Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

B (10.389-10.413)



  1.      spodbôsti  -bôdem tudi izpodbôsti -bôdem dov., spodbôdel in spodbódel spodbôdla tudi izpodbôdel in izpodbódel izpodbôdla, stil. spodbòl spodbôla tudi izpodbòl izpodbôla (ó) 1. z rahlim vbodom, sunkom, navadno z ostrogami, spodbuditi žival, da se (hitreje) premika: skočil je na konja in ga spodbodel / spodbosti žrebca v tek 2. ekspr. spodbuditi sploh, zlasti z ostrimi besedami: spodbosti koga k delu, razmišljanju / neuspeh ga je še bolj spodbodel; to ga je spodbodlo, da je še bolj nagajal
  2.      spodbúda  -e ž () 1. glagolnik od spodbuditi: otrok je potreben spodbude; za spodbudo kaj povedati / priznanje mu je bilo v spodbudo / delovna, moralna spodbuda 2. kar povzroča, da je kdo (bolj) delaven, prizadeven: pohvala je bila zanj močna spodbuda / dati spodbudo spodbuditi / sklicati posvetovanje na spodbudo društva pobudo 3. nav. mn. kar povzroča kako dogajanje, delovanje: črpati spodbude iz klasičnih del / mnoge duhovne spodbude so prihajale iz te dežele
  3.      spodbúden  -dna -o prid., spodbúdnejši (ú ū) ki pozitivno vpliva na nadaljnje ravnanje, delovanje, dogajanje: na svojo prošnjo je dobil spodbuden odgovor; spodbudne besede / njena družba je spodbudna / narodno spodbudna književnost / raziskave so dale spodbudne rezultate; možnosti za zaposlitev niso najbolj spodbudne spodbúdno prisl.: spodbudno se nasmehniti, pokimati; ti ukrepi spodbudno vplivajo na izvoz
  4.      spodbudílo  -a s (í) knjiž. sredstvo, ki povečuje dejavnost organa, organizma; stimulans: uživati spodbudila; pren. knjiga je zanj duševno spodbudilo
  5.      spodbudítev  -tve ž () glagolnik od spodbuditi: spodbuditev s prijazno besedo / spodbuditev gospodarstva
  6.      spodbudíti  -ím tudi izpodbudíti -ím dov., spodbúdil tudi izpodbúdil ( í) 1. povzročiti, da postane kdo (bolj) delaven, prizadeven: prijatelj ga je spodbudil; uspeh ga je spodbudil k še intenzivnejšemu delu; to ga je spodbudilo, da se je resneje lotil študija / z injekcijo spodbuditi delovanje srca 2. povzročiti, da kaj (hitreje) nastane, se (bolje) razvija: spodbuditi rast las / spodbuditi ustanovitev društva / spodbuditi vlaganja v kmetijstvo; spodbuditi vpis na tehnične šole / pravljice spodbudijo otrokovo domišljijo spodbujèn tudi izpodbujèn -êna -o: biti spodbujen k pisanju
  7.      spodbudljív  tudi izpodbudljív -a -o prid. ( í) spodbuden: njegov glas je spodbudljiv; spodbudljive besede spodbudljívo tudi izpodbudljívo prisl.: spodbudljivo se nasmehniti
  8.      spodbúdnica  -e ž () ženska oblika od spodbudnik: revija je postala spodbudnica kulturnega življenja
  9.      spodbúdnik  -a m () kdor (kaj) spodbudi: bil je dober organizator in spodbudnik / to dejstvo je pomemben spodbudnik za izvoz / spodbudniki posvetovanja pobudniki
  10.      spodbúdnost  -i ž (ú) lastnost, značilnost spodbudnega: spodbudnost njegovih besed / spodbudnost delitve dohodka po delu
  11.      spodbúja  -e ž () zastar. spodbuda: mladim umetnikom manjka spodbuje / to naj ti bo v spodbujo
  12.      spodbújanje  tudi izpodbújanje -a s (ú) glagolnik od spodbujati: medsebojno spodbujanje jim je dajalo moči; spodbujanje k delu / spodbujanje izvoza
  13.      spodbújati  -am tudi izpodbújati -am nedov. (ú) 1. povzročati, da postane kdo (bolj) delaven, prizadeven: spodbujati igralce, tekmovalce; spodbujati otroke pri učenju; oče ga je spodbujal k delu; spodbujati z besedami, s klici, ploskanjem / kar pogumno, ga je spodbujal / spodbujala ga je misel na uspeh / spodbujal je vole, da bi hitreje stopali / z zdravili spodbujati delovanje srca 2. povzročati, da kaj (hitreje) nastaja, se (bolje) razvija: sredstva, ki spodbujajo rast rastlin / spodbujati ustanavljanje društev, krožkov / tak način nagrajevanja spodbuja produktivnost / spodbujati otrokovo domišljijo spodbujajóč tudi izpodbujajóč -a -e: dela zelo pridno, spodbujajoč tudi druge; spodbujajoče besede; spodbujajoče ploskanje; prisl.: spodbujajoče prikimavati
  14.      spodbujeválec  -lca [c in lc] m () kdor spodbuja: bil mu je spodbujevalec in svetovalec pri delu; spodbujevalec mladine
  15.      spodbujeválen  -lna -o prid. () ki spodbuja: spodbujevalni klici / spodbujevalni učinek tablet spodbujeválno prisl.: uspeh je vplival nanj spodbujevalno
  16.      spodbujeválnik  -a m () med. priprava, ki z električnimi impulzi spodbuja bitje srca: bolniku so vstavili spodbujevalnik / srčni spodbujevalnik
  17.      spodneben  gl. izpodneben
  18.      spodóba  -e ž (ọ̑) star. 1. spodobnost: ni mu bilo mar za spodobo 2. podobnost: spoznati koga po spodobi; spodoba med očetom in sinom
  19.      spodóben  -bna -o prid., spodóbnejši (ọ́ ọ̄) 1. ki se vede v skladu z moralnimi, družabnimi pravili: spodoben človek; deklica je spodobna / spodobno vedenje / ta kopalna obleka ni spodobna 2. ekspr. primeren, ustrezen: vreme je bilo kolikor toliko spodobno / kupiti za spodobno ceno zmerno, primerno / priti domov ob spodobni uri ne zelo pozno zvečer // ki po kvaliteti ustreza zahtevam, potrebam: izvedba dela je bila spodobna / nimam spodobne obleke za koncert; dobiti v hotelu spodobno sobo // ki glede na možni razpon dosega pozitivno stopnjo: imeti spodobne dohodke / uspeh filma je bil kar spodoben ● ekspr. na vrhu je bil kar spodoben veter precej močen; star. izkazovati komu spodobno spoštovanje dolžno spodóbno prisl.: spodobno pozdraviti, se vesti; biti spodobno oblečen / v povedni rabi: ni spodobno, če ne odgovoriš; zastar. ravnal je z materjo, kakor je spodobno dobremu sinu se spodobi
  20.      spodóbiti se  -im se nedov. (ọ̄ ọ̑) nav. 3. os. 1. biti v skladu z moralnimi, družabnimi pravili: tako govorjenje se ne spodobi; mlademu fantu, za mladega fanta se to ne spodobi; odgovoril sem ji, kakor se spodobi, da je videti zdrava / ne spodobi se govoriti o tem; spodobi se, da mu odpišeš 2. zastar., z dajalnikom iti, pripadati: delavcu se spodobi plačilo; dati komu pravice, ki se mu spodobijo ● zastar. zdaj bi se spodobilo govoriti bi bilo treba; ekspr. sicer se pa spodobi, da imam nekaj prihrankov je prav; zastar. razgrajačem se je spodobilo, da so bili pošteno kaznovani zaslužili so; ravnal je, kakor se poštenemu človeku spodobi primerno, prav; kot se spodobi svojo nalogo je opravil, kot se spodobi dobro; to je človek, kot se spodobi pošten, neoporečen; kosilo, kot se spodobi izdatno, obilno
  21.      spodóbje  -a s (ọ̑) knjiž., redko spodobno vedenje, spodobnost: ravnati po pravilih spodobja
  22.      spodóbnež  -a m (ọ̑) ekspr. spodoben človek: spodobneži so se zgražali
  23.      spodóbnica  -e ž (ọ̑) ekspr. spodobna ženska: igrati vlogo spodobnice
  24.      spodóbnost  -i ž (ọ́) spodobno vedenje, ravnanje: skrbeti za red in spodobnost; prekršiti pravila spodobnosti / iz spodobnosti, zaradi spodobnosti ni ugovarjal ∙ zastar. vesti se po spodobnosti spodobno
  25.      sposóben  -bna -o prid., sposóbnejši (ọ́ ọ̄) 1. ki ima lastnosti, značilnosti, potrebne za dobro opravljanje kake dejavnosti: sposoben človek, strokovnjak; ni sposoben opravljati svoje funkcije; za to delo bi moral biti sposobnejši; kot ravnatelj ni sposoben // ki ima lastnosti, značilnosti, potrebne za opravljanje kake dejavnosti sploh: za vojaško službo sposobni fantje; za življenje sposobna bitja / zaradi razburjenja ni sposoben normalno presojati / ti bombniki so sposobni nositi atomske bombe; snovi, sposobne vpijati vlago / kreditno sposoben ki glede na svoje dohodke, premoženje lahko najame kredit 2. ki si lahko hitro, brez večjega napora pridobi potrebno znanje, spretnost za dobro opravljanje kake dejavnosti: sposoben delavec, učenec / čutil se je sposobnega za študij filozofije / biti sposoben prilagoditi se novemu okolju 3. ki ima določene značajske lastnosti, navadno za opravljanje slabih, nesprejemljivih dejanj: ta človek je vsega sposoben; sposoben je narediti kakršnokoli hudobijo ◊ jur. poslovno sposoben ki lahko samostojno sklepa pravne posle; pravdno, oporočno sposoben; sam.: sposobni uspejo

   10.264 10.289 10.314 10.339 10.364 10.389 10.414 10.439 10.464 10.489  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA