Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

B (17.414-17.438)



  1.      dvolómen  -mna -o prid. (ọ̄) min. ki v različnih smereh različno lomi svetlobo: dvolomna rudnina
  2.      dvóm  -a tudi dvòm dvôma m (ọ̑; ó) 1. odnos do okolja, ki izključuje zanesljivo sklepanje o resničnosti česa: dvomi ga mučijo, obhajajo; rahel dvom se nas je loteval; znebiti se dvomov; pregnati dvome; to mu je razpršilo še zadnji dvom; dvom nad bogom in ljudmi; ti dogodki vzbujajo dvome o poštenosti tega prizadevanja; pog. pri njem se je pojavljal dvom v vse novo; razjeda jo dvom, ali je bilo vse to res potrebno / verski dvomi // nav. ed. duševno stanje kot odraz takega odnosa: rajši sprejmem težko resnico, kot da bi ostal v dvomu; živeti v nenehnem dvomu / biti v dvomu, dvomih 2. ekspr., v povedni rabi, z nikalnico izraža, potrjuje prepričanost o resničnosti česa: ni dvoma, da pride; nobenega dvoma ni, da je tako ● ekspr. naši so bili brez dvoma boljši prav gotovo; ekspr. to je izven vsakega dvoma prav gotovo, res je takofiloz. metodični dvom načelo, ki v spoznavanju priznava samo jasne trditve in zavrača vse nedokazane
  3.      dvómen  -mna -o prid. (ọ̄) knjiž. dvomljiv: pridobil si je dvomno slavo; vse to je zelo dvomne vrednosti / njegov prihod je zaenkrat še dvomen dvómno prisl.: vrne se, vrne, je ves čas dvomno ponavljala dvomeče
  4.      dvómetráš  -a m (ọ̑-á) žarg., šport. približno dva metra visok igralec, navadno pri košarki: v reprezentanci so skoraj sami dvometraši
  5.      dvomílec  -lca [c] m () knjiž. dvomljivec: uspehi so prepričali celo največje dvomilce / bil je večni dvomilec in omahljivec
  6.      dvomíseln  -a -o [sǝl] prid. () knjiž. dvoumen, dvosmiseln: rad je uporabljal dvomiselne izraze // dvopomenski: dvomiselne besede
  7.      dvomíselnost  -i [sǝl] ž () knjiž. dvoumnost, dvosmiselnost: dvomiselnost politikove izjave // dvopomenskost: dvomiselnost besede
  8.      dvómiti  -im, in dvomíti in dvómiti -im nedov. (ọ̄ ọ̑; ọ́) 1. imeti, izražati dvom, dvome: zakaj še dvomiš? dvomiti o uspehu, pog. v uspeh; dvomim, če bo prišla; še zmeraj dvomi, da mu bo poskus uspel // domnevati, predvidevati, da kaj ni takšno, kot se kaže: dvomi o njeni poštenosti; pog. dvomi v njegovo pravičnost; ekspr. rahlo dvomim o pravilnosti njegovega ravnanja / dvomiti nad kom 2. ekspr., z nikalnico biti trdno prepričan o čem: ne dvomim o tem; ne dvomim, da bo prišla dvomèč -éča -e: vstopil je, dvomeč o pravilnosti svojega ravnanja; opazoval je njihove dvomeče obraze; prisl.: dvomeče jo je pogledal
  9.      dvómljenje  -a s (ọ̄) glagolnik od dvomiti: po dolgem dvomljenju in premišljevanju je ponudbo le sprejel
  10.      dvomljív  -a -o prid. ( í) 1. ki vzbuja dvom: uspeh akcije je še dvomljiv; dvomljiva kakovost; dajal je dvomljive obljube; dvomljiva prognoza bolezni / ne hodi v hribe ob tako dvomljivem vremenu nestalnem 2. ekspr. ki vzbuja dvom, navadno o moralni neoporečnosti: to so dvomljivi ljudje; pogosto so ga videvali v družbi dvomljivih žensk / tekst dvomljive vrednosti / svoj cilj je skušal doseči tudi z nekoliko dvomljivimi sredstvi ◊ ekon. dvomljiva terjatev terjatev, o katere poravnavi se dvomi; šah. pozicija črnega je zelo dvomljiva dvomljívo prisl.: dvomljivo si ga je ogledoval / v povedni rabi še zmeraj je dvomljivo, ali se bo to srečno končalo
  11.      dvomljívec  -vca m () kdor dvomi: dvomljivci so umolknili pred argumenti; prepričal je še zadnje dvomljivce / verski dvomljivec / v globini duše je bil dvomljivec
  12.      dvómôčen  -čna -o prid. (ọ̑-ó) bot., v zvezi dvomočni prašniki različno veliki prašniki pri isti rastlinski vrsti
  13.      dvómóštvo  -a s (ọ̑-ọ̑) zakon žene z dvema možema hkrati: bila je kaznovana zaradi dvomoštva
  14.      dvómotórnik  -a m (ọ̑-ọ̄) žarg. dvomotorno letalo: na nebu so se pojavili zavezniški dvomotorniki
  15.      dvóníten  -tna -o prid. (ọ̑-) ki je iz dveh niti: dvonitna preja / dvonitni šiv ♦ elektr. dvonitna žarnica žarnica z dvema žarilnima nitkama // teh. ki je na dveh nitih: dvonitno obešenje aparata
  16.      dvónítnik  -a m (ọ̑-) nekdaj groba in močna lanena, konopnena ali bombažna tkanina: tkanje dvonitnika; hlače iz dvonitnika
  17.      dvónóžec  -žca m (ọ̑-ọ̑) žival, ki ima dve nogi: dvonožci in četveronožci // slabš. človek: s takimi puhlimi dvonožci, kot ste vi, ne maram imeti opravka
  18.      dvóóčen  -čna -o prid. (ọ̑-ọ̑) biol., v zvezi dvoočno gledanje gledanje z obema očesoma
  19.      dvóók  -a -o prid. (ọ̑-ọ̑ ọ̑-ọ̄) ki ima dvoje oči: dvooko bitje ♦ fot. dvooka zrcalna kamera zrcalna kamera, ki ima dva objektiva, zgornjega za opazovanje, spodnjega za snemanje
  20.      dvóosmínski  -a -o prid. (ọ̑-) muz. ki obsega dve osminki: dvoosminski takt
  21.      dvópásen  -sna -o prid. (ọ̑-) urb., v zvezi dvopasna cesta dvopasovna cesta
  22.      dvópasóven  -vna -o prid. (ọ̑-ọ̄) urb., v zvezi dvopasovna cesta cesta z dvema voznima pasovoma v isto smer
  23.      dvópíčje  -a s (ọ̑-) lingv. ločilo, ki uvaja naštevanje, razlaganje, dobesedno navajanje
  24.      dvóplásten  -tna -o prid. (ọ̑-ā) ki je iz dveh plasti: dvoplastna obloga ♦ papir. dvoplastni valoviti karton
  25.      dvóplástnost  -i ž (ọ̑-ā) lastnost, značilnost dvoplastnega: dvoplastnost obloge; pren. dvoplastnost kulture

   17.289 17.314 17.339 17.364 17.389 17.414 17.439 17.464 17.489 17.514  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA