Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
Ar (8.889-8.913) 
- cereálije -lij ž mn. (á ȃ) 1. knjiž. žita, žitarice: v cerealijah je le malo vitamina A 2. pri starih Rimljanih slavje v čast boginje Cerere ♪
- cerebrálen -lna -o prid. (ȃ) 1. anat. možganski: cerebralni živci 2. knjiž. umski, razumski: cerebralne in emocionalne asociacije ◊ lingv. cerebralni soglasnik soglasnik, ki se izgovarja z jezikom na trdem nebu ♪
- ceremoniál -a m (ȃ) 1. predpisi za potek slavnosti, obredov ali za vedenje pri njih: diplomatski, dvorni ceremonial; ravnati se po določilih ceremoniala / ceremoniar je vstopil in opravil predpisani ceremonial // predpisi za način življenja na dvoru: nadležno mu je bilo živeti po ceremonialu 2. ekspr. velika slovesnost: kongres se je začel z velikim ceremonialom ♪
- ceremoniálen -lna -o prid. (ȃ) slavnosten, obreden: ceremonialna pobožnost / ceremonialen nagovor; ceremonialne kretnje // knjiž. pretirano, nenaravno vljuden: njegovo ceremonialno vedenje odbija ceremoniálno prisl.: ceremonialno se priklanjati ♪
- ceremónija -e ž (ọ́) ekspr. slavnost, obred po ustaljenih predpisih: opraviti pogrebne ceremonije; dvorne ceremonije; ceremonija kronanja // nav. mn., pog. pretirano ravnanje po družabnih pravilih: samo nobenih ceremonij; kaj pa je treba teh ceremonij; predstavil se je brez ceremonij ● ekspr. ne uganjaj ceremonij ne zapletaj stvari; ne razburjaj se po nepotrebnem ♪
- ceremóniti -im nedov. (ọ́ ọ̑) pog. pretirano se ravnati po družabnih pravilih: kdor je lačen, vzame in je in nič ne ceremoni // dajati si veliko dela, skrbi s čim: gostom prijazno postrezite, a nikar preveč ne ceremonite ♪
- cêrij -a m (é) kem. mehka kovina sive barve, ki na zraku zgori, element Ce ♪
- cérkev -kve ž, mn. stil. cerkvé (ẹ́) 1. stavba, namenjena za krščansko bogoslužje: ljudje gredo iz cerkve; stati pred cerkvijo; božjepotna, farna, stolna cerkev; baročna, gotska cerkev; cerkev sv. Petra; hlad cerkve; vidi se stolp domače cerkve; tiho kakor v cerkvi / ekspr. cela cerkev je pela vsi ljudje v cerkvi ∙ pog. hoditi v cerkev k verskim obredom; javno izpovedovati svojo vero; počutim se kot pes v cerkvi odveč, nezaželen 2. skupnost pripadnikov posameznih krščanskih veroizpovedi: cerkev to priporoča; izstopiti iz cerkve; anglikanska, katoliška, pravoslavna cerkev; avtoriteta cerkve; ločitev cerkve od države / Cerkev katoliška, pravoslavna cerkev ◊ rel. armenska, episkopalna, grška cerkev; vzhodna cerkev pravoslavna ali katoliška cerkev vzhodnega obreda; um. dvoranska cerkev cerkev z več ladjami, ki so vse
enako visoke in ločene s stebri ♪
- cerkvánje -a s (ȃ) nar. žegnanje, proščenje: v nedeljo bo pri njih cerkvanje ♪
- cerkvén -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na cerkev: cerkveni stolp, zvon; cerkvena vrata / cerkveni ključar; cerkveni pevci / cerkveni dostojanstveniki; cerkvena hierarhija; cerkvene zapovedi; cerkveno pravo, sodišče / cerkveni pogreb; cerkvena pesem, umetnost; reven kot cerkvena miš zelo ◊ lingv. cerkvena slovanščina obredni slovanski jezik od 12. stoletja dalje; rel. cerkveni očetje krščanski pisatelji iz prvih sedmih stoletij; cerkveni zbor zborovanje škofov in teologov, na katerem rešujejo vprašanja doktrinarnih in disciplinskih zadev cerkve; cerkvena politika politika cerkve; načela, po katerih ureja država odnose do cerkve; cerkveno leto leto, ki se začne z adventom cerkvéno prisl.: cerkveno se poročiti ♪
- cerkvénec -nca m (ẹ̄) star. cerkovnik: cerkvenec stopi iz zakristije; dolgo je bil cerkvenec v stolnici // duhovnik: cerkvenci in menihi ♪
- cerkvénik in cerkveník -a m (ẹ̑; í) zastar. cerkovnik: cerkvenik je že šel zvonit; samostanski cerkvenik ♪
- cerkvenják -a m (á) star. duhovnik ♪
- cérovec in céravec -vca m (ẹ́) star., v zvezi šparovec cerovca najde varčen človek ima pogosto zapravljive naslednike ♪
- cerusít in ceruzít -a m (ȋ) min. rudnina svinčev karbonat, beli svinčenec ♪
- céssna -e [cesna] ž (ẹ̑) lahko poslovno ali šolsko letalo ameriške tovarne Cessna: pilotirati cessno / dvosedežna, enomotorna cessna ♪
- césta -e ž, mn. stil. cesté (ẹ́) 1. širša, načrtno speljana pot, zlasti za promet z vozili: ceste se križajo, vzpenjajo; kam drži, pelje ta cesta; prečkati cesto; zapeljati s ceste; priti na cesto; stati na cesti; vas leži ob cesti; iti, voziti se po cesti; dolga, ravna, široka cesta; blatna, poledenela cesta; asfaltirana, makadamska cesta; cesta Ljubljana-Zagreb / pesn. bela cesta / dela pri cesti pri gradnji ali vzdrževanju ceste / avtomobilska cesta namenjena za motorni promet; dovozna, enosmerna, glavna, gozdna, hitra, javna, obvozna, slepa cesta; cesta prvega reda ki povezuje države, republike ali gospodarsko in turistično pomembna središča / pesn. Morja široka cesta peljala me je v mesta (F. Prešeren) 2. redko, s prilastkom razdalja, ki jo je treba preiti do namembnega kraja; pot: cesta do tja je še dolga; izbral si je najkrajšo cesto; pren. njegova
življenjska cesta je bila kratka 3. redko možnost za premikanje iz enega kraja v drugega; pot: tu ni več nobene ceste / tu ni ceste ni dovoljen prehod; pren. ljudje so postavili medse pregrade, zapravili vest in zapravili ceste (M. Klopčič) 4. redko način, sredstvo za dosego česa; pot: do učenosti ne drži gladka cesta ● slabš. otroka je vzgajala cesta prepuščen je bil slabim vplivom pouličnega življenja; ekspr. kar dobro je meril cesto pijan se je opotekal po njej; miličnik odpira in zapira cesto dovoljuje in prepoveduje prehod; ekspr. čudna poroka, kar s ceste jo je pobral ni dosti vedel o njej, o njeni družini in življenju; ekspr. pognati, postaviti, vreči koga na cesto dati koga iz službe ali iz stanovanja; ekspr. biti na cesti biti brez službe ali brez stanovanja; na cesti je bil že mrak zunaj je bilo že temno; ekspr. zmeraj je na cesti vedno hodi okrog, nikoli ga ni doma; ekspr.
misliš, da denar na cesti pobiram! da ga na lahek način zaslužim; zastar. železna cesta železnica, vlak ◊ astr. Rimska cesta medlo se svetlikajoči pas na nebu, ki ga sestavljajo številne, zelo oddaljene zvezde; avt. hitra cesta za vozila z večjo hitrostjo; odprta cesta na kateri ni omejitve hitrosti; prednostna cesta na kateri imajo vozila prednost pred vozili z drugih cest; urb. dvopasovna cesta; vpadna cesta ali cesta vpadnica ki povezuje središče mesta z zunanjimi četrtmi ♪
- césten -tna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na cesto: cestni ovinek; ves bel je od cestnega prahu; vročina kar puhti od cestnega tlaka / cestna razsvetljava, svetilka / v načrtu je več cestnih podvozov; modernizacija cestnega omrežja / cestni promet; električna cestna železnica; cestna vozila / stavbni in cestni delavci; cestni valjar ♦ avt. cestna služba organizirana tehnična pomoč avtomobilistom na turistično pomembnih cestah; ekon. cestni sklad sklad za gradnjo in vzdrževanje cest ♪
- céstnopolicíjski -a -o prid. (ẹ̑-ȋ) zastar., v zvezi s predpis, ukrep cestnoprometen ♪
- cestováti -újem nedov. (á ȗ) star. potovati: cestuje po daljnih deželah ♪
- cév -í ž, daj. mest. ed. cévi (ẹ̑) podolgovat, votel, navadno valjast predmet: cev pušča, se zamaši; napeljati vodovodne cevi; položiti odtočno cev; dolga, ravna cev; aluminijasta, cementna, gumijasta, steklena cev; brizgalna, dimna, grelna, plinska, svetilna cev; puškina, topovska cev; cev iz plastične mase; cev za zalivanje; pipa s kratko cevjo; premer cevi / dihalna cev za dihanje s poklopcem pri potapljaški maski // kar je po obliki ali funkciji podobno cevi: cvetni listi so zrasli v cev; cev požiralnika ◊ anat. Evstahijeva cev ki povezuje srednje uho z žrelom; ušesna troblja; prebavna cev cevasti del prebavil, po katerem se premika, prebavlja hrana; elektr. bergmanska cev za električno napeljavo iz katraniziranega kartona; elektronska cev elektronka; fluorescenčna cev žarnica cevaste oblike, katere obloga sveti
zaradi prevajanja električnega toka v razredčenem plinu; katodna cev elektronka, v kateri elektronski žarek pada na zaslon, kjer povzroča vidno sliko; Braunova elektronka; neonska cev z neonom napolnjena svetilna cev, ki se uporablja zlasti v reklamne namene; fiz. rentgenska cev priprava za pridobivanje rentgenskih žarkov; metal. brezšivna cev ki ni varjena, ki je iz celega; strojn. izpušna cev po kateri se odvajajo plini pri motorju z notranjim zgorevanjem ♪
- cévast -a -o prid. (ẹ̄) podoben cevi: cevast steber; cevasta posoda ♦ anat. cevasti organi; cevasta kost; bot. cevasti cvet, list; cevaste gobe cevarke; um. cevaste gube na kipih ♪
- cevkáča -e ž (á) nav. mn., zool. morski ožigalkarji, ki jih sestavljajo različni polipi in meduze, Siphonophora ♪
- cevkáš -a m (á) nav. mn., zool. morski ožigalkarji, ki jih sestavljajo različni polipi in meduze, Siphonophora ♪
- cézij -a m (ẹ́) kem. mehka, na zraku in v vodi neobstojna kovina srebrno bele barve, element Cs ♪
8.764 8.789 8.814 8.839 8.864 8.889 8.914 8.939 8.964 8.989