Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ar (40.114-40.138)


  1.      zakót  -a m (ọ̄) star. zakotje: skočiti iz zakota pri peči ♪
  2.      zakotalíkati  -am dov. (ȋ) ekspr. zakotaliti, zavaliti: zakotalikati kroglico / zakotalikati jabolko pod omaro; zakotalikati se v luknjo ♪
  3.      zakotalíti  -ím dov., zakotálil (ȋ í) narediti, da se kaj premika po površini tako, da se vrti okoli svoje osi: zakotaliti obroč, sod / zakotaliti po tleh pest drobiža // narediti, da kaj tako premikajoč se pride kam: zakotaliti kroglo v odprtino / zakotaliti sod vina z voza zakotalíti se premakniti se po površini tako, da se vrti okoli svoje osi: jabolka se zakotalijo na vse strani // tako premikajoč se priti kam: oreh se zakotali pod omaro ♪
  4.      zakotáti  -ám in -kótam dov. (á ȃ, ọ̄) nar. zakotaliti, zavaliti: zakotati sod na voz / kovanec se zakota po tleh / zakotati se v jarek ♪
  5.      zakótek  -tka m (ọ̑) manjši, težje opazen prostor ob kotu, robu kakega prostora: priti iz zakotka skladišča; postaviti kovček v zakotek ob ognjišču, pri oknu // manjši, težje opazen, skriven prostor, kraj: po zakotkih skrivajoče se živali / roparji imajo svoje zakotke na robu puščave ♪
  6.      zakóten  -tna -o prid., zakótnejši (ọ̑) 1. ki je, se nahaja v zakotju: zakotna gostilniška miza / zakoten kraj; zakotna dolina, ulica / zakotna lega // ekspr. od pomembnejšega dogajanja zelo oddaljen, odmaknjen in zato navadno zanemarjen, slab: zakotna gostilna; zakotna vas / zakoten časopis / zakotna kritika 2. ekspr. ki za plačilo opravlja kako dejavnost, čeprav zanjo nima dovoljenja: zakoten obrtnik, posredovalec ◊ jur. zakotno pisaštvo nezakonito dajanje pravne pomoči; vet. zakotni bik bik, ki ni uradno potrjen za oplojevanje ♪
  7.      zakotíti  -ím dov., zakótil (ȋ í) pri živalih zaploditi: izbrani samci zakotijo številen zarod zakotíti se 1. redko razmnožiti se, namnožiti se: komarji so se zakotili; po gozdovih so se zakotili medvedi 2. ekspr. nastati, pojaviti se: zaradi nečistoče so se zakotile bolezni ♪
  8.      zakótnik  -a m (ọ̑) 1. ekspr. kdor živi v zakotju: tak zakotnik o tem ne more odločati 2. star. preužitkar: po prihodu snahe sta postala zakotnika ♪
  9.      zakotrljáti  -ám dov. (á ȃ) ekspr. zakotaliti, zavaliti: zakotrljati obroč / zakotrljati sod na voz / krogla se zakotrlja / zakotrljati se v jarek ♪
  10.      zakòv  -óva m (ȍ ọ̄) teh. zveza česa s kovico, kovicami: ta stroj naredi petindvajset zakovov na minuto / dvoredni zakov s kovicami v dveh vrstah; prekriti pri katerem se kosa na robu prekrivata, skladovni zakov pri katerem sta kosa položena drug na drugega; zaplatni zakov z zaplato // mesto, kjer je kaj zvezano s kovico, kovicami: za tekočino neprepusten zakov ♪
  11.      zakováti  -kújem dov., zakovál (á ú) 1. s kovanjem narediti a) da je kaj trdno spojeno: zakovati plošči / zakovati obroč, okov / zakovati spoj / zakovati vrata ♦ teh. zakovati kovico b) da je kaj trdno nameščeno: zakovati nože na pripravi // nekdaj vkovati, prikovati: zakovati ujetnike v verige / zakovati obsojenca v ječo 2. ekspr. narediti, povzročiti, da pride kaj zaradi zamrznitve v položaj, ko se ne more premikati: mraz zakuje ladje v led / huda zima je zakovala reko reka je zamrznila 3. ekspr. začeti udarjati, tolči: na deblu je zakovala žolna / po njem je zakovala bolečina 4. z zabitjem žeblja v živi del kopita napačno podkovati: zakovati konja ● ekspr. spanec mu zakuje oči trdno zapre; ekspr. žila na vratu mu zakuje močno zabije; ekspr. zakovati cene ustaliti jih na določeni višini; ekspr. zakovati najlepša leta v podkve, verige jih porabiti za kovanje podkev, verig zakován -a -o: konj šepa, ker je zakovan; v led zakovana reka ∙ v konico zakovan drog s kovanjem oblikovan ♪
  12.      zakovíčiti  -im dov. (í ȋ) 1. teh. povezati s kovicami: zakovičiti kosa pločevine; ročno, strojno zakovičiti / hladno zakovičiti z nesegretimi kovicami / zakovičiti kovček / zakovičiti stik 2. teh. z zakovanjem kovice zadelati, zapreti: zakovičiti luknjico v žlebu 3. teh. zakovati: zakovičiti kovico 4. knjiž., v ruskem okolju z zabitjem droga, žeblja v strelno odprtino narediti orožje neuporabno: zakovičiti puško, top zakovíčen -a -o: zakovičeni plošči ♪
  13.      zakóžen  -žna -o prid. (ọ̑) zastar. 1. podkožen: zakožno gnojno vnetje 2. velik, hud: zakožen sovražnik ♪
  14.      zakràj  -ája m (ȁ á) zastar. skrajni, najbolj oddaljen kraj, konec: ljudje v pokrajinskem zakraju / poriniti seno do zakraja; živalca se stiska v zakraj prostora ♪
  15.      zakrákati  -am dov. (ȃ) 1. oglasiti se z glasom kra: krokar, vrana zakraka 2. ekspr. reči, povedati s hreščečim glasom: v tujem jeziku nekaj nerazumljivo zakrakati / prišel sem, hripavo zakraka sosed / v pravljicah jaz sem tudi še tu, zakraka vrana / letališki zvočnik zakraka odhod letala napove s takim glasom // slabš. reči, povedati sploh: ali slišiš, zakraka starka ♪
  16.      zakraljeváti  -újem dov. (á ȗ) 1. postati kralj, zavladati kot kralj: po smrti starega kralja je zakraljeval njegov sin / kdaj bo zakraljeval kralj Matjaž // ekspr. postati kje neomejen gospodar: deželi so zakraljevali tujci; zakraljevati na kmetiji / zlo je zakraljevalo nad dobrim 2. ekspr. pojaviti se z močno izraženimi značilnostmi: v naravi spet zakraljuje pomlad / tišina zakraljuje nad vasjo 3. ekspr. pojaviti se, dvigniti se nad čim: nad pokrajino so zakraljevali visoki tovarniški dimniki ♪
  17.      zakramentál  -a m (ȃ) rel. od Cerkve postavljeno sveto znamenje, ki povzroča zlasti duhovne učinke: z zakramentali posvečevati ljudi, stvari; uporaba blagoslovljene vode, blagoslovi, posvečevanja in drugi zakramentali // posvečen, blagoslovljen predmet: križ, rožni venec in drugi zakramentali ♪
  18.      zakréhati  -am dov. (ẹ̄) ekspr. 1. močno in hripavo zakašljati: bolnik, starec spet zakreha // slabš. zakašljati: da mi zdaj nihče ne zakreha 2. oglasiti se z močnim, hripavim glasom: divji petelin, šoja zakreha 3. reči, povedati z močnim, hripavim glasom: čemu bi zapravljali denar, je čemerno zakrehal zakréhati se zasmejati se z močnim, hripavim glasom: veselo, zadovoljno se zakrehati ♪
  19.      zakreketáti  -ám in -éčem dov. (á ȃ, ẹ́) oglasiti se s kratkim, rezkim glasom: krokar, sraka zakreketa ♪
  20.      zakrémžiti  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) narediti gube, poteze kot pri joku: zakremžiti usta; obraz se mu zakremži / ustnice se mu zakremžijo v posmeh zakrémžiti se slabš. zajokati: zakremžiti se od bolečine ♪
  21.      zakreníti  -krénem dov. (ȋ ẹ́) star. zaviti, skreniti: konj, voz zakrene proti vasi; zakreniti na desno / zakreniti za ovinek / blizu hrasta (se) pot zakrene / zakreniti h komu na obisk ● star. zakreniti krmilo obrniti; star. zakreniti pogovor drugam začeti se pogovarjati o čem drugem; star. zakreniti vozilo obrniti, preusmeriti; star. marsikdo zakrene s prave poti začne delati, živeti nepravilno, moralno oporečno zakrénjen -a -o: postrani zakrenjen voz ♪
  22.      zakresáti  -kréšem dov., zakrêši zakrešíte; zakrêsal (á ẹ́) udariti s čim ob kaj trdega, tako da pride do trenja in nastanejo iskre: zakresal je kamen in kresilna goba se je vžgala / železje zakreše po steni, da zasmrdi po ognju ● star. v njem zakreše jeza postane jezen; zastar. zakresati star papir zažgati; star. dogodek mu zakreše nove pomisleke vzbudi; star. rad zakreše kako šaljivo reče, pove zakresáti se 1. nastati zaradi udarca česa ob kaj trdega, tako da pride do trenja: pod čevlji se zakrešejo iskre 2. ekspr. močno se zaiskriti, se zasvetiti: zakresati se v soncu / oči se zakrešejo ∙ ekspr. v očeh se mu je zakresalo upanje je bilo videti, da je začel upati ♪
  23.      zakresíti se  in zakrésiti se -im se dov. (ȋ ẹ́) zastar. 1. zasvetiti se, prižgati se: nekaj vžigalic se zakresi in ugasne 2. močno se zaiskriti, se zasvetiti: ko vidi denar, se mu oči zakresijo ♪
  24.      zakrêsniti  -em, tudi zakresníti in zakrésniti -em dov. (é ȇ; ȋ ẹ́ ẹ̑) udariti s čim ob kaj trdega, tako da pride do trenja in nastanejo iskre: zakresniti z vžigalnikom ♪
  25.      zakričáti  -ím dov. (á í) 1. spregovoriti z močnim, rezkim glasom: lažeš, je zakričal; jezno zakričati / zakričati komu v uho: Kam greš; zakričal je po stopnicah, naj pridejo gor / ekspr. zakričati na ves glas zelo / ekspr. zakričati krivico v svet // izraziti jezo, nejevoljo z zelo glasnim govorjenjem: zakričati na koga; zakričati nad otrokom 2. dati neartikuliran, rezek glas: zakričati od bolečine, strahu; ob vsakem udarcu zakriči // ekspr. dati neprijeten, rezek glas: spet zakričijo vrata; nad vrati zakriči zvonec 3. ekspr. pojaviti se, pokazati se zelo viden zaradi kontrasta z okoljem: na oglu zakriči rdeč plakat ♪

   39.989 40.014 40.039 40.064 40.089 40.114 40.139 40.164 40.189 40.214  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA