Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

B (14.914-14.938)


  1.      črtomírstvo  in čŕtomirstvo -a s (ȋ; ȓ) knjiž. lastnosti, usoda, kakršno je imel Prešernov Črtomir: problem našega črtomirstva ♪
  2.      čŕv  -a m (ȓ) 1. drobna žival mehkega, podolgovatega telesa, navadno škodljiva: črv gomazi, leze; pohoditi črva; zvija se kot črv / črv razjeda les; v mesu so se zaredili črvi; črv v jabolku; pren. njihovo kmetijo je že zdavnaj začel glodati črv // ekspr., navadno s prilastkom moreč, uničujoč občutek ali misel: črv gloda, grize v srcu; črv kesa, ljubosumnosti 2. ekspr. nepomemben, neznaten človek: v njihovih očeh smo le črvi 3. kljuvajoče gnojno vnetje na prstu: ima črva na prstu ● nizko že dolgo ga jedo črvi je mrtev; godi se mu kot črvu v loju živi v izobilju, udobno; ta človek je pravi knjižni črv knjižni molj ♪
  3.      čŕvar  -ja m (ȓ) rib. kdor črvari ♪
  4.      črváriti  -im nedov. (á ȃ) rib. loviti ribe na črve, gliste: v teh vodah se ne sme črvariti ♪
  5.      čŕvast  -a -o prid. (ȓ) 1. podoben črvu: črvast podaljšek slepega črevesa; črvasta oblika telesa 2. tak kot pri črvu: črvasto gibanje črev čŕvasto prisl.: črvasto se zvijati ♪
  6.      črvìč  -íča m (ȉ í) raba peša manjšalnica od črv: črvič se krči in zvija / ekspr. zibala je malega črviča in pela majhnega, nebogljenega otroka ♪
  7.      črvíčast  -a -o prid. (í) podoben črvičku: majhne črvičaste živalce ♪
  8.      črvíček  -čka m (ȋ) 1. manjšalnica od črv(ič): v siru so mrgoleli drobni črvički; ptice iščejo, pobirajo črvičke / črviček žalosti se ji je prikradel v srce 2. ekspr. majhen, nebogljen otrok: kdo bo skrbel za črvička brez matere; prosila je zase in za svojega malega črvička ♪
  9.      črvíčenje  -a s (ȋ) glagolnik od črvičiti: črvičenje po trebuhu ♪
  10.      črvíčiti  -im nedov. (í ȋ) pog. 1. brezoseb. imeti sunkovite bolečine, navadno v trebuhu: že spet ga črviči; otroke rado črviči po trebuhu 2. ekspr. vznemirjati, mučiti: vemo, kaj vas črviči; razpravljali so o vprašanjih, ki črvičijo današnjega človeka ♪
  11.      črvínka  -e ž (ȋ) bot. nizka rastlina s tankimi, ozkimi listi, ki raste navadno po grušču, Minuartia ♪
  12.      črvív  -a -o prid. (ȋ í) 1. razjeden od črvov: črviv les; črviva goba, miza // ki ima črve: črvive češnje; črvivo sadje 2. ekspr. ničvreden, slab: črviv čas; pravi, da je ves svet črviv ♪
  13.      črvívec  -vca m (ȋ) slabš., redko ničvreden, slab človek: to je navaden črvivec ◊ bot. zdravilna gorska rastlina z rumenimi cveti, ostrega vonja; arnika ♪
  14.      črvojéden  -dna -o prid. (ẹ̄) 1. razjeden od črvov; črviv: črvojeden štor; črvojedna skrinja 2. star. ničvreden, slab: črvojedna literatura ♪
  15.      črvojédina  -e ž (ẹ̄) moknati ostanki lesa, ki ga razjedajo črvi: iz luknjic v tramu se je usula črvojedina; duh po plesnobi in črvojedini // rovi, ki jih naredi črv v lesu: omara je že vsa pikasta od črvojedine ♪
  16.      čtívo  -a s (í) kar je namenjeno za branje: rad se poglablja v čtivo; poučno, prijetno, mladini primerno čtivo ♦ šol. domače ali obvezno čtivo literarna dela, ki jih morajo učenci prebrati doma ♪
  17.      čúček  -čka m (ū) nar. zahodno, ekspr. omejen, neumen človek: ste sami čučki s prazno glavo / kot nagovor o ti čuček, vse si pozabil ♪
  18.      čúd  -i ž (ȗ) knjiž., s prilastkom skupek človekovih lastnosti, iz katerih izhaja njegovo ravnanje; narava: bila sta zelo različne čudi; pokazal je svojo pravo čud; po svoji čudi je bil mehek; bil je nagle, nasilne čudi / poznam pasjo čud ∙ star. to mi je po čudi mi je všeč ♪
  19.      čudák  -a m (á) čudaški človek: velik čudak je, še oblači se po svoje ♪
  20.      čudáštvo  -a s (ȃ) lastnost čudaškega človeka: kljub čudaštvu je imel smisel za red // čudaško ravnanje ali vedenje: pripovedovali so o čudaštvih starega pastirja ♪
  21.      čúden  -dna -o prid. (ū ȗ) 1. ki se razlikuje od navadnega, znanega: spoznal ga je na čuden način; včasih se pripetijo čudne reči; stvar se jim zdi čudna // ki se po vedenju, ravnanju razlikuje od drugih: po nesreči je postala nekam čudna; čuden je, ne morem ga razumeti / bil je zelo čuden človek / ekspr. ne bodi no čuden, daj si dopovedati 2. ki se ne da določiti, opredeliti: obšla ga je čudna slabost, utrujenost; občutila je čudno grozo / umetnost ima čudno moč do človeka 3. ekspr. ki vzbuja dvom, navadno o moralni neoporečnosti: zaradi žensk uživa čuden sloves; v čudno druščino zahaja / o tej stvari imaš nekam čudne pojme ● ekspr. ti si pa res čuden patron, svetnik čudak, posebnež; zadnji dogodki so ga postavili v čudno luč so odkrili njegove negativne strani; ekspr. čudne muhe mu rojijo po glavi ima presenetljive, nenavadne misli, načrte čúdno prislov od čuden: nikar me ne glej tako čudno; čudno se je smehljal vase; čudno ga je spreletelo; pesn. čudno dober, lep, tih / čudno sta se morala pogledati, ko sta se srečala v zaporu presenečeno, začudeno // v povedni rabi izraža presenetljivost, nenavadnost česa: prav čudno je, da se je rešil; ne bi bilo čudno, če bi ga strlo mučenje; elipt. čudno, da ni zmagal; sam.: ali je kaj čudnega, če ti ne verjame; nekaj čudnega je bilo v njenem smehu ♪
  22.      čúdenje  tudi čudênje -a s (ú; é) glagolnik od čuditi se: po dolgem čudenju so utihnili; zdaj ni časa za čudenje in vpraševanje / knjiž. v njenih sinjih očeh je bilo čudenje začudenje / redko srčnost navda celo sovražnike s spoštovanjem in čudenjem z občudovanjem ♪
  23.      čudésen  -sna -o prid. (ẹ̑) knjiž. čudovit: gore je oblival odsev čudesne svetlobe / čudesno delovanje narave // čuden, čudežen: gledali so jo kot nenavadno, čudesno stvar ♪
  24.      čúdež  -a m (ȗ) 1. rel. dogodek, ki se ne da razložiti z naravnimi zakoni: godili so se čudeži; storiti čudež; verovati v čudeže / ekspr. storim, kar morem, čudežev pa ne znam delati; pren. čudež umetniškega ustvarjanja // ekspr. nenavaden, izreden dogodek ali naključje: če se ne zgodi čudež, je izgubljen; čudež je, da še živi; pismo je le po čudežu prišlo na cilj / v povedno-prislovni rabi čudež je bil(o), da je ostal živ 2. ekspr. kar zaradi izredne dovršenosti, popolnosti vzbuja občudovanje: ta stroj dela čudeže; operacija je bila pravi čudež moderne medicine / luč, ta najpreprostejši in najskrivnostnejši čudež 3. zastar. začudenje, presenečenje: od čudeža godcem roke so zastale (F. Prešeren) ♪
  25.      čúdežen  -žna -o prid. (ȗ) 1. nanašajoč se na čudež: čudežno ozdravljenje / ekspr. kakšna čudežna rešitev iz brezupnega položaja / čudežni svet pravljic // ki ima nenavadne, izredne lastnosti: čudežna palica, ptica / ekspr. čudežni otrok otrok, ki že zelo zgodaj pokaže nadpovprečno nadarjenost 2. pesn. nenavadno, izredno lep: doživljati čudežno ljubezen; njen obraz se je svetil kakor ožarjen od čudežne notranje luči; čudežna lepota, milina čúdežno prisl.: oči ji čudežno sijejo ♪

   14.789 14.814 14.839 14.864 14.889 14.914 14.939 14.964 14.989 15.014  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA