Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
Ar (39.464-39.488)
- vzglávnik -a m (ȃ) 1. blazina (za pod glavo): zrahljati vzglavnik; pernat, visok vzglavnik; prevleka za vzglavnik 2. nar. večje poleno, panj: vzglavnik je gorel dva dni; skladovnica vzglavnikov 3. avt. naslonjalo na avtomobilskem sedežu za oporo glave in tilnika: varnostni pasovi in vzglavniki ♪
- vzglèd vzgléda m (ȅ ẹ́) 1. oseba, stvar z zelo izrazitimi, opaznimi lastnostmi, značilnostmi, po katerih (naj) se kdo ravna, jih posnema: njegov vzgled je bil stric; biti komu vzgled / pogosto so ga dajali drugim fantom za vzgled, redko v vzgled; vse življenje si je postavljala mater za vzgled 2. ekspr., navadno v povedni rabi, s prilastkom oseba, stvar, ki ima v veliki meri lastnosti, značilnosti, kot jih določa prilastek: bil je vzgled skromnega človeka; njegovo ravnanje je vzgled tovarištva 3. dejanje, ravnanje, po katerem se kdo ravna, ga posnema; zgled: vzgajati mlade z dobrimi vzgledi / s takim pisanjem je tisk dajal slab vzgled; njegovo gospodarjenje je bilo za vzgled vsem sosedom 4. knjiž. primer, zgled: navesti nekaj vzgledov za obravnavano zakonitost ♪
- vzglédnik -a m (ẹ̑) star. vzornik: posnemati vzglednika ♪
- vzgledováti se -újem se nedov. (á ȗ) delati, ravnati tako, kakor se vidi pri kom drugem: zakaj odlašaš, po meni se vzgleduj; vzgledovati se pri kom ● nar. nihče se ni vzgledoval nad tem zgražal, spotikal ♪
- vzgója -e ž (ọ̑) 1. duhovno in značajsko oblikovanje, zlasti otroka: ukvarjati se z vzgojo mladine; dosledna, napačna, stroga zgoja; pomen domače vzgoje; vzgoja in izobraževanje / družbena, družinska vzgoja; državljanska vzgoja ki je usmerjena v oblikovanje dobrih, zavednih državljanov; estetska, moralna, socialna, verska vzgoja; spolna, zdravstvena vzgoja; iron. ta ima pa (dobro) vzgojo slabo je vzgojen, grdo se vede 2. načrtno razvijanje določenih sposobnosti koga za opravljanje kakega dela, kake dejavnosti: vzgoja strokovnjakov / filmska, glasbena, likovna, tehnična vzgoja; prometna vzgoja 3. načrtno ukvarjanje z rastlinami ali živalmi, da zrastejo, dobijo določene lastnosti: vzgoja novih sort / pravilna vzgoja krošnje ◊ agr. stebričasta vzgoja dreves pri kateri imajo drevesa vse veje enako dolge; šol. telesna vzgoja učni predmet, pri
katerem se s telesnimi vajami, športnimi aktivnostmi prizadeva za razvijanje telesnih sposobnosti in zmogljivosti ♪
- vzgójen -jna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na vzgojo: vzgojni cilji; vzgojne metode; vzgojno sredstvo; učno-vzgojni proces / imeti vzgojne težave / tako ravnanje ni vzgojno / vzgojni film; vzgojni ukrep / vzgojni zavod; vzgojna posvetovalnica; vzgojno-varstvena organizacija [VVO] organizacija za vzgojo in varstvo predšolskih otrok ◊ jur. vzgojni zavod zavod za mladoletnike, ki so storili lažja kazniva dejanja; lit. vzgojni roman roman, ki upodablja vzgojo, razvoj junakovega značaja, osebnosti; ped. vzgojna kazen kazen, ki učinkuje, deluje tako, da se kaznovani poboljša; psih. vzgojno polje skupek medsebojno povezanih vzgojnih dejavnikov vzgójno prisl.: socialno in vzgojno ogroženi otroci; vzgojno problematični mladi ljudje ♦ ped. vzgojno zanemarjen otrok otrok, ki je zaradi neugodnega socialnega
okolja, zlasti družinskega, zaostal v duševnem razvoju ♪
- vzgojeslóvec -vca m (ọ̑) knjiž. kdor se poklicno ukvarja z vzgojo in izobraževanjem; pedagog: delo vzgojeslovcev ♪
- vzgojeválec -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) zastar. vzgojitelj: vzgojevalci mladine ♪
- vzgojeválen -lna -o prid. (ȃ) zastar. vzgojen: vzgojevalni pripomočki / vzgojevalni in izobraževalni cilji ♪
- vzgojevalíšče -a s (í) zastar. vzgojna ustanova: šole in vzgojevališča / deško, vojaško vzgojevališče // zavod za mladoletne prestopnike: sprejeli so ga v vzgojevališče ♪
- vzgojeválnica -e ž (ȃ) zastar. vzgojna ustanova: šole, gluhonemnice in druge vzgojevalnice ♪
- vzgojeváti -újem nedov. (á ȗ) zastar. vzgajati: poučevati in vzgojevati / vzgojevati sadno drevje ♪
- vzgojítelj -a m (ȋ) kdor se (poklicno) ukvarja z vzgojo: postati vzgojitelj; starši in vzgojitelji / domski vzgojitelj v dijaškem domu, vzgojnem zavodu; naravni vzgojitelji starši; poklicni vzgojitelj / oče je bil svojim otrokom strog vzgojitelj / nagrajen je bil vzgojitelj nove vrste vrtnic ♪
- vzgojíteljica -e ž (ȋ) ženska, ki se (poklicno) ukvarja z vzgojo: nekaj let je bila vzgojiteljica v internatu; delo vzgojiteljic v otroških vrtcih; učiteljica in vzgojiteljica / mati je otrokom prva vzgojiteljica ♪
- vzgojíteljski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na vzgojitelje: vzgojiteljski poklic; vzgojiteljska praksa / vzgojiteljska šola šola, ki usposablja zlasti dekleta za vzgojno delo v vzgojno-varstvenih organizacijah / ima velik vzgojiteljski dar ♪
- vzgojíti -ím dov., vzgójil (ȋ í) 1. duhovno in značajsko izoblikovati, zlasti otroka: šola jih ni vzgojila za življenje; dobro, strogo vzgojiti / trudila sta se, da bi otroke vzgojila v poštene ljudi 2. načrtno razviti določene sposobnosti koga za opravljanje kakega dela, kake dejavnosti: vzgojiti kmetijske strokovnjake; vzgojil si je nadaljevalca svojega dela / pevsko, umetniško vzgojiti / z uprizarjanjem zahtevnih del so vzgojili okus gledalcev 3. z načrtnim ukvarjanjem z rastlinami ali živalmi doseči, da zrastejo, dobijo določene lastnosti: vzgojiti novo sorto pšenice / vzgojiti mladiče vzgojèn -êna -o: lepo vzgojen otrok; vzgojena rastlina; bila je vzgojena v mestu ♪
- vzgójnik -a m (ọ̑) zastar. vzgojitelj: vzgojnik veliko generacij učencev ♪
- vzgojnína -e ž (ȋ) zastar. vzdrževalnina za otroka: otroci so po očetovi nesreči dobivali vzgojnino ♪
- vzgójniški -a -o prid. (ọ̑) star. vzgojiteljski: opravljati vzgojniško delo ♪
- vzgójnost -i ž (ọ̑) lastnost, značilnost vzgojnega: poučnost in vzgojnost mohorske povesti / poudariti vzgojnost pri pouku ♪
- vzgójstven -a -o prid. (ọ̑) star. vzgojen: vzgojstvene naloge ♪
- vzgójstvo -a s (ọ̑) star. vzgoja: napredek slovenskega šolstva in vzgojstva ♪
- vzgòn vzgôna m (ȍ ó) 1. sila, ki deluje na telo v tekočini ali plinu v smeri navzgor: zaradi vzgona je telo v vodi lažje; delovanje vzgona / vzgon letalskega krila 2. knjiž. teženje dvigniti se na višjo stopnjo: izgorevati v ustvarjalnem vzgonu; človek brez vzgona / vzgon k sreči, svobodi / vzgon srca ♪
- vzhájati 1 -am nedov. (ȃ) 1. dvigati se izza obzorja, nad obzorje: luna, sonce vzhaja / zarja vzhaja / ekspr. izza obzorja vzhajajo oblaki ♦ astr. zaradi vrtenja Zemlje navidezno dvigati se nad obzorje 2. knjiž. dvigati se: iz zemlje vzhaja sopara / iz srca vzhajajo molitve, prošnje // prihajati, izvirati: iz hlepenja po oblasti vzhaja sovraštvo ● ekspr. biti doma tam, kjer sonce vzhaja na vzhodu; publ. na filmskem nebu vzhaja nova zvezda se začenja uveljavljati nova igralka vzhajajóč -a -e: vzhajajoče sonce ∙ ekspr. dežela vzhajajočega sonca Japonska ♪
- vzhájati 2 -am nedov. (ā) dvigati se, razširjati se zaradi plina, nastalega v notranjosti ob delovanju kvasovk: testo vzhaja / kruh, kvas vzhaja // nedov. in dov., preh. povzročati, da se kaj dviga, razširja zaradi plina, nastalega v notranjosti ob delovanju kvasovk: vzhajati testo ● ekspr. pitati gos, da kar vzhaja se hitro debeli vzhájan -a -o: kruh je slabo vzhajan; vzhajano testo ♪
39.339 39.364 39.389 39.414 39.439 39.464 39.489 39.514 39.539 39.564