Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ar (36.589-36.613)


  1.      tórzo  -a m (ọ̑) 1. um. nepopolno ohranjen ali nedokončan kip, navadno brez glave in udov: torzi antičnih boginj / kip se je ohranil samo kot torzo 2. knjiž. nedokončano delo, stvar sploh: knjiga je ostala torzo; drama daje vtis torza ♪
  2.      toskánski  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na Toskano: toskanska pokrajina / toskansko narečje ♪
  3.      toskánščina  -e ž (ȃ) toskansko narečje: pisati v toskanščini ♪
  4.      tóstran  prisl. (ọ̑) izraža položaj na tej strani česa ali premikanje v tak položaj: tostran so polja, onstran gozdovi / ko smo prišli tostran, ni bilo tu nikogar ♪
  5.      tóstránost  -i ž (ọ̑-ā) v različnih religijah zemeljska stvarnost: v tostranost usmerjen človek ♪
  6.      tóstránstvo  -a s (ọ̑-ā) v različnih religijah zemeljska stvarnost: živeti za tostranstvo; tostranstvo in onstranstvo ♪
  7.      totál  -a m (ȃ) film. izrez prizorišča, ki daje vtis naravne velikosti; splošni plan: total in detajl ♪
  8.      totálen  -lna -o prid. (ȃ) knjiž. 1. popoln: imeti totalen pregled nad dogajanjem / totalna prepoved jedrskih poskusov / totalno uničenje / totalna harmonija; totalno ravnovesje / totalna zmota 2. celovit, celosten: raziskovanje totalnih družbenih struktur / totalna revolucija / totalni človek človek, ki je vsestransko razvit, osveščen, dejaven // celoten: izračunati totalno napako iz delnih 3. redko totalitaren: totalna oblast / totalna država ◊ fiz. totalni odboj popolni odboj; gled. totalno gledališče gledališče, ki pri uprizoritvah enakovredno uporablja vsa gledališka sredstva, besedilo pa le kot scenarij; šport. totalno gibanje gibanje, pri katerem sodeluje celo telo; voj. totalna vojna vojna, ki zajame vso napadeno državo in v kateri napadalec uporablja vsa sredstva neglede na mednarodno vojno pravo totálno prisl.: totalno pozabiti; biti totalno pijan, slep ♪
  9.      totalitéta  -e ž (ẹ̑) knjiž. 1. kar zajema, obsega vsa področja, vse vidike, stvari v celoti: opisovati partizanstvo kot človeško totaliteto; analiza razkriva strukturo določene totalitete 2. celovitost: totaliteta odrskega dela; strukturalizem implicira idejo totalitete // celotnost, celota: razumeti družbo kot totaliteto različnih kategorij ♪
  10.      totalizírati  -am dov. in nedov. (ȋ) knjiž. 1. zajeti, obseči vsa področja, vse vidike, stvari v celoti: gledališče je skušalo svet totalizirati; shema ne totalizira pojava 2. narediti, da kaj zajema, obsega vsa področja, vse vidike, stvari v celoti: totalizirati oblast; vojna se totalizira ● knjiž., redko človek se hoče v svetu totalizirati se v celoti uresničiti totalizirajóč -a -e: totalizirajoče stališče ♪
  11.      totálka  -e ž (ȃ) žarg., avt. stopnja poškodovanosti avtomobila, pri kateri ga ni mogoče, ni vredno popravljati: zavarovalnica mu je priznala totalko / v povedni rabi avtomobil je totalka ♪
  12.      totálnost  -i ž (ȃ) knjiž. 1. popolnost: totalnost razdejanja 2. celovitost: zavest o totalnosti umetnine; spoznanje o totalnosti družbenih procesov; totalnost in pluralizem // celotnost, celota: književnost izraža totalnost življenja / pedagog upošteva totalnost otroka vse njegove značilnosti, življenjske okoliščine 3. kar je celovito: moralna zavest je v sebi razčlenjena totalnost; gledati na bit in zavest kot na dve totalnosti ♪
  13.      tóti  -a -o zaim. (ọ̑) nar. štajersko ta: posodi mi toto stvar / veselo je živeti na totem svetu ♪
  14.      tôvor  -óra in -ôra m (ó ọ́, ó) 1. kar se kam prevaža z vozilom: nakladati tovor na ladjo; preložiti, razložiti tovor; odpraviti, prevzeti tovor; plačati pristojbino od teže tovora; zavarovanje tovora / ladijski tovor ♦ navt. generalni tovor kosovno blago večje vrednosti; teh. razsuti tovor iz nepakiranega drobnega, sipkega blaga; žel. koristni tovor brez embalaže // kar je naloženo na vozilu: povečati tovor v raketi / žerjavi so škripali pod tovori / ekspr. avtobus je odložil svoj tovor potnike 2. kar nese zlasti žival na hrbtu: konj je imel na hrbtu tovor; naložiti oslu tovor / sedlo za tovor / nadeti si tovor na rame // nav. ekspr. težja stvar, ki se nese sploh: mravlja je komaj nesla težek tovor / veja se je otresla snežnega tovora snega; pren. tovor skrbi 3. star. kar se enkrat nese na hrbtu ali pelje na vozu: izdelati tovor platna ● ekspr. nevihta je stresla svoj tovor v hribih padavine ob nevihti so bile v hribih; star. odnašati na tovore zlata zelo veliko ♪
  15.      tovóriti  -im tudi tovoríti -ím nedov. (ọ̄ ọ̑; ȋ í) 1. spravljati kaj kam na hrbtih živali: zaradi slabe poti tu drva le tovorijo; tovoriti les v dolino; tovoriti na oslu // ekspr. nositi zlasti kaj težkega: tovoril je velik kovček, nahrbtnik; na hrbtu je tovoril vrečo moke; s seboj je tovoril pisalni stroj 2. nekdaj ukvarjati se s prenašanjem, prevažanjem blaga s tovorno živaljo, tovorno živino: tovoriti sol, vino; tovoriti po vsej deželi / vse življenje je tovoril ● redko tovoriti volno na ladjo natovarjati ♪
  16.      tovórjenje  tudi tovorjênje -a s (ọ̄; é) glagolnik od tovoriti: po teh stezah je mogoče le tovorjenje / ukvarjati se s tovorjenjem ♪
  17.      tovórnik  -a m (ọ̑) 1. nekdaj kdor se ukvarja s prenašanjem, prevažanjem blaga s tovorno živaljo, tovorno živino: tovorniki so prišli po vino; prodati sol tovornikom; napasti tovornike; vipavski tovorniki; tovorniki olja 2. redko tovornjak, tovorni avtomobil: po cesti je pripeljal tovornik; naložiti na tovornik / tovornik peska ♪
  18.      tovórništvo  -a s (ọ̑) nekdaj dejavnost tovornikov: ukvarjati se s tovorništvom; zaslužek od tovorništva ♪
  19.      tovornjáča  -e ž (á) ekspr. tovorna ladja: naložiti tovornjačo; stara tovornjača / ribiška tovornjača ♪
  20.      tovornják  -a m (á) 1. večji avtomobil za prevoz tovorov: tovornjak se ustavi; natovarjati, voziti tovornjak; velik tovornjak; vojaški tovornjak; kabina tovornjaka; voznik tovornjaka / pripeljati tovornjak hrane / pettonski tovornjak; tovornjak hladilnik 2. redko tovorna ladja: rečni tovornjak ♪
  21.      tôžba  -e stil. -é ž (ó) 1. jur. zahteva za rešitev pravnega spora na sodišču: stranka umakne tožbo; sodišče zavrne tožbo; odstopiti od tožbe; elementi tožbe; utemeljenost tožbe / delitvena tožba v zvezi z delitvijo skupne stvari ali premoženja; lastninska tožba za priznanje lastninske pravice; očetovska tožba za ugotovitev očetovstva; razvezna tožba // besedilo s tako zahtevo: sestaviti tožbo; vročiti tožencu izvod tožbe / vložiti tožbo proti komu 2. reševanje spora na sodišču: začela se je tožba za zemljo; groziti komu s tožbo / dobiti tožbo pravdo; imeti tožbo s kom 3. glagolnik od tožiti: prenašati bolečine brez tožbe / tožbe kmetov zaradi škodljivosti divjadi pritožbe, pritoževanja // besede, glasovi, ki izražajo telesno ali duševno bolečino: poslušati tožbe ranjencev; glasne tožbe // kar kdo toži: njegove tožbe ga niso ganile ♪
  22.      tóžen 1 -žna -o prid., tóžnejši (ọ́ ọ̄) star. 1. otožen, žalosten: tožna zapuščena mati / tožen izraz, pogled / tožen spomin 2. žalosten, težek: tožna usoda / tožno življenje / tožni časi tóžno prisl.: tožno klicati; tožno lepa pesem / v povedni rabi, s smiselnim osebkom v dajalniku tožno mu je bilo živeti samemu ♪
  23.      tóžen 2 -žna -o prid. (ọ̄) star. tožben: tožni stroški ∙ nar. sošolec je tožni groš tožljivec ♪
  24.      toževáti  -újem nedov. (á ȗ) star. tožiti: hodili so ga k očetu toževat, da zapravlja / ni toževal ne žaloval / tožujeta se za vsako najmanjšo stvar ♪
  25.      tožítelj  -a m (ȋ) tožnik: ugovarjati tožitelju ♪

   36.464 36.489 36.514 36.539 36.564 36.589 36.614 36.639 36.664 36.689  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA