Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

B (10.339-10.363)


  1.      sôboslikár  -ja m (ȏ-á) kdor se poklicno ukvarja s slikanjem, beljenjem sten: izučiti se za soboslikarja ♪
  2.      sôboslikárski  -a -o prid. (ȏ-á) nanašajoč se na soboslikarje ali soboslikarstvo: soboslikarska in pleskarska dela / soboslikarski pomočnik / soboslikarska stroka ♪
  3.      sôboslikárstvo  -a s (ȏ-ȃ) soboslikarska obrt: ukvarjati se s soboslikarstvom // podjetje, delavnica za to obrt: soboslikarstvo je v sosednji ulici ♪
  4.      sobóta  -e ž (ọ́) šesti dan v tednu: danes je sobota; v soboto popoldne se vrne; prva sobota v mesecu; proslava bo v soboto, 8. decembra / vrnili se bodo prihodnjo soboto; ob sobotah nima službe; zgodilo se je v noči od petka na soboto / jutri imam prosto soboto dela prosto soboto / kot opozorilo ob sobotah zaprto ∙ praznovati soboto pri judih sedmi dan v tednu, namenjen zlasti počitku; preg. bog ne plačuje vsako soboto za slaba dejanja človek ni takoj kaznovan, za dobra ni takoj nagrajen ♦ etn. pustna sobota sobota pred pustnim torkom; rel. velika sobota zadnja sobota pred veliko nočjo ♪
  5.      sobóten  -tna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na soboto: to se je zgodilo nekega sobotnega popoldneva / sobotni izlet; sobotno pospravljanje / v mestu se je čutilo sobotno razpoloženje / sobotni dan ∙ ekspr. bil je že ves soboten dobro razpoložen, brezskrben, ker naslednji dan ne bo treba delati ♦ zal. sobotna priloga časopisa ♪
  6.      sobótnik  -a m (ọ̑) 1. rel. pripadnik krščanske verske sekte, ki praznuje soboto namesto nedelje: sobotniki so prepevali psalme / adventistični sobotniki 2. v Sovjetski zvezi prostovoljno kolektivno neplačano družbenokoristno delo ob prostem dnevu, v prostem času: organizirati, uvesti sobotnik / komunistični sobotniki ♪
  7.      sobránje  -a s (ȃ) v Makedoniji skupščina: zasedanje sobranja; volitve v sobranje / Sobranje socialistične republike Makedonije ♪
  8.      sòbràt  -bráta m, im. mn. sòbrátje tudi sòbráti (ȍ-ȁ ȍ-á) 1. (samostanski) brat v razmerju do drugega (samostanskega) brata: bil je priljubljen pri sobratih in predstojnikih // duhovnik v razmerju do drugega duhovnika: obiskati sobrata v sosednji župniji / duhovni sobrat 2. knjiž. rojak: izdajati sobrate tujcem ♪
  9.      sociabílen  -lna -o prid. (ȋ) knjiž. ki se zna prilagoditi drugemu človeku, družbi: sociabilna osebnost / umetnostno sociabilna literatura ♪
  10.      sociabílnost  -i ž (ȋ) knjiž. lastnost, značilnost sociabilnega človeka: razvijati otrokovo sociabilnost ◊ bot. sociabilnost rastlin sposobnost rastlin za rast v rastlinski združbi ♪
  11.      sociálnoskŕbstven  -a -o prid. (ȃ-ȓ) nanašajoč se na socialno skrbstvo: socialnoskrbstveno delo / socialnoskrbstveni občinski organ ♪
  12.      sôdba  -e ž (ó) 1. odločitev sodišča o obravnavani sporni, kazenski zadevi na koncu sodnega postopka: objaviti, razglasiti sodbo; pritožiti se zoper sodbo; s sodbo razveljaviti // besedilo s to odločitvijo: natipkati, podpisati sodbo / izročiti sodbo 2. star. sojenje, sodni proces: sodba še teče; voditi sodbo 3. rezultat umske dejavnosti, ki temelji na dojemanju, upoštevanju določenih dejstev in izraža odnos do česa: njegova sodba o dogodku, filmu je krivična, ostra, ugodna, utemeljena; sodba o kakovosti, resničnosti česa; sodba, da on marsikaj ve, se je izkazala za napačno / ne želim dajati političnih sodb o tem / izreči, napisati svojo sodbo o čem, kom / imeti o stvari svojo sodbo svoje mnenje, mišljenje // kar posreduje, izraža tak rezultat umske dejavnosti: brati, slišati različne sodbe o kom // miselno dejanje, na podlagi katerega tak rezultat nastane: varuj se prehitre sodbe; izpostavlja se sodbi ljudi, ki mislijo slabo o človeku; biti hiter, mil v sodbi / po moji sodbi je roman odličen 4. filoz. vsaka misel, ki je lahko ali resnična ali neresnična: ta stavek je jezikovna oblika sodbe; pojmi in sodbe // stavek, ki to misel izraža: ta sodba je neresnična, toda slovnično pravilna ● ekspr. malemu narodu je bila pisana sodba in glasila se je na smrt odločeno mu je bilo, da bo uničen, da bo izumrl; knjiž. ne lastim si sodbe o tem vprašanju zdi se mi, da ne morem, nimam pravice presojati to vprašanje; ekspr. s tem dejanjem si je sam izrekel, podpisal sodbo je sam odločil, povzročil, da ga bo doletelo kaj slabega, neprijetnega; ekspr. narod si bo pisal sodbo sam narod bo sam odločal o sebi, svoji usodi; božja sodba v srednjem veku postopek v sodstvu, pri katerem je moral osumljenec za dokaz svoje nekrivde prebiti krute, smrtno nevarne preizkuse; star. poklicati koga pred sodbo pred sodišče; star. stopiti pred božjo sodbo umreti; ekspr. prepričan sem, da bo sodba zgodovine pravičnejša da se bo v prihodnosti pravičneje sodilo o določeni osebi, dejstvu ◊ filoz. kategorična, konjunktivna, pogojna sodba; jur. izdati, izpodbijati, izreči sodbo; sodba se je izvršila takoj odločitev sodišča, zlasti kazen; obsodilna, oprostilna sodba; sodba je postala pravnomočna; sodba temeljnega, vrhovnega sodišča; rel. posebna sodba spoznanje in priznanje vrednosti in posledic lastnega življenja takoj po smrti; poslednja ali vesoljna sodba Kristusova sodba ob koncu sveta; zgod. črepinjska sodba glasovanje državljanov v stari Grčiji na lončenih črepinjah o izgonu državi nevarnega državnika; ostrakizem ♪
  13.      sôdben  -a -o prid. (ȏ) jur. nanašajoč se na sodbo: sodbeni razlogi / sodbeni izrek izrek sodbe ♪
  14.      sodôben  -bna -o prid., sodôbnejši (ó ō) 1. nanašajoč se na novejši čas, na sedanjost: proučevati sodobni jezik; ukvarjati se s sodobnimi problemi; aktualna vprašanja sodobne družbe; predavati sodobno literaturo // ki glede na koga živi, obstaja v istem času, obdobju: Prešeren je dobro poznal sodobne in starejše avtorje / skrbno je zapisoval sodobne dogodke 2. ki ima, vsebuje novejše tehnične, strokovne pridobitve: šola je dobila sodobne prostore; prizadevati si za sodobnejšo vsebino pouka; imeti sodobno stanovanje 3. ki upošteva najnovejše umetnostne tokove: njegovo najnovejše delo vsebuje tudi nekatere manj sodobne sestavine; njegova glasba ni sodobna 4. ki upošteva najnovejše norme svojega časa: ima mlade in sodobne starše / ne dovolj sodobni pogledi na vzgojo ● revija za sodobno oblačenje moderno sodôbno prisl.: sodobno se oblačiti; sodobno urejena država ♪
  15.      sodôbnica  -e ž (ȏ) ženska, ki glede na koga živi v istem času: sodobnica impresionistov Ivana Kobilca / knjiž. ta stavba se je zelo razlikovala od večine sodobnic sodobnih stavb ♪
  16.      sodôbnik  -a m (ȏ) kdor glede na koga živi v istem času: biti Cankarjev sodobnik; Prešeren in njegovi sodobniki // kdor živi v novejšem času, v sedanjosti: posledice napak v preteklosti občutijo še sodobniki ♪
  17.      sodôbnost  -i ž (ó) 1. novejši čas, sedanjost: ta kultura se je ohranila v sodobnost; sodobnost in prejšnja obdobja 2. čas, v katerem kdo živi: pisatelji snovi za satire niso jemali iz sodobnosti / ekspr. njegovih idej sodobnost ni razumela sodobna družba; sodobniki; prepričljiv prikaz sodobnosti v njegovih delih sodobnih razmer 3. značilnost sodobnega: sodobnost opreme / sodobnost nazorov ♪
  18.      sombrêro  -a m (ȇ) zlasti v latinskoameriškem okolju klobuk z zelo širokimi krajevci: nositi sombrero; jezdec s sombrerom ♪
  19.      somnambúlen  -lna -o prid. (ȗ) med. ki ponoči v trdnem spanju hodi, kaj dela, ne da bi se tega pozneje spominjal; mesečen: somnambulen človek; hodil je kot somnambulen / somnambulno stanje ∙ knjiž., ekspr. somnambulna ljubezen sanjska, nestvarna ♪
  20.      somnambulíst  -a m (ȋ) med. kdor ponoči v trdnem spanju hodi, kaj dela, ne da bi se tega pozneje spominjal; mesečnik: zdraviti somnambulista; kot otrok je bil somnambulist ∙ knjiž., ekspr. trdil je, da so pesniki somnambulisti sanjači, zanesenjaki ♪
  21.      somnambulízem  -zma m (ȋ) med. stanje človeka, ki ponoči v trdnem spanju hodi, kaj dela, ne da bi se tega pozneje spominjal; mesečnost: proučevati somnambulizem; hipnoza in somnambulizem / zdraviti somnambulizem ♪
  22.      sòobčàn  in sòobčán -ána m (ȍ-ȁ ȍ-á; ȍ-ȃ) kdor je v razmerju do drugega občan iste občine: ugotovila sta, da sta soobčana ♪
  23.      sòobčutíti  in sòobčútiti -im dov. (ȍ-ȋ ȍ-ú) skupaj s kom občutiti: ni mogel soobčutiti veselja, ki je prevzemalo prijatelje ♪
  24.      sòobčútje  -a s (ȍ-ȗ) lit. besedna zveza, ki izraža doživljanje predstav kakega čutnega področja z zaznavami drugih čutnih področij; sinestezija ♪
  25.      sòobdolžênec  -nca [u̯ž] m (ȍ-é) jur. kdor je skupaj s kom obdolžen v istem kazenskem postopku: nezaupanje do soobdolženca ♪

   10.214 10.239 10.264 10.289 10.314 10.339 10.364 10.389 10.414 10.439  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA