemanski; gentlemansko ravnanje / gentlemanska družba ♦ jur. gentlemanski sporazum sporazum med državniki, diplomati ali gospodarstveniki, ki obvezuje stranke moralno, ne pa tudi pravno gêntlemansko prisl.: gentlemansko obziren ♪
  17.      génus  -a m (ẹ̑) 1. biol. sistematska kategorija rastlinstva ali živalstva, nižja od družine; rod: določiti genus, v katerega spada rastlina 2. lingv. spol ♪
  18.      geodétka  -e ž (ẹ̑) ženska oblika od geodet ♪
  19.      geodezíja  -e ž (ȋ) veda o obliki zemlje in njenih razsežnostih: naloge geodezije; fakulteta za geodezijo / inženir geodezije / nižja geodezija ki se ukvarja z meritvami manjših površin in z izdelavo topografskih kart ♪
  20.      geofág  -a m (ȃ) med. kdor iz bolezenskega nagiba jé zemljo ♪
  21.      géofízičen  -čna -o prid. (ẹ̑-í) nanašajoč se na geofiziko: geofizične razmere v Evropi v posameznih geoloških dobah / geofizične in geokemične študije ♪
  22.      geofón  -a m (ọ̑) teh. priprava, ki zaznava tresljaje v zemlji in jih spreminja v električne napetosti: uporabljati geofon pri iskanju nafte; pri odkrivanju zasutih ljudi so uporabili zelo občutljive geofone ♪
  23.      geografíja  -e ž (ȋ) veda o zemeljskem površju, o gospodarskih in kulturnih razmerah na njem, zemljepis: študirati geografijo; gospodarska geografija Afrike; obča geografija; strokovnjak za geografijo / profesor geografije ♦ geogr. družbena geografija ki obravnava zakonitosti družbe na zemlji; fizična geografija ki obravnava naravne zakonitosti na zemlji; regionalna geografija ♪
  24.      geográfka  -e ž (ȃ) ženska oblika od geograf ♪
  25.      geoíd  -a m (ȋ) geogr. poenostavljena geometrična oblika zemlje ♪

   19.214 19.239 19.264 19.289 19.314 19.339 19.364 19.389 19.414 19.439  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA