Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ar (42.314-42.338)


  1.      žmígati  -am nedov. (ȋ) nar. mežikati: žmigati z očmi ♪
  2.      žmígavec  -vca m (ȋ) žarg., avt. smerni kazalec: ob zavijanju prižgati, vključiti žmigavec; desni žmigavec ♪
  3.      žmíkati  -am nedov. (ȋ) 1. ožemati: perice žmikajo perilo / žmikati sir / žmikati ustnice stiskati // nar. vzhodno mečkati, tolči: žmikati repo, krompir za prašiče 2. dajati kratke, tleskajoče glasove: bil je premočen, v čevljih mu je žmikala voda / brezoseb. od vode mu žmika v škornjih ● star. žmikati suh kruh s težavo jesti; star. sedi v gostilni in žmika vrček piva počasi pije ♪
  4.      žmítek  -tka m (ȋ) nar. sesirjeno ali usirjeno mleko: žmitek pade na dno; premešati žmitek // sirnina, skuta: odcejati, ožemati žmitek / žmitek v obliki hlebca, krogle / pobrati žmitek, ki se je zgostil vrh lonca sladko skuto ♪
  5.      žmŕkati  -am nedov. (ŕ ȓ) nar. mežikati: luč ga je motila, zato je žmrkal / žmrkati z očmi ♪
  6.      žmŕkniti  -em dov. (ŕ ȓ) nar. mežikniti: žmrkniti z desnim očesom ♪
  7.      žmúkelj  -klja m (ú) star. 1. sprimek, kepica: sprijeti se v žmukelj; žmuklji krvi, sluza; žmuklji v močniku / izpljunil je žmukelj žvečilnega tobaka 2. šop: žmukelj las; žmukelj trave ♪
  8.      žmúla  -e ž (ú) star. izboklina, nabuhlina: žmula pri odcepu veje / kostna žmula // grbina, vzpetina: pogled so mu zakrivali grmi, drevesa in nizke žmule ● star. zviti kaj v žmulo zvitek, svitek ◊ alp. trebušasta izboklina v skalovju, steni; teh. rahlo odebeljen stik, ki nastane pri uporovnem varjenju z večkratnim pritiskanjem, stiskanjem ♪
  9.      žmúlast  -a -o prid. (ú) star. 1. poln izboklin, nabuhlin: žmulasta bukev 2. nabuhel, debel: žmulaste ustnice ◊ alp. žmulasta skala, stena skala, stena, v kateri so trebušaste izbokline; teh. žmulasti zvar rahlo odebeljen zvar, ki nastane pri uporovnem varjenju z večkratnim pritiskanjem, stiskanjem ♪
  10.      žmúriti  -im nedov. (ú ȗ) nar. gledati z napol zaprtimi očmi: žmuriti skozi trepalnice / žmuriti zaradi ostre svetlobe mežikati ♪
  11.      žmúrka  -e ž (ȗ) zool. guba očesne sluznice ali veznice pri nekaterih vretenčarjih: martinček zakrije, zavaruje oko z žmurko; žmurka ptic ♪
  12.      žmúrkati  -am nedov. (ȗ) nar. mežikati: žmurka, ker ga pečejo oči ♪
  13.      žníderšič  -a m (ȋ) žarg., čeb. Žnideršičev panj: vzeti sat iz žnideršiča; žnideršiči in kranjiči ♪
  14.      žóga  -e ž (ọ̄) kroglast predmet, ki se pri igranju, športni igri meče, suva, odbija: žoga se odbije, poskakuje; brcniti, ujeti, vreči žogo; poditi se, teči za žogo / gumijasta žoga; napihnjena, predrta žoga; žoga iz cunj; let žoge; njegova glava je okrogla kot žoga / košarkarska, nogometna, rokometna, teniška žoga // šport., navadno s prilastkom podaja, udarec takega predmeta v določeno smer: domače moštvo je z dolgimi žogami doseglo premoč na igrišču; vratar je uspešno lovil visoke žoge / doseči odločilne točke s skrajševanjem žog ● žarg., šport. žoga je okrogla izid športne igre z žogo se ne da vnaprej zanesljivo napovedati; pog. brcati žogo igrati nogomet; ekspr. otroci nabijajo žogo igrajo nogomet; publ. vratar gostujočega moštva je moral kar petkrat pobrati žogo iz mreže je dobil pet golov; publ. poriniti, poslati žogo v mrežo dati gol; ekspr. predsednik je podpredsedniku dvakrat namignil, naj uredi zadevo, a mu je ta obakrat vrnil žogo prepustil dolžnost, odgovornost za ureditev zadeve; žarg., šport. startati na prvo žogo prizadevati si jo takoj, čimprej dobiti ◊ šport. centrirati, izgubiti, podati, prestreči, servirati, voditi žogo; metati žogo iz avta; mrtva žoga ki jo držita dva nasprotna igralca nad tri sekunde; nošena žoga pri igrah z žogo odbitje, met žoge, pri katerem se ta zadržuje v roki dalj, kot je dovoljeno; rezana žoga pri tenisu in namiznem tenisu z nagnjenim loparjem odbita, udarjena žoga; sodniška žoga pri nekaterih igrah z žogo ki jo sodnik ob prekinitvi igre vzame in jo po njej spet vrne igralcem ♪
  15.      žokálnik  tudi žókalnik -a [u̯n, prva oblika tudi ln] m (ȃ; ọ́) nar. tolkač, mešalo: mešati, tlačiti z žokalnikom ∙ mlinarski žokalnik nekdaj kol za tlačenje moke v vrečo ♪
  16.      žókati  -am nedov. (ọ́ ọ̄) nar. dregati, suvati: žokati s palico v seno, sneg / žokati koga, da bi se zbudil / živina se žoka se bode ♪
  17.      žókniti  -em dov. (ọ́ ọ̑) nar. dregniti, suniti: žokniti s palico v seno / počakali so ga v temi in ga žoknili sunili, zabodli ♪
  18.      žólca  tudi žólica -e [u̯c] ž (ọ̑) polprozorna, poltrda jed iz kuhanih svinjskih parkljev, glave: jesti, rezati žolco; skleda žolce; trese se kot žolca / kuhati žolco // temu podobna snov: zvarek se je hitro strdil v žolco; iz mleka se je naredila zdrizasta žolca ♪
  19.      žólč  -a [u̯č] m (ọ̑) 1. grenka, zelenkasto rumena tekočina, ki jo izločajo jetra: bruhati žolč; preiskava žolča; sestavine žolča; okus po žolču; grenek kot žolč 2. ekspr. jeza, togota: žolč mu je prekipel, zavrel; izbruh žolča; bled od žolča / vsi so občutili njegov žolč / brez žolča, z žolčem v srcu misliti na koga // strastno, popadljivo sovraštvo: kritika, polna žolča / z žolčem kaj pripomniti ● žolč se mu je razlil je iztekel iz žolčnega mehurja; ekspr. žolč ga zvija ima težave z žolčem; ekspr. zlivati žolč na koga, nad kom zaradi jeze zelo neprijazno z njim govoriti, ravnati ♪
  20.      žólčen  -čna -o [u̯č] prid. (ọ̑) 1. nanašajoč se na žolč: žolčne snovi / žolčni napad / žolčna preiskava ♦ med. žolčni kamen trda, kamnu podobna tvorba iz snovi, ki so v žolču; žolčne kisline kisline, ki so v žolču; žolčna barvila snovi, ki dajejo barvo žolču 2. ekspr. jezljiv, togotljiv: žolčen človek; po naravi je zelo žolčen / žolčen glas // strastno, popadljivo sovražen: biti žolčen zaradi česa / žolčni očitki; žolčen pogovor, prepir; žolčna kritika, razprava žólčno prisl.: žolčno govoriti, pisati; žolčno rumene oči ♪
  21.      žolčljív  -a -o [u̯č] prid. (ȋ í) ekspr. jezljiv, togotljiv: po naravi je zelo žolčljiv / človek žolčljivega videza // strastno, popadljivo sovražen: pisec kritike je preveč žolčljiv / žolčljiv ton polemike; žolčljive besede; žolčljiva ironija žolčljívo prisl.: žolčljivo reči ♪
  22.      žóld  -a [u̯d] m (ọ̑) zastar. vojaška služba: nabirati fante za žold / iti v žold iti k vojakom ● star. dobivati majhen žold plačilo, plačo ♪
  23.      žólna  -e [u̯n] ž (ọ́) 1. ptica z močnim dletastim kljunom in nogami, prilagojenimi za plezanje po deblu: žolna tolče, trka s kljunom; pije kot žolna zelo dosti, pogosto ♦ zool. črna žolna večja črna ptica z rdečo liso na glavi, Dryocopus martius; siva žolna pivka; zelena žolna zelena ptica s široko črno progo pod kljunom, Picus viridis 2. ekspr. kdor dosti, pogosto pije: on je prava žolna / kot psovka ti žolna pijana ♪
  24.      žolnír  -ja [u̯n] m (í) star. 1. vojak: žolnirji so zavzeli grad / iti k žolnirjem; vzeti koga v žolnirje / upor žolnirjev zaradi prenizke plače najemniških vojakov 2. inženir geodezije, zemljemerec: žolnir je izmeril zemljišče / rudniški žolnir // inženir sploh: načrt je naredil žolnir ♪
  25.      žolnírski  -a -o [u̯n] prid. (í) star. vojaški: žolnirski stan / žolnirska pesem ♪

   42.189 42.214 42.239 42.264 42.289 42.314 42.339 42.364 42.389 42.414  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA