Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

B (13.889-13.913)


  1.      cerkvánje  -a s (ȃ) nar. žegnanje, proščenje: v nedeljo bo pri njih cerkvanje ♪
  2.      cerkvén  -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na cerkev: cerkveni stolp, zvon; cerkvena vrata / cerkveni ključar; cerkveni pevci / cerkveni dostojanstveniki; cerkvena hierarhija; cerkvene zapovedi; cerkveno pravo, sodišče / cerkveni pogreb; cerkvena pesem, umetnost; reven kot cerkvena miš zelo ◊ lingv. cerkvena slovanščina obredni slovanski jezik od 12. stoletja dalje; rel. cerkveni očetje krščanski pisatelji iz prvih sedmih stoletij; cerkveni zbor zborovanje škofov in teologov, na katerem rešujejo vprašanja doktrinarnih in disciplinskih zadev cerkve; cerkvena politika politika cerkve; načela, po katerih ureja država odnose do cerkve; cerkveno leto leto, ki se začne z adventom cerkvéno prisl.: cerkveno se poročiti ♪
  3.      cerkvénec  -nca m (ẹ̄) star. cerkovnik: cerkvenec stopi iz zakristije; dolgo je bil cerkvenec v stolnici // duhovnik: cerkvenci in menihi ♪
  4.      cerkvénopolítičen  -čna -o prid. (ẹ̑-í) nanašajoč se na cerkveno politiko: konkordat je cerkvenopolitična zadeva / dogmatične in cerkvenopolitične določbe ♪
  5.      cerkvénoupráven  -vna -o prid. (ẹ̑-á) nanašajoč se na cerkveno upravo: cerkvenoupravne spremembe ♪
  6.      cernírati  -am dov. in nedov. (ȋ) voj. onemogočiti izhod, pobeg; obkoliti, zajeti: cernirati vojno enoto ♪
  7.      certifikát  -a m (ȃ) listina, s katero se kaj potrjuje; potrdilo, spričevalo: zdravniški certifikat; certifikat o izvoru blaga ♦ ekon. zlati certifikat z zlatom kriti državni bankovec ali potrdilo državne blagajne o oddanem zlatu v Združenih državah Amerike ♪
  8.      cerusít  in ceruzít -a m (ȋ) min. rudnina svinčev karbonat, beli svinčenec ♪
  9.      cêsar  -árja m (é á) 1. v nekaterih državah vladar: avstrijski, etiopski, rimski cesar; star. svetli cesar / za cesarja Jožefa II. med vladanjem / star. nikjer pod cesarjem mu ni enakega ∙ bibl. dajte cesarju, kar je cesarjevega, in bogu, kar je božjega vsakemu svoje; star. služiti cesarja biti pri vojakih; preg. kjer nič ni, še cesar pravico zgubi kjer nič ni, ni kaj vzeti 2. zastar. denar: cesar se ga ne drži ♪
  10.      cesárjev  -a -o (á) svojilni pridevnik od cesar: cesarjev sin / na steni je visela cesarjeva podoba ♪
  11.      cesaróst  -i ž (ọ̑) redko cesarska oblast: nadel si je znamenja cesarosti // nekdaj naziv za cesarja: bil je služabnik njegove cesarosti / kot nagovor storil bom po vašem ukazu, cesarost ♪
  12.      cesárski  -a -o prid. (á) 1. nanašajoč se na cesarje: cesarski dvor; cesarski namestnik 2. nanašajoč se na (avstroogrsko) cesarstvo: cesarski uradnik; cesarska blagajna, služba; cesarske postave; cesarsko-kraljevi [c. kr.] profesor / zastar. cesarska cesta glavna ● star. cesarski orel avstroogrski državni grb; star. nositi cesarsko suknjo biti pri vojakih; zastar. na njem ni našel nobene cesarske napake velike, bistvene; zastar. redko ima cesarsko podobo v žepu denar; star. cesarsko mesto Dunaj ◊ friz. cesarska brada dvodelna brada; med. cesarski rez operacija, pri kateri otroka izrežejo iz maternice; vrtn. cesarski tulipan vrtna rastlina z visečimi cveti, ki so podobni tulipanovim cesársko prisl.: cesarsko živeti; sam.: star. cesarski niso kos Benečanom avstrijska vojska ♪
  13.      cesíja  -e ž (ȋ) jur. prenos terjatve na drugo osebo, odstop (terjatve): prisilna, prostovoljna cesija ♪
  14.      cesionár  -ja m (á) jur. oseba, na katero preide odstopljena terjatev, prevzemnik (terjatve) ♪
  15.      césta  -e ž, mn. stil. cesté (ẹ́) 1. širša, načrtno speljana pot, zlasti za promet z vozili: ceste se križajo, vzpenjajo; kam drži, pelje ta cesta; prečkati cesto; zapeljati s ceste; priti na cesto; stati na cesti; vas leži ob cesti; iti, voziti se po cesti; dolga, ravna, široka cesta; blatna, poledenela cesta; asfaltirana, makadamska cesta; cesta Ljubljana-Zagreb / pesn. bela cesta / dela pri cesti pri gradnji ali vzdrževanju ceste / avtomobilska cesta namenjena za motorni promet; dovozna, enosmerna, glavna, gozdna, hitra, javna, obvozna, slepa cesta; cesta prvega reda ki povezuje države, republike ali gospodarsko in turistično pomembna središča / pesn. Morja široka cesta peljala me je v mesta (F. Prešeren) 2. redko, s prilastkom razdalja, ki jo je treba preiti do namembnega kraja; pot: cesta do tja je še dolga; izbral si je najkrajšo cesto; pren. njegova življenjska cesta je bila kratka 3. redko možnost za premikanje iz enega kraja v drugega; pot: tu ni več nobene ceste / tu ni ceste ni dovoljen prehod; pren. ljudje so postavili medse pregrade, zapravili vest in zapravili ceste (M. Klopčič) 4. redko način, sredstvo za dosego česa; pot: do učenosti ne drži gladka cesta ● slabš. otroka je vzgajala cesta prepuščen je bil slabim vplivom pouličnega življenja; ekspr. kar dobro je meril cesto pijan se je opotekal po njej; miličnik odpira in zapira cesto dovoljuje in prepoveduje prehod; ekspr. čudna poroka, kar s ceste jo je pobral ni dosti vedel o njej, o njeni družini in življenju; ekspr. pognati, postaviti, vreči koga na cesto dati koga iz službe ali iz stanovanja; ekspr. biti na cesti biti brez službe ali brez stanovanja; na cesti je bil že mrak zunaj je bilo že temno; ekspr. zmeraj je na cesti vedno hodi okrog, nikoli ga ni doma; ekspr. misliš, da denar na cesti pobiram! da ga na lahek način zaslužim; zastar. železna cesta železnica, vlak ◊ astr. Rimska cesta medlo se svetlikajoči pas na nebu, ki ga sestavljajo številne, zelo oddaljene zvezde; avt. hitra cesta za vozila z večjo hitrostjo; odprta cesta na kateri ni omejitve hitrosti; prednostna cesta na kateri imajo vozila prednost pred vozili z drugih cest; urb. dvopasovna cesta; vpadna cesta ali cesta vpadnica ki povezuje središče mesta z zunanjimi četrtmi ♪
  16.      céstar  -ja m (ẹ̑) delavec, ki oskrbuje določeni del ceste: zaposlili so ga kot cestarja ♪
  17.      cestarína  -e ž (ȋ) redko cestnina: plačevati, pobirati cestarino ♪
  18.      céstarski  -a -o (ẹ̑) pridevnik od cestar: cestarska hišica, služba ♪
  19.      césten  -tna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na cesto: cestni ovinek; ves bel je od cestnega prahu; vročina kar puhti od cestnega tlaka / cestna razsvetljava, svetilka / v načrtu je več cestnih podvozov; modernizacija cestnega omrežja / cestni promet; električna cestna železnica; cestna vozila / stavbni in cestni delavci; cestni valjar ♦ avt. cestna služba organizirana tehnična pomoč avtomobilistom na turistično pomembnih cestah; ekon. cestni sklad sklad za gradnjo in vzdrževanje cest ♪
  20.      céstica  -e ž (ẹ́) ekspr. manjšalnica od cesta: ozka, bela cestica ♪
  21.      cestnína  -e ž (ȋ) pristojbina za uporabo cest: plačevati, pobirati cestnino; uvedli bodo neke vrste cestnino ♪
  22.      cestnínar  -ja m (ȋ) kdor pobira cestnino ♪
  23.      cestnínski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na cestnino: cestninski listek / cestninska služba ♪
  24.      cév  -í ž, daj. mest. ed. cévi (ẹ̑) podolgovat, votel, navadno valjast predmet: cev pušča, se zamaši; napeljati vodovodne cevi; položiti odtočno cev; dolga, ravna cev; aluminijasta, cementna, gumijasta, steklena cev; brizgalna, dimna, grelna, plinska, svetilna cev; puškina, topovska cev; cev iz plastične mase; cev za zalivanje; pipa s kratko cevjo; premer cevi / dihalna cev za dihanje s poklopcem pri potapljaški maski // kar je po obliki ali funkciji podobno cevi: cvetni listi so zrasli v cev; cev požiralnika ◊ anat. Evstahijeva cev ki povezuje srednje uho z žrelom; ušesna troblja; prebavna cev cevasti del prebavil, po katerem se premika, prebavlja hrana; elektr. bergmanska cev za električno napeljavo iz katraniziranega kartona; elektronska cev elektronka; fluorescenčna cev žarnica cevaste oblike, katere obloga sveti zaradi prevajanja električnega toka v razredčenem plinu; katodna cev elektronka, v kateri elektronski žarek pada na zaslon, kjer povzroča vidno sliko; Braunova elektronka; neonska cev z neonom napolnjena svetilna cev, ki se uporablja zlasti v reklamne namene; fiz. rentgenska cev priprava za pridobivanje rentgenskih žarkov; metal. brezšivna cev ki ni varjena, ki je iz celega; strojn. izpušna cev po kateri se odvajajo plini pri motorju z notranjim zgorevanjem ♪
  25.      cévarka  -e ž (ẹ̑) nav. mn., bot. gobe, ki imajo na spodnji strani klobuka plast s cevkami, kjer nastajajo trosi, Boletales ♪

   13.764 13.789 13.814 13.839 13.864 13.889 13.914 13.939 13.964 13.989  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA