Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

B (17.839-17.863)


  1.      eléktromagnét  -a m (ẹ̑-ẹ̑) teh. priprava z jedrom iz mehkega železa in navitjem, s katero se da dobiti močno magnetno polje: vključiti elektromagnet; jedro elektromagneta ♪
  2.      eléktromagnéten  -tna -o prid. (ẹ̑-ẹ̑) nanašajoč se na elektromagnet ali pojave, ki jih obravnava elektromagnetika: elektromagnetna priprava / elektromagnetni ventil ♦ fiz. elektromagnetni valovi; elektromagnetno nihanje periodično spreminjanje električnega toka in napetosti v električnem nihajnem krogu; elektromagnetno polje sestav električnega in magnetnega polja; elektromagnetno valovanje električno in magnetno polje, ki se periodično spreminjata, prepletata in razširjata v prostor; svetloba je elektromagnetno valovanje; strojn. elektromagnetna sklopka sklopka, pri kateri se vrtilni moment prenaša z elektromagnetom ♪
  3.      eléktrometalurgíja  -e ž (ẹ̑-ȋ) metalurgija, ki uporablja električno energijo za pridobivanje in čiščenje kovin: bogate vodne sile so osnova za elektrometalurgijo ♪
  4.      eléktrometalúrški  -a -o (ẹ̑-ȗ) pridevnik od elektrometalurgija: elektrometalurški obrat ♪
  5.      eléktron  -a m (ẹ̑) 1. num. zlitina zlata in srebra, ki se je v stari Grčiji uporabljala za kovanje zlatnikov: zlatnike so kovali iz elektrona 2. min. samorodno zlato, ki vsebuje približno četrtino srebra: najdišče elektrona 3. metal. zlitina magnezija in aluminija, cinka, mangana ♪
  6.      elektrón  -a m (ọ̑) fiz. osnovni delec z negativnim električnim nabojem: elektroni in protoni; usmeriti curek elektronov; kroženje negativnega elektrona okrog pozitivnega jedra / pozitivni elektron pozitron; prosti elektron ki ni vezan na strukturo atoma; valenčni elektron ki sodeluje pri vezavi atoma v molekuli ♪
  7.      elektrónik  -a m (ọ́) 1. strokovnjak za elektroniko: seja elektronikov 2. pog. kdor ustvarja elektronsko glasbo: na festivalu so s svojimi skladbami sodelovali tudi elektroniki ♪
  8.      elektrónika  -e ž (ọ́) veda o električnem prevajanju v vakuumu, plinih in polprevodnikih ter o praktični uporabi teh pojavov: razvoj elektronike; uveljavljanje elektronike v industriji / mednarodni kongres elektronike; industrija za elektromehaniko, telekomunikacije in elektroniko ♪
  9.      elektrónka  -e ž (ọ̑) elektr. žarnici podobna priprava, v kateri posredujejo elektroni prehod električnega toka: zamenjati elektronko; uporaba elektronk v kibernetiki; radijski aparat s šestimi elektronkami / Braunova elektronka v kateri elektronski žarek pada na zaslon, kjer povzroča vidno sliko; plinska elektronka katere električne lastnosti so bistveno odvisne od ionizacije plina v njej; snemalna elektronka ki spreminja optične slike v električne televizijske signale; vakuumska elektronka pri kateri sta anoda in katoda v brezzračnem prostoru ♪
  10.      elektrónski  -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na elektrone ali elektroniko: elektronski curek; elektronski mikroskop; elektronski telegrafski sistem; elektronski stroj za prevajanje; elektronski volt elektronvolt ♦ elektr. elektronski računalnik; elektronska cev elektronka; elektronska puška priprava, ki oddaja elektrone z velikim pospeškom; elektronska bliskovna žarnica plinska žarnica, ki da močno trenutno svetlobo; muz. elektronska glasba glasba, katere zvočno gradivo ne nastaja z glasbenimi instrumenti, ampak v posebnih elektronskih napravah ♪
  11.      eléktropéč  in eléktro péč -í ž (ẹ̑-ẹ̑) metal. peč za ogrevanje in taljenje kovin z električno energijo: v železarni je začela obratovati nova elektropeč ♪
  12.      eléktroplávž  in eléktro plávž -a m (ẹ̑-ȃ) metal. plavž, v katerem se za taljenje rude uporablja električna energija: zgraditi elektroplavž; oprema za elektroplavž ♪
  13.      eléktroprevódnost  -i ž (ẹ̑-ọ̄) električna prevodnost: elektroprevodnost bakra ♪
  14.      elektroskóp  tudi elektroskòp -ópa m (ọ̑; ȍ ọ́) fiz. priprava za ugotavljanje naelektrenosti kakega telesa: ob dotiku se listek elektroskopa odkloni ♪
  15.      eléktrostátičen  -čna -o prid. (ẹ̑-á) elektr. nanašajoč se na pojave, ki jih obravnava elektrostatika: elektrostatično polje / elektrostatični generator, voltmeter ♪
  16.      eléktrotéhničen  -čna -o prid. (ẹ̑-ẹ́) nanašajoč se na elektrotehniko: elektrotehnični izdelki / elektrotehnična šola elektrotehniška šola ♦ teh. elektrotehnični baker, porcelan baker, porcelan, ki se uporablja v elektrotehniki ♪
  17.      eléktrotéhnik  -a m (ẹ̑-ẹ́) 1. strokovnjak za elektrotehniko: sodelovanje elektrotehnikov in fizikov / pog. brucovanje elektrotehnikov slušateljev elektrotehnike 2. strokovnjak za elektrotehniko s srednjo izobrazbo: razpisano je delovno mesto za elektroinženirja in elektrotehnika šibkega toka ♪
  18.      eléktrotéhnika  -e ž (ẹ̑-ẹ́) veda o uporabi električne energije v tehnične namene: študira elektrotehniko; fakulteta za elektrotehniko / inženir elektrotehnike // tehnika, ki izkorišča izsledke te vede: pomen elektrotehnike za celotno gospodarstvo ♪
  19.      eléktrotêrmičen  -čna -o prid. (ẹ̑-é) nanašajoč se na pojave, ki jih obravnava elektrotermija: elektrotermičen proces / elektrotermični aparati ♪
  20.      eléktrum  -a m (ẹ̑) min. samorodno zlato, ki vsebuje približno četrtino srebra: elektrum so v starem veku pridobivali v Španiji ♦ metal. zlitina bele barve s približno 50 odstotki zlata in 50 odstotki srebra; num. zlitina zlata in srebra, ki se je v stari Grčiji uporabljala za kovanje zlatnikov ♪
  21.      elemènt  -ênta m (ȅ é) 1. sorazmerno samostojen del celote, prvina: razstaviti pripravo na elemente; gradbeni, konstrukcijski, montažni element // sestavni del, sestavina: točka, premica in ravnina so elementi geometrije; to so bistveni elementi obravnavanega problema / smučarskih skokov ni mogoče trenirati po elementih / nasprotujoči si elementi njegovega značaja // s prilastkom po čem značilen sestavni del česa: združil je različne stilne elemente; baladni, lirski, realistični element literarnega dela; dekorativni element stavbe; vnašati folklorne elemente / luč je pomemben element Župančičeve poezije / v njegovem govoru je bilo čutiti elemente italijanščine; slovenski etnični element v Avstriji prebivalci slovenske narodnosti 2. mn. bistveni, osnovni del: spoznati elemente fizike; dobiti najvažnejše elemente znanja iz slovnice / porajajo se elementi nečesa novega 3. faktor, činitelj, dejavnik: kooperacija je zelo pomemben element v blagovni proizvodnji; elementi, ki vplivajo na razvoj odnosov med sosednima državama; vpliv gospodarskih, kulturnih elementov na oblikovanje zavesti 4. slabš., s prilastkom človek kot član družbe: razkrinkati špekulantske elemente; obvarovati kaj pred nezdravimi, tujimi elementi; asocialni, neodgovorni, nevarni, protidržavni elementi 5. kem. snov, ki se ne da kemično razstaviti na enostavnejše snovi: odkrili so nov element; halogeni, radioaktivni element; atomska masa elementa; valenca elementa 6. star. zemlja, voda, zrak ali ogenj kot naravna sila: voda je strašen element, kadar se razlije; v boju z elementi je moral prenesti nečloveške napore; divjanje naravnih elementov / riba lahko živi samo v svojem elementu v vodi ● pog. biti v (svojem) elementu biti razvnet, navdušen ob opravljanju priljubljenega dela; biti zelo dobro razpoložen ◊ bot. florni element rastline, značilne za določeno področje; elektr. kontaktni element osnovni del stikalnega aparata; strojn. strojni elementi deli, ki se v enaki ali podobni obliki rabijo pri izdelavi različnih strojev, naprav; voj. elementi streljanja podatki, po katerih se naravna orožje pri streljanju na cilj ♪
  22.      elementárec  -rca m (ȃ) žarg., šol. učitelj, ki poučuje v prvem razredu osnovne šole: strokovni sestanek elementarcev / on je dober elementarec ♪
  23.      elementáren  -rna -o prid., elementárnejši (ȃ) 1. ki vsebuje najnujnejše bistvene elemente česa; temeljen, osnoven: pridobiti si elementarno izobrazbo; jezikovni priročniki sodijo med elementarne potrebe sleherne kulture; elementarno znanje / takšna bivališča ne ustrezajo niti najelementarnejšim zahtevam / napravil je elementarno napako veliko, začetniško 2. ki v svojem bistvu ni podlegel vplivom okolja, prvinski: elementaren človeški značaj; ljudje v tem romanu so premalo elementarni / takšna stavba bi bistveno posegla v elementarni sestav okolja // ki se pojavlja v veliki meri, z veliko intenzivnostjo, nezadrževan: elementaren izbruh strasti; stara ljubezenska strast se je povrnila z dvojno elementarno silo 3. nanašajoč se na element 5: elementarni dušik; fosforja v elementarnem stanju v naravi ni 4. ki ga povzroči delovanje naravnih sil: elementaren pojav / elementarna nesreča / znanost zmaguje nad elementarnimi silami ◊ fiz. elementarni delec najmanjši del snovi ali energije; elementarni naboj najmanjši (pozitivni ali negativni) naboj v naravi; min. elementarna celica najmanjši delec, ki se ponavlja v zgradbi kristalne snovi; ped. elementarni pouk pouk v prvem razredu osnovne šole; pouk, ki obravnava elemente predmeta; elementarni razred prvi razred osnovne šole elementárno prisl.: čutiti, doživljati elementarno; svobodo so pojmovali juridično, ne elementarno; bil je elementarno pristna kmečka natura; sam.: v njegovem obnašanju je nekaj elementarnega ♪
  24.      elementárka  -e ž (ȃ) žarg., šol. učiteljica, ki poučuje v prvem razredu osnovne šole: strokovni sestanek elementark / ona je dobra elementarka ♪
  25.      elementárnost  -i ž (ȃ) prvinskost, neponarejenost: pisatelj je pokazal krutost v vsej njeni elementarnosti; novela je prežeta s pristno elementarnostjo; elementarnost čustev, ljubezni ♪

   17.714 17.739 17.764 17.789 17.814 17.839 17.864 17.889 17.914 17.939  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA