Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Avl (5.052-5.076)


  1.      skákati  in skakáti skáčem, stil. skákati -am nedov., skáčite, tudi skákaj, tudi skakájte (á á á; á) 1. z odrivi, zlasti z nogami, se oddaljevati od podlage: skačem, da si okrepim noge; skakati pol metra visoko; skakati in tekati; skače kot žrebe / skakati na mestu / otroci skačejo čez potok; ptič skače z veje na vejo; skakati na vlak je nevarno / kopali so se in skakali v vodo / skakati na glavo, noge / skakati s padalom; skakati s smučmi; skakati z vrvico / pes je kar skakal, ko je zagledal gospodarja / skakati od veselja // s takimi odrivi opravljati določeno pot po zraku: vsak smučar, tekmovalec skače trikrat / skakati na sedemdesetmetrski skakalnici / skakati daleč // gojiti skakanje, ukvarjati se s skakanjem: ta padalec, smučar skače že več let 2. z odrivi se premikati: kenguru ne teče, ampak skače; skakati proti domu; skakati po eni nogi // ekspr. razposajeno, živahno tekati, navadno ob igri: otroci skačejo na dvorišču 3. nav. ekspr., s prislovnim določilom z odrivi se hitro pojavljati: napadalci so skakali izza dreves / otroci radi skačejo pred avtomobile 4. nav. ekspr., s prislovnim določilom z odrivi zelo hitro vstajati: vojaki so že ob prvih strelih skakali z ležišč / skakati na noge; skakati kvišku 5. nav. ekspr. z odrivi, z določenim namenom se premikati v položaj, kot ga izraža določilo: kričali so in skakali nanj / pes je besno skakal v tujca / sovražnik jim je skakal v hrbet 6. ekspr., s prislovnim določilom v kratkih časovnih presledkih, z določenim namenom hitro opravljati kake poti: skakati od urada do urada; ves dan sem skakal po trgovinah 7. ekspr. hitro, nenadoma se po zraku oddaljevati od podlage: iskre so skakale na vse strani / plameni so skakali s strehe na streho / njeni spretni prsti so vedno hitreje skakali po klavirju // poskakovati: žaga skače / ob udarcih so krožniki na mizi kar skakali 8. ekspr. zaradi zunanje sile, sunka se zelo hitro premikati iz določenega položaja: kazalec, priprava skače sem in tja // tako se premikati iz določenega položaja zaradi ohlapne namestitve: ni dobro pritrjeno, zato vijak, železo skače / noge mu skačejo v prevelikih čevljih 9. ekspr. hitro, naenkrat v visoki stopnji se spreminjati, naraščati in upadati: cene skačejo / temperatura skače gor in dol 10. ekspr. nenadoma prehajati z ene stvari na drugo brez neposredne notranje povezanosti: preveč skače, nič ga ne razumem / v svojih mislih, vprašanjih skače; skakati stran od snovi pogovora / ta film zelo skače od enega prizorišča na drugo ● ekspr. kako bo skakala, ko bo to izvedela zelo bo jezna; ekspr. skakati čez ojnice, čez plot biti nezvest v zakonu; ekspr. skakati komu v besedo prekinjati ga pri govorjenju; ekspr. črke mu skačejo pred očmi pri branju ima občutek, da niso pri miru; ekspr. njene misli so skakale druga čez drugo si hitro sledile in bile med seboj nepovezane; ekspr. skakati si v lase prepirati se; tepsti se; preg. mladost je norost, čez jarek skače, kjer je most ◊ šah. skakač skače se premika za dve mesti naprej in eno vstran; šport. skakati čez konja, kozo; skakati v daljino, višino; skakati v vodo; skakati s palico skakáje: ptički žvrgolijo, skakaje z veje na vejo; otrok je zbežal, skakaje čez luže skakajóč -a -e: skakajoč oditi; prišla je s skakajočim korakom ♪
  2.      skála 1 -e ž (á) 1. nav. ed. trdno sprijeta kamnita gmota kot del zemeljske skorje: vklesati pot v skalo; drevo raste na skali; biti neomajen, trden kot skala / živa skala / grad na vrhu skale skalne vzpetine / ekspr. kamor se ozreš, povsod sama skala skalnat svet, skale // mn. taka gmota glede na razčlenjenost, sestavljenost: nad vasjo se dvigajo skale / ponesrečiti se v skalah 2. velik kos te gmote: od vrha gore se je utrgala skala; odvaliti, premakniti skalo; s skalami zavarovan pristaniški pomol / previsna, viseča skala 3. ekspr. odločen, nepopustljiv človek: te skale z nobenim dokazom ne premakneš / bodi skala 4. nar. štajersko trščica: skala se mu je zapičila v prst ● knjiž. skala ji leži na duši kamen ji leži na duši; ekspr. ta načrt je zadel ob skalo so mu odločno, nepopustljivo nasprotovali; ekspr. joka, da bi skalo omečil zelo ◊ petr. bele kredne skale ♪
  3.      skála 2 -e ž (á) 1. znaki na merilni pripravi, ki predstavljajo dogovorjeno enoto in izhodiščno točko; lestvica: temperaturna skala; skala tehtnice; skala na termometru; instrumenti s skalo / Celzijeva skala / merilna skala 2. del priprave z določenimi znaki, enotami: skala pri radiu se je razbila; vgraditi skalo 3. ekspr., z rodilnikom množina različnih stvari iste vrste; lestvica: bogata skala izraznih možnosti; skala čustev ◊ fiz. skala dogovorjena enota in izhodiščna točka za merjenje kake količine; mat. logaritemska skala ki temelji na logaritemski funkciji; muz. skala določena in v obsegu oktave urejena vrsta tonov; lestvica; durova, molova skala ♪
  4.      skazováti  -újem nedov. (á ȗ) zastar. razkazovati: skazoval mu je mesto / gore skazujejo svojo lepoto ● zastar. skazoval je, kako ga vsi cenijo dokazoval, zatrjeval; zastar. ženske se ob praznikih rade skazujejo postavljajo; prim. izkazovati ♪
  5.      skelét  -a m (ẹ̑) 1. trdni oporni deli telesa; ogrodje: skelet morskega ježka; hrustančast skelet nekaterih rib // ogrodje telesa ali dela telesa iz kosti; okostje: slikati bolnikov skelet; skelet glave, roke; skelet in mišičevje // okostje mrtvega človeka ali živali v naravnem položaju; okostnjak: v omari učilnice stoji skelet; razstavljeni skeleti izumrlih živali; je suh kot skelet 2. knjiž., navadno s prilastkom med seboj povezani bistveni sestavni elementi česa; ogrodje: skelet romana / idejni skelet 3. grad. konstrukcija iz stebrov, nosilcev in navadno vodoravnih plošč: zgraditi skelet / stavbni skelet / ekspr. na gradbišču stojijo skeleti stanovanjskih blokov nedograjeni bloki; žarg. gradnja v skeletu v skeletnem sistemu ● ekspr. svoj skelet je zavil v odejo svoje suho telo; ekspr. bolnik je bil živ skelet zelo shujšan ◊ gled. skelet marionete leseno ogrodje; zool. osni skelet osno ogrodje ♪
  6.      sklàd  skláda m (ȁ á) 1. debelejša plast kamnine, trdne snovi: na skalnatem pobočju so bili skladi lepo vidni; apnenčasti skladi; sklad premoga / premiki zemeljskih skladov 2. navadno s prilastkom kar sestavljajo zlasti drug na drugem urejeno zloženi kosi, predmeti: sklad se je podrl; skladi knjig, papirja / vreče moke zlagati v sklade / plavajoči ledeni skladi 3. denarna sredstva, določena, zbrana za kak namen: povečati sklad; sklad za obnovo porušenih vasi / denar redno prihaja v sklad / nagrada Prešernovega sklada; dobiti štipendijo iz Titovega sklada za štipendiranje mladih delavcev in delavskih otrok / upravni odbor sklada 4. navadno s prilastkom celotna količina stvari, ki so navadno podlaga kake dejavnosti: obnavljanje knjižnega sklada v knjižnici; vse te vrednote sodijo v kulturni sklad človeštva 5. v zvezi biti v skladu biti tak, da s čim drugim sestavlja a) urejeno, prijetno celoto: hiša ni v skladu z okolico b) logično urejeno celoto: njegovo govorjenje ni v skladu z njegovim prepričanjem; predpisi so v skladu z zakonom // v zvezi spraviti v sklad uskladiti: spraviti v sklad govorjenje in ravnanje; spraviti nove predpise v sklad z zakoni ● publ. pomagal bom v skladu s svojimi možnostmi kolikor bo mogoče; publ. ravnati v skladu z navodili po navodilih; knjiž. barvni skladi barvne kombinacije; ekspr. mogočni gorski skladi gore; knjiž. sklad zvokov ubranost; star. sklad med čustvi in razumom skladnost ◊ agr. cepljenje v sklad cepljenje, pri katerem se spojita poševno prirezana podlaga in cepič; ekon. skladi čisto premoženje delovne organizacije; investicijski sklad; Mednarodni monetarni sklad mednarodna organizacija, ki skrbi za denarna vprašanja članic in za mednarodni denarni sistem; poslovni, rezervni sklad; sklad skupne porabe del dohodka delovne organizacije ali delovne skupnosti za gradnjo stanovanj in zadovoljevanje drugih potreb delavcev; geol. jurski skladi; jur. premoženjski sklad; papir. sklad približno 1.000 kg papirja; zgod. verski sklad nekdaj iz premoženja konec 18. stoletja razpuščenih samostanov pridobljene nepremičnine in denar pod državno upravo, namenjen vzdrževanju duhovščine ♪
  7.      skládati  -am nedov. (ȃ) 1. dajati kaj skupaj v urejeno obliko, zlasti drugo na drugo: skladati deske, drva / skladati na kup; skladati v kopo, skladovnico / skladati stvari v kovček zlagati 2. ustvarjati, pisati glasbeno delo, skladbo: skladati opere / skladatelj veliko sklada // star. ustvarjati, pisati, zlasti umetniško delo sploh: skladati pesmi, povesti / skladati verze skládati se biti tak, da s čim drugim sestavlja a) urejeno, prijetno celoto: barve se lepo skladajo; ta hiša se ne sklada z okolico b) logično urejeno celoto: ta izjava se ne sklada z njegovimi prejšnjimi trditvami / prepis se sklada z izvirnikom se ujema ● redko fant in dekle se skladata se ujemata, se razumeta; državna in narodnostna meja se ne skladata se prostorsko ne pokrivata, nista isti; zastar. sreča se sklada iz malenkosti sestoji; s sogovornikom se ne sklada se ne strinja ♪
  8.      skláden 1 -dna -o prid., skládnejši (á) 1. katerega deli so v urejenem, zaželenem, lepem razmerju: skladna celota; ima lepo, skladno postavo / skladen razvoj gospodarstva // ki s čim drugim sestavlja a) urejeno, prijetno celoto: z užitkom poslušati skladne glasove pevcev; barve vzorca so skladne / siva barva je skladna z večino drugih barv b) logično urejeno celoto: njegov nauk je skladen / duhovno, notranje skladen človek 2. za katerega je značilno medsebojno razumevanje: živela sta v skladnem, srečnem zakonu; odnosi v delovni skupnosti so skladni / skladna družina 3. v zvezi z z ki ima prav take lastnosti, značilnosti, kot so določene, se pričakujejo glede na izbrano merilo urejenosti, pravilnosti: gospodarski razvoj je skladen s sprejetimi resolucijami; z dosedanjimi pojmovanji premalo skladna razlaga; njegova dejanja so skladna z govorjenjem 4. zastar. zložljiv: skladni stoli; skladna miza ◊ geom. lika sta skladna lika sta enaka po obliki in velikosti skládno prisl.: delovati skladno; skladno razvit; ravnati skladno s predpisi ♪
  9.      skladíšče  -a s (í) zaprt prostor za shranjevanje česa, navadno izdelkov: izprazniti skladišče; iti v skladišče; hraniti v skladišču; skladišče hrane, razstreliva, vnetljivih tekočin; skladišče za žito / carinsko, vojaško skladišče; ladijsko skladišče; silosno skladišče / zidati skladišče / mravlje imajo pod zemljo skladišče; pren. skladišče znanja ∙ ekspr. moja soba je pravo skladišče v njej je veliko pohištva, predmetov; ekspr. maščoba je glavno skladišče za energijo v njej je shranjena energija // oddelek v delovni organizaciji, ki skrbi za tako shranjevanje: vodja skladišča; delavec v skladišču / javno skladišče ♦ ekon. konsignacijsko skladišče za blago določenega, navadno tujega proizvajalca ♪
  10.      skladíščiti  -im nedov. (í ȋ) dajati, spravljati v skladišče: skladiščiti moko, sadje / skladiščiti zaboje drugega na drugega // publ. hraniti v skladišču: skladiščiti blago pri normalni temperaturi // publ. hraniti sploh: skladiščiti krompir v kleti / skladiščiti elektriko v akumulatorju; računalnik skladišči podatke; pren. spomin skladišči vtise ♪
  11.      skládovnica  tudi skladóvnica -e ž (á; ọ̑) 1. kar sestavljajo zlasti drug na drugem urejeno zloženi kosi, predmeti: skladovnica se je podrla; jemati polena s skladovnice; skladovnica desk, drv, škatel / skladovnica papirja, perila / zložiti v skladovnico / debele skladovnice usedlin plasti 2. ekspr., z rodilnikom velika količina, množina: prebrati celo skladovnico spisov ♪
  12.      sklánjati  -am nedov. (ȃ) 1. premikati zgornji del česa navzdol, proti tlom: sklanjati in vzravnavati glavo, hrbet / sklanjal je glavo in poslušal; sklanjati glavo nad šopkom ∙ knjiž. spoštljivo sklanjam glavo pred takim človekom izkazujem mu čast, spoštovanje 2. lingv. menjavati končnice pri samostalniku, pridevniku, zaimku in števniku: sklanjati samostalnike; sklanjati po pridevniški sklanjatvi sklánjati se 1. premikati glavo, zgornji del telesa navzdol, zlasti naprej: hitro se sklanjati / sklanjati se k otroku; sklanja se čez ograjo, skozi okno / sklanjati se po steklenice pod točilno mizo / težki cveti se sklanjajo; veje se sklanjajo nad vodo 2. ekspr., s širokim pomenskim obsegom, v zvezi z nad izraža opravljanje dela, opravila, kot ga določa sobesedilo: ves dan se sklanja nad delo; pogosto se sklanja nad knjigo bere, študira; bolničarke so se sklanjale nad ranjenci so jim stregle ● pesn. na gredi se cvet sklanja k cvetu je dosti cvetov; ekspr. sonce se sklanja k obzorju kmalu bo zašlo; knjiž. čas se sklanja v jesen kmalu bo jesen sklanjáje: kašljal je, sklanjaje glavo sklanjajóč -a -e: šla sta navkreber, sklanjajoč glave; sklanjajoča se drevesa ♪
  13.      sklápljanje  -a s (ā) 1. glagolnik od sklapljati: sklapljanje vagonov 2. lingv. tvorjenje (nove) besede s sestavljanjem dveh ali več besed: beseda seveda je nastala s sklapljanjem ♪
  14.      skléda  -e ž (ẹ́) večja, navadno okrogla posoda a) za pripravljanje, serviranje hrane: postaviti skledo na sredo mize; zajemati iz sklede; stresti, zliti v skledo; lončena, porcelanasta skleda; dno sklede; sklede in krožniki / doma so jedli iz ene sklede / skleda za solato; skleda z dulcem b) navadno s prilastkom za kaj sploh: pomivalna skleda; umivalna skleda umivalnik; skleda na tehtnici // pog. vsebina sklede: pojesti celo skledo solate ● star. zapisano ima skledo in streho hrano in stanovanje; povabili so ga k skledi naj je z njimi (iz skupne sklede); ekspr. pljuvati v lastno skledo škodovati samemu sebi, svoji stvari; bibl. prodati kaj za skledo leče zaradi trenutnih majhnih koristi odpovedati se čemu pomembnemu; ekspr. biti, sedeti pri polni skledi imeti vsega v izobilju; star. jedli boste pri skledi skupaj z drugimi; iste jedi kot drugi ♪
  15.      skleníti  sklénem dov. (ȋ ẹ́) 1. dati konca česa skupaj, da nastane krožna, nepretrgana oblika: skleniti člen verige; skleniti obroč, verigo; členek verižice se z roko ni dal skleniti / vrtnici sta se nad spomenikom sklenili // v zvezi z roka dati končna dela rok skupaj, da s telesom tvorita krožno, nepretrgano obliko: skleniti roke okrog kolen, nad glavo / skleniti roke k molitvi dati jih v položaj, da se dlani in prsti dotikajo ali prepletajo 2. narediti, da pridejo s konci povezani deli v celotni dolžini skupaj tako, da prehod ni mogoč: skleniti čeljusti; ustnice so se spet sklenile / skleniti pest narediti, stisniti 3. narediti, da si členi, deli česa sledijo nepretrgano, brez presledkov, ki bi omogočali prehod: prijeli so se za roke in sklenili krog / vojaškim enotam je uspelo skleniti obroč okoli mesta; vrsta čakajočih se je pretrgala in spet sklenila / z mostom skleniti cestno zvezo med obalo in otokom jo narediti nepretrgano, povezati 4. končati: skleniti govor z vzklikom; publ. delegacija je sklenila obisk / skratka, bilo je lepo, je sklenil brat / skleniti krog predavanj, vprašanj; s to tekmo so nogometaši sklenili sezono / ekspr. skleniti svoje dni, krog življenja, življenjsko pot, življenje umreti 5. navadno z glagolskim samostalnikom z izrazitvijo soglasja narediti, da nastane kaj, kar koga povezuje s kom drugim: sklenili so dogovor; skleniti s kom kupčijo, pogodbo, vojaško zvezo / skleniti poznanstvo, prijateljsko razmerje 6. navadno z nedoločnikom določiti, kar se hoče, želi narediti a) po premisleku: sklenil je oditi; trdno je sklenil, da vse pove / sam pri sebi, ekspr. v srcu kaj skleniti b) po končani obravnavi, razpravi: na seji so sklenili pomembne stvari; soglasno so sklenili, da vztrajajo pri svojih zahtevah ● ekspr. z njimi je sklenil vse račune do njih nima več nobenih obveznosti; z njimi ne želi več imeti stikov; zastar. skleniti se v posvet zbrati se (v krogu) ◊ elektr. skleniti navitje; jur. skleniti zakonsko zvezo poročiti se sklenívši zastar.: sklenivši roke, so začeli peti sklénjen -a -o: sklenjen obroč; sklenjena vrsta; pogodba je sklenjena; raziskava še ni sklenjena; sklenjeno je, da se vrnemo ∙ ekspr. njegovo potovanje je sklenjena stvar odpotoval bo, ne da bi se o tem še kaj razpravljalo ♦ avt. sklenjena črta neprekinjena črta; geom. sklenjena krivulja; gozd. sklenjeni gozd gozd, v katerem se krošnje prekrivajo ali vsaj medsebojno dotikajo; prisl.: vojaška enota se je premikala sklenjeno ♪
  16.      sklépati  -am nedov. (ẹ̑) 1. dajati konca česa skupaj, da nastane krožna, nepretrgana oblika: sklepati obroče; člen se sklepa s členom // v zvezi z roka dajati, imeti končna dela rok skupaj, da s telesom tvorita krožno, nepretrgano obliko: sklepati roke okoli vratu, na hrbtu; krčevito sklepati roke / od začudenja sklepati roke; med molitvijo sklepati roke imeti jih v položaju, da se dlani in prsti dotikajo ali prepletajo 2. delati, da pridejo s konci povezani deli v celotni dolžini skupaj tako, da prehod ni mogoč: sklepati čeljusti 3. delati, da si členi, deli česa sledijo nepretrgano, brez presledkov, ki bi omogočali prehod: prijemali so se za roke in sklepali kroge / vojaške enote sklepajo obroč 4. končevati: sklepati govore z vzkliki / sklepati nov krog predavanj / na severni strani sklepa dolino skalna stena zapira / ekspr. sklepati svojo pot, svoje življenje umirati 5. navadno z glagolskim samostalnikom z izrazitvijo soglasja delati, da nastane kaj, kar koga povezuje s kom drugim: sklepati med seboj, s kom dogovore, kupčije, pogodbe / ta sporazum že dolgo sklepajo / sklepati s sovražnikom mir; sklepati poznanstva, prijateljska razmerja 6. na osnovi znanih podatkov prihajati z razmišljanjem, logičnim povezovanjem a) do mogočih, verjetnih dejstev: iz vsega tega so sklepali, da bo odpotoval; po govorjenju sklepam, da je tujec b) do novih spoznanj: da izračunamo, kdaj opravi isto delo petnajst delavcev, sklepamo takole; sklepa se po strogih logičnih pravilih / sklepati iz splošnega na posamezno 7. po končani obravnavi, razpravi določati, kar se hoče, želi narediti: sklepati o predlogu; sklepa se z večino glasov ● te gore sklepajo težko prehoden venec sestavljajo, tvorijo; ekspr. z družbo ga sklepajo tesne vezi povezujejo, družijo sklepáje: sklepaje koščene roke, je stala pred njim sklepajóč -a -e: sklepajoč roke, ga je poklical; sklepajoč iz znanega na neznano; sklepajoč po pismu, želijo, da pridete čimprej ♪
  17.      sklòp  sklópa in sklôpa m (ȍ ọ́, ó) 1. navadno s prilastkom več, navadno povezanih, združenih stvari, naprav, ki sestavljajo funkcionalno celoto: sedežni sklop; sklop elementov; sklop gospodarskih poslopij; sklop strojev / z oslabljenim pomenom obsežni sklopi gozdov ♦ geogr. gorski sklop // več stvari, ki nastopajo skupaj in sestavljajo celoto: sklop predpisov; sklop problemov, vprašanj / miselni sklop / obravnavati teme v sklopih; programski sklop // publ., v zvezi v sklopu izraža, da je kaj sestavni del kake celote: v sklopu države oblikovana pokrajinska enota; revija izhaja v sklopu časopisnega podjetja / z oslabljenim pomenom ti objekti niso bili planirani v sklopu petletnega plana v petletnem planu 2. glagolnik od sklopiti: priprava za sklop; sklop in razklop // mesto, kjer se kaj sklopi: popraviti, pregledati sklop; sklopi in stikališča 3. lingv. beseda, nastala s sestavljanjem dveh ali več besed brez veznega samoglasnika: seveda, polčas in drugi sklopi / pridevniški, prislovni sklopi / soglasniški sklop skupina neposredno si sledečih soglasnikov v besedi, besedni zvezi ♪
  18.      sklópka  -e ž (ọ̑) strojn. priprava, s katero se združita ali ločita gnana in gonilna gred: izklopiti, vklopiti sklopko; zamenjati sklopko; pritisniti na sklopko; pedal sklopke; sklopka in menjalnik / elektromagnetna, hidravlična sklopka; lamelna, ploščata sklopka; torna sklopka pri kateri se prenaša vrtilno gibanje s trenjem ♦ avt. kolutna sklopka s kolutoma, ki ju vežejo sorniki ali čepi ♪
  19.      skódlar  -ja m (ọ̑) izdelovalec skodel: skodlarji in tesarji // kdor se (poklicno) ukvarja s pokrivanjem, popravljanjem streh s skodlami ♪
  20.      skokovít  -a -o prid. (ȋ) ekspr. ki se pojavlja v skokih: skokovito premikanje / skokovit napredek; skokovite temperaturne spremembe; skokovito naraščanje cen skokovíto prisl.: cene skokovito naraščajo; skokovito se razvijati ♪
  21.      skóp  -a -o stil. -ó in skòp skôpa -o prid. (ọ̑ ọ́; ȍ ó) 1. ki nerad ali sploh ne daje, porablja, zlasti denar: skop človek; tako je skopa, da še sama sebi nič ne privošči; varčen in skop // ekspr., navadno v povedni rabi, navadno z orodnikom ki daje, porablja zelo malo tega, kar izraža dopolnilo: biti skop z denarjem, s plačilom; gospodar je bil skop z vinom / skop z odobravanjem; je skop s pohvalo redko koga, kaj pohvali / igralec je bil skop v gibih, njegova razburjenost se je kazala le v glasu 2. ekspr. po količini, kakovosti komaj zadosten, zadovoljiv: poslali so jim le nekaj skopih podatkov; te informacije so preveč skope; poročilo je kratko in skopo / ob tako skopih letinah so se težko preživljali / sobo je razsvetljevala skopa svetloba slaba, medla // ki se pojavlja v zelo majhni meri: odzdravil mu je le s skopim nasmeškom / hoteli so jim kratiti še tiste skope pravice, ki so si jih priborili redke // z izrazom količine ki ne dosega točne mere; slab: dobil je samo skopo polovico premoženja; privoščili so si le skopo urico oddiha ● ekspr. v nekaj skopih besedah, stavkih mu je sporočila svojo odločitev kratkih; ekspr. bil je še bolj skopih besed kot navadno še bolj redkobeseden; ekspr. skopa kraška zemlja nerodovitna; ekspr. biti skop v besedah, v govorjenju, z besedami redkobeseden skópo in skôpo in skopó prisl.: skopo se nasmehniti, odgovoriti, poročati; skopo odmerjen čas, prostor; skopo osvetljena ulica ♪
  22.      skopúh  -a m (ū) ekspr. skop človek: imeti koga za skopuha; skopuhi in zapravljivci ♪
  23.      skôrajšnji  -a -e prid. (ō) nav. ekspr. 1. ki je (bil) blizu uresničenja: zavarovati kaj pred skorajšnjim propadom; rešiti koga skorajšnje pogube 2. časovno zelo malo oddaljen: veseliti se njegove skorajšnje vrnitve; želeti komu skorajšnje ozdravljenje / prosim za skorajšnji odgovor da mi čimprej odgovorite ∙ na skorajšnje svidenje ob slovesu izraža pozdrav in željo po čimprejšnjem ponovnem srečanju ♪
  24.      skórja  -e ž (ọ̄) 1. zunanja plast lubja, sestavljena iz odmrlega tkiva: ostrgati skorjo z debla, vej; gladka, hrapava, razpokana skorja; hrastova, smrekova skorja; skorja, porasla z lišajem, mahom; roke ima trde in raskave kot hrastova skorja / lupiti skorjo lubje / drevesna skorja 2. zunanja, trša plast kruha, peciva: hrustava skorja; hlebec, žemlja z lepo skorjo; premalo, preveč zapečena skorja; obrezati zažgano skorjo; skorja in sredica / pobrala je skorje kruha posušene koščke kruha; ekspr. med vojno dostikrat niso imeli niti suhe skorje / krušna skorja; skorja kruha // zunanja, trša plast živila sploh: nahitro opeči meso, da dobi lepo skorjo; odrezati siru skorjo; zlato rumena skorja pečenega piščanca 3. navadno s prilastkom vrhnja, trša plast na površini česa: prekopati zemljo, na kateri se je zaradi suše naredila skorja; snežna skorja se ni udirala / z oslabljenim pomenom: ledena skorja na jezeru se je začela lomiti; vse je prekrito s skorjo umazanije; pren., ekspr. njegov mladostni idealizem se je počasi prevlekel s trdo realistično skorjo ♦ agr. vrhnja, trša varovalna plast trdih, poltrdih sirov // ekspr. zunanji videz, vedenje, zlasti grobo, neprijazno: pod raskavo, trdo skorjo se je skrivalo sočutno srce / hribovci so ponavadi ljudje trde skorje 4. geol., v zvezi zemeljska skorja zunanja plast zemeljske oble, ki jo sestavljajo trdne kamnine: vrtati tisoč metrov globoko v zemeljsko skorjo; gubanje zemeljske skorje; plasti, zgradba zemeljske skorje; razpoke v zemeljski skorji; zemeljska skorja in zemeljski plašč 5. anat., navadno s prilastkom vrhnja plast nekaterih notranjih organov: debelina, plasti, zgradba skorje / ledvična skorja; (siva) možganska skorja siva plast na površju velikih možganov z ganglijskimi celicami; skorja malih možganov; operacija skorje nadledvične žleze ● cimetova skorja posušeno lubje cimetovca, ki se uporablja kot dišava; ekspr. boj za vsakdanjo skorjo kruha za najosnovnejša materialna sredstva, materialne dobrine; ekspr. obubožali so do zadnje skorje popolnoma; ekspr. rudarska skorja kruha je zelo trda rudarsko delo, rudarski poklic je težek ♪
  25.      skózi  tudi skóz prisl. (ọ̑) 1. izraža premikanje ali usmerjenost z ene strani na drugo a) glede na širino, globino: bila je taka gneča, da sem se komaj prebil skozi; žebelj je prišel skozi, ker si premočno udarjal; rezina kruha je bila tanka, da se je skozi videlo / podplati so bili skozi preluknjani b) glede na omejeno, zoženo površino: ko bomo potovali skozi, se bomo ustavili pri vas; on je zanesljiv, le spustite ga skozi; odprl je vrata, da bi videl skozi; vse je odprto in veter vleče skozi; elipt. tu ne morem skozi / tod skozi še nismo šli; splezaj tu skozi / vlak je peljal skozi predor in ko je bil skozi, je zapiskal 2. pog. nenehno, ves čas: skozi je imel občutek, da je nekaj narobe; skozi se potepa okoli; skozi je zabavljal; tako lepo je, da bi skozi živel tukaj / delati pa tudi ne morem kar skozi; pri bolniku je bedela skozi do jutra 3. nižje pog., navadno v zvezi iti, priti skozi izraža uspešen, pozitiven potek, konec glagolskega dejanja: s tem denarjem ne pridemo skozi; v primerjavi z drugimi ponesrečenci je še dobro prišel skozi; poceni je prišel skozi, čeprav so ga ustavili miličniki; upajmo, da bomo s to ceno prišli skozi; vesela je bila, da je njena prošnja končno šla skozi; pri računstvu še vedno ni znal, čeprav sva šla včeraj petkrat skozi ponovila snov; še vedno to bereš, delaš? Sem že skozi ● dati skozi nižje pog. med vojno je veliko skozi dal pretrpel; nižje pog. verjamem mu, saj sem vse to tudi sam dal skozi doživel, prestal; pog. samo še to zadevo spravim skozi jo uredim; žarg., šol. spustiti koga skozi dopustiti, da kdo opravi izpit, izdela razred, čeprav ne obvlada snovi; pog. lačen je, da se skozi vidi skozenj; pog. skozi ob cesti so stali avtostoparji ob vsej dolžini ceste; nar. njena bolezen ga skozi bolj skrbi vedno bolj; prim. skozinskoz ♪

   4.927 4.952 4.977 5.002 5.027 5.052 5.077 5.102 5.127 5.152  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA