Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ar (33.876-33.900)


  1.      spodbúda  -e ž (ȗ) 1. glagolnik od spodbuditi: otrok je potreben spodbude; za spodbudo kaj povedati / priznanje mu je bilo v spodbudo / delovna, moralna spodbuda 2. kar povzroča, da je kdo (bolj) delaven, prizadeven: pohvala je bila zanj močna spodbuda / dati spodbudo spodbuditi / sklicati posvetovanje na spodbudo društva pobudo 3. nav. mn. kar povzroča kako dogajanje, delovanje: črpati spodbude iz klasičnih del / mnoge duhovne spodbude so prihajale iz te dežele ♪
  2.      spodbúden  -dna -o prid., spodbúdnejši (ú ū) ki pozitivno vpliva na nadaljnje ravnanje, delovanje, dogajanje: na svojo prošnjo je dobil spodbuden odgovor; spodbudne besede / njena družba je spodbudna / narodno spodbudna književnost / raziskave so dale spodbudne rezultate; možnosti za zaposlitev niso najbolj spodbudne spodbúdno prisl.: spodbudno se nasmehniti, pokimati; ti ukrepi spodbudno vplivajo na izvoz ♪
  3.      spodbudítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od spodbuditi: spodbuditev s prijazno besedo / spodbuditev gospodarstva ♪
  4.      spodbúja  -e ž (ȗ) zastar. spodbuda: mladim umetnikom manjka spodbuje / to naj ti bo v spodbujo ♪
  5.      spodbújati  -am tudi izpodbújati -am nedov. (ú) 1. povzročati, da postane kdo (bolj) delaven, prizadeven: spodbujati igralce, tekmovalce; spodbujati otroke pri učenju; oče ga je spodbujal k delu; spodbujati z besedami, s klici, ploskanjem / kar pogumno, ga je spodbujal / spodbujala ga je misel na uspeh / spodbujal je vole, da bi hitreje stopali / z zdravili spodbujati delovanje srca 2. povzročati, da kaj (hitreje) nastaja, se (bolje) razvija: sredstva, ki spodbujajo rast rastlin / spodbujati ustanavljanje društev, krožkov / tak način nagrajevanja spodbuja produktivnost / spodbujati otrokovo domišljijo spodbujajóč tudi izpodbujajóč -a -e: dela zelo pridno, spodbujajoč tudi druge; spodbujajoče besede; spodbujajoče ploskanje; prisl.: spodbujajoče prikimavati ♪
  6.      spodíti  -ím dov., spódil (ȋ í) narediti, povzročiti a) da kdo zapusti določen kraj, prostor: spoditi otroke iz hiše; spoditi od doma / spoditi kokoši z vrta; spoditi psa s palico ∙ ekspr. spodili so ga iz službe odpovedali so mu službo b) da kdo kam gre, pride: spoditi otroke domov c) da kdo kaj stori: spoditi koga spat spodèn -êna -o: spoden otrok; spodene prepelice ♪
  7.      spodkídati  -am dov. (í ȋ) star. skidati: spodkidati živini / spodkidati hlev počistiti, očistiti ga ♪
  8.      spodkrepelíti  -ím tudi izpodkrepelíti -ím dov., spodkrepélil tudi izpodkrepélil (ȋ í) star. vreči v koga poleno, krepelce: spodkrepeliti kokoš, psa; če se ne pobereš, te bom spodkrepelil ♪
  9.      spodlèt  tudi izpodlèt -éta m (ȅ ẹ́) zastar. neuspeh, polom: doživeti spodlet pri kupčiji, v šoli ♪
  10.      spodletávati  -am tudi izpodletávati -am nedov. (ȃ) večkrat spodleteti: ta les je tako trd, da sekira spodletava / vse mu spodletava, česar se loti ♪
  11.      spodletéti  -ím tudi izpodletéti -ím dov., spodlêtel tudi izpodlêtel (ẹ́ í) 1. spremeniti smer premikanja ob dotiku s čim trdim, gladkim: sekira spodleti ob grči / urezal se je, ker mu je nož spodletel / dobro drži, da ti žebelj ne spodleti // brezoseb. spodrsniti, zdrsniti: na ledu, mokri skali mu je spodletelo 2. ne dati (pričakovanega) uspeha, rezultata: načrt, namera, poskus, ukana spodleti; vse, česar se loti, mu spodleti; brezoseb.: v poklicu mu je večkrat spodletelo; priznal je, da mu je v matematiki spodletelo da je dobil negativno oceno spodletèl in spodletél tudi izpodletèl in izpodletél -éla -o: spodletel načrt, napad ♪
  12.      spodmakníti  in spodmákniti -em in izpodmakníti in izpodmákniti -em dov. (ȋ á) 1. s potegom, sunkom odstraniti izpod česa: spodmakniti desko, stol; spodmakniti klado izpod kolesa / spodmakniti lestev; spodmaknili so mu oporo, na katero se je naslanjal / hotel jo je prijeti za roko, pa jo je spodmaknila izmaknila 2. ekspr. preprečiti obstoj, delovanje: nasprotniki so ga spodmaknili; dovolj vpliven je, da ga lahko spodmakne ● ekspr. spodmakniti komu tla pod nogami povzročiti, da ima ogrožen (družbeni) položaj; povzročiti, da ni več prepričan o pravilnosti svojega ravnanja spodmakníti se in spodmákniti se in izpodmakníti se in izpodmákniti se zaradi izgube opore prenehati biti pod čim: podstavek se je spodmaknil / pri plezanju se mu je spodmaknila lestev spodmáknjen in izpodmáknjen -a -o: spodmaknjen stol; spodmaknjena deska ♪
  13.      spodmolàt  -áta -o prid. (ȁ ā) nar. zahodno potuhnjen, neprijazen: spodmolat, sovražen pogled spodmoláto prisl.: spodmolato gledati grdo, jezno ♪
  14.      spódnjak  -a m (ọ̑) 1. obrt. spodnji mlinski kamen: spodnjak in vrhnjak 2. nar. veter, ki piha s spodnje strani, iz doline: spodnjak vleče ♪
  15.      spódnještájerski  -a -o prid. (ọ̑-ȃ) nanašajoč se na slovenski del Štajerske v stari Avstriji: narodno življenje v spodnještajerskih mestih in trgih ♪
  16.      spódnji  -a -e prid., spódnjejši in spódnejši (ọ̑) 1. ki leži, je nižje: spodnji del obraza, trupa; spodnji del zidu je vlažen; na spodnjem delu okovana palica; njegova hiša stoji v spodnjem koncu vasi; spodnji prostori hiše; spodnji rob jopice; spodnje police so prazne / spodnji mlinski kamen; spodnji zobje; pog. spodnja stranka se pritožuje, ker kričimo stranka, ki stanuje pod našim stanovanjem / Spodnja Dobrava // ki je, leži najnižje: spodnji gumb se je odtrgal; spodnja stopnica; dosegel je spodnjo vejo 2. ki je, se nahaja pod čim drugim, pod površino: spodnji del usnja; spodnja plast ceste / spodnje usnje usnje za spodnje in notranje dele obutve // ki se nosi neposredno na telesu: spodnje hlače; moško, žensko spodnje perilo / spodnje krilo 3. v zvezi spodnja stran stran, ki ima manj izdelan, manj lep videz kot druga stran: spodnja stran preproge, usnja / spodnja stran listov 4. nanašajoč se na najnižjo stopnjo, velikost česa: spodnja starostna meja; spodnja dovoljena teža; spodnja vrednost ● spodnji dom angleškega parlamenta dom, ki ga sestavljajo voljeni poslanci; sedeti na spodnjem koncu mize delu mize, ki je nasproti čela; star. potovati po spodnjih krajih po južnejših, južnih krajih; zastar. spodnji sloji prebivalstva nižji sloji; star. Orfej se je odpravil v spodnji svet v podzemlje; spodnji veter veter, ki piha s spodnje strani, iz doline ◊ anat. spodnja čeljustnica; spodnja okončina noga; fiz. spodnja meja frekvence zvoka najmanjša frekvenca zvoka, ki je s sluhom še zaznavna; geogr. spodnji tok reke zadnji del reke blizu izliva; geol. spodnja kreda najstarejši del krede; mat. spodnja aproksimacija približna vrednost, ki ne presega prave vrednosti; navt. spodnji krov krov pod glavnim krovom, ki zapira skladišča; spodnje jadro križno jadro, nameščeno najnižje na jamboru; zool. spodnji grgavec organ ptic ob prehodu sapnika v oba dušnika, s katerim se tvorijo glasovi; sam.: pog. spodnji pravijo, da preveč ropotate; star. bil je sam ta spodnji hudič ♪
  17.      spodóba  -e ž (ọ̑) star. 1. spodobnost: ni mu bilo mar za spodobo 2. podobnost: spoznati koga po spodobi; spodoba med očetom in sinom ♪
  18.      spodóben  -bna -o prid., spodóbnejši (ọ́ ọ̄) 1. ki se vede v skladu z moralnimi, družabnimi pravili: spodoben človek; deklica je spodobna / spodobno vedenje / ta kopalna obleka ni spodobna 2. ekspr. primeren, ustrezen: vreme je bilo kolikor toliko spodobno / kupiti za spodobno ceno zmerno, primerno / priti domov ob spodobni uri ne zelo pozno zvečer // ki po kvaliteti ustreza zahtevam, potrebam: izvedba dela je bila spodobna / nimam spodobne obleke za koncert; dobiti v hotelu spodobno sobo // ki glede na možni razpon dosega pozitivno stopnjo: imeti spodobne dohodke / uspeh filma je bil kar spodoben ● ekspr. na vrhu je bil kar spodoben veter precej močen; star. izkazovati komu spodobno spoštovanje dolžno spodóbno prisl.: spodobno pozdraviti, se vesti; biti spodobno oblečen / v povedni rabi: ni spodobno, če ne odgovoriš; zastar. ravnal je z materjo, kakor je spodobno dobremu sinu se spodobi ♪
  19.      spodóbiti se  -im se nedov. (ọ̄ ọ̑) nav. 3. os. 1. biti v skladu z moralnimi, družabnimi pravili: tako govorjenje se ne spodobi; mlademu fantu, za mladega fanta se to ne spodobi; odgovoril sem ji, kakor se spodobi, da je videti zdrava / ne spodobi se govoriti o tem; spodobi se, da mu odpišeš 2. zastar., z dajalnikom iti, pripadati: delavcu se spodobi plačilo; dati komu pravice, ki se mu spodobijo ● zastar. zdaj bi se spodobilo govoriti bi bilo treba; ekspr. sicer se pa spodobi, da imam nekaj prihrankov je prav; zastar. razgrajačem se je spodobilo, da so bili pošteno kaznovani zaslužili so; ravnal je, kakor se poštenemu človeku spodobi primerno, prav; kot se spodobi svojo nalogo je opravil, kot se spodobi dobro; to je človek, kot se spodobi pošten, neoporečen; kosilo, kot se spodobi izdatno, obilno ♪
  20.      spodóbnost  -i ž (ọ́) spodobno vedenje, ravnanje: skrbeti za red in spodobnost; prekršiti pravila spodobnosti / iz spodobnosti, zaradi spodobnosti ni ugovarjal ∙ zastar. vesti se po spodobnosti spodobno ♪
  21.      spodóčki  prisl. (ọ̑) nar. vzhodno, v zvezi z gledati, opazovati izpod čela: kaj me tako spodočki gledate / ker ga je bilo strah, jo je samo spodočki kdaj pogledal ♪
  22.      spodoráti  -ôrjem in -órjem dov., spodôrji spodorjíte; spodorál (á ó, ọ́) nar. izorati: krompir so že spodorali in posejali ozimino ♪
  23.      spodorávati  -am nedov. (ȃ) nar. izoravati: oče je spodoraval krompir, otroci pa so ga pobirali ♪
  24.      spodrást  -i in -í ž (ȃ) kar po košnji ali paši ponovno zraste: letos je dobra spodrast ♪
  25.      spodrásti  -rástem in -rásem tudi izpodrásti -rástem in -rásem dov. (á) 1. zrasti pod čim drugim: mlado drevje je spodrastlo pod hrasti; pren., ekspr. mladina ga je spodrastla 2. ponovno zrasti: ko bo trava spodrastla, bodo začeli pasti 3. star. zrasti, odrasti: fant še ni spodrastel za pastirja spodráščen tudi izpodráščen -a -o: spodraščen gozd ♦ anat. spodraščen jezik podraščen jezik ♪

   33.751 33.776 33.801 33.826 33.851 33.876 33.901 33.926 33.951 33.976  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA