Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ar (32.889-32.913)


  1.      sklofutáti  -ám dov. (á ȃ) večkrat udariti, navadno s plosko roko: sklofutala jo je in zlasala ♪
  2.      sklòn  sklôna m (ȍ ó) lingv. oblika samostalniške ali pridevniške besede za posebne skladenjske vloge: samostalnik, pridevnik v prvem sklonu ednine / ujemati se v sklonu / odvisni sklon vsak od šestih sklonov razen imenovalnika ● zastar. strmi skloni gor strma pobočja; knjiž., redko cesta zavije pod primernim sklonom nagibom, naklonom ♪
  3.      skloníti  sklónim dov. (ȋ ọ́) premakniti zgornji del česa navzdol, proti tlom: ko je šel skozi vrata, je sklonil glavo; skloniti hrbet; skloniti glavo h komu, nad čim / labod je sklonil vrat; ekspr. pod težo snega so smreke globoko sklonile veje upognile / skloniti glavo v pozdrav; ob žalostni novici so se glave sklonile ● zastar. kaj ga je sklonilo, da je to storil nagnilo; na ukaz je molče sklonil glavo z gibom glave navzdol izrazil soglasje; ekspr. prej ali slej boš sklonil glavo se boš uklonil, vdal skloníti se 1. premakniti glavo, zgornji del telesa navzdol, zlasti naprej: sklonil se je in pobral kamen; sklonil se je, da bi zavezal čevelj; skloniti se nad zemljevid; skloniti se po poleno; skloniti se skozi okno / skloniti se pod težkim bremenom upogniti se 2. zastar. vzdigniti se, vzravnati se: bolnik se je napol sklonil v postelji / skloniti se kvišku, pokonci ● knjiž. dan se je sklonil zvečerilo se je; knjiž., ekspr. nihče se ni sklonil k meni mi ni pomagal; knjiž. mrak se je sklonil na zemljo zmračilo se je; ekspr. ko se je prižgala luč, se je takoj sklonil nad knjigo začel brati, študirati sklonívši star.: vstopil je, sklonivši glavo; sklonivši se k njemu, ga je tiho vprašal sklónjen -a -o: sklonjena drža, postava; s sklonjeno glavo, star. sklonjene glave je šel po cesti; sklonjen hoditi, sedeti ♪
  4.      skloníti se  sklónem se dov. (ȋ ọ́) nar. skloniti se sklonim se: sklone se in pobere kamen ♪
  5.      sklòp  sklópa in sklôpa m (ȍ ọ́, ó) 1. navadno s prilastkom več, navadno povezanih, združenih stvari, naprav, ki sestavljajo funkcionalno celoto: sedežni sklop; sklop elementov; sklop gospodarskih poslopij; sklop strojev / z oslabljenim pomenom obsežni sklopi gozdov ♦ geogr. gorski sklop // več stvari, ki nastopajo skupaj in sestavljajo celoto: sklop predpisov; sklop problemov, vprašanj / miselni sklop / obravnavati teme v sklopih; programski sklop // publ., v zvezi v sklopu izraža, da je kaj sestavni del kake celote: v sklopu države oblikovana pokrajinska enota; revija izhaja v sklopu časopisnega podjetja / z oslabljenim pomenom ti objekti niso bili planirani v sklopu petletnega plana v petletnem planu 2. glagolnik od sklopiti: priprava za sklop; sklop in razklop // mesto, kjer se kaj sklopi: popraviti, pregledati sklop; sklopi in stikališča 3. lingv. beseda, nastala s sestavljanjem dveh ali več besed brez veznega samoglasnika: seveda, polčas in drugi sklopi / pridevniški, prislovni sklopi / soglasniški sklop skupina neposredno si sledečih soglasnikov v besedi, besedni zvezi ♪
  6.      sklopíti  in sklópiti -im dov. (ȋ ọ̄) 1. s povezovalno napravo narediti, da je kaj skupaj, združeno: sklopiti cevi; sklopiti lokomotivo z vagonom ♦ elektr. sklopiti dva električna nihajna kroga 2. knjiž. zapreti: metulj je sklopil krila / sklopiti oči, usta / sklopiti mizo, posteljo, sedež zložiti, dati skupaj sklópljen -a -o: vagoni so sklopljeni; sklopljene veke ♦ obrt. sklopljeno okno dvojno okno, katerega krilna okvira se stikata ♪
  7.      skóba  -e ž (ọ́) obrt. polovici črke H podoben kos železa, lesa, ki se zabije, pritrdi, da kaj drži, spenja: potisniti zapah v skobo; okno se je napelo in palica ne seže v skobo / pritrditi cev s skobami na steno // železna priprava, zlasti za začasno spenjanje lesenih delov: s skobo pritrditi tram / tesarska skoba // temu podoben del priprave z vijakom, ki kaj stisne, drži: stisniti letve s skobo / pritrditi mlinček za orehe s skobo na mizo ◊ les. skoba premakljiv, navadno železen klin na skobeljniku, s katerim se vpne obdelovani predmet; navt. sidrna skoba s sornikom za vezavo sidra in verige ♪
  8.      skobacáti se  -ám se dov. (á ȃ) nav. ekspr. kobacajoč priti: otrok se mu je skobacal na kolena / komaj se je skobacal izza mize; skobacati se s postelje / počasi se je skobacal, zastar. je skobacal v hišo / skobacati se na noge, pokonci vstati; prim. izkobacati se ♪
  9.      skobótovec  -vca m (ọ̄) bot. okrasni grm z elipsastimi listi in belimi, dišečimi cveti, Philadelphus coronarius: vejica skobotovca ♪
  10.      skôčen  tudi skóčen -čna -o prid., skôčnejši tudi skóčnejši (ó ō; ọ̑) 1. ki se premika v skokih: skočna srna / skočen konj 2. star. poskočen: skočen človek / biti skočnih nog, pet / skočen napev ◊ vet. ta merjasec je skočen je sposoben za skok ♪
  11.      skôčimóžek  -žka m (ō-ọ̑) redko cepetavček, možicelj capljač: otroku je delal kartonaste skočimožke ♪
  12.      skočíti  skóčim dov. (ȋ ọ̑) 1. z odrivom, zlasti z nogami, se oddaljiti od podlage: skočil je, da bi dosegel veje; skočil je dovolj visoko, da ga vrv ni zadela / skočiti iz jame, z drevesa; skočiti čez ograjo; skočiti na premikajoči se vlak / skočiti v vodo / kopalec je skočil na glavo, na noge / skočiti s padalom / obupal je in skočil skozi okno s skokom skozi okno naredil samomor // s takim odrivom opraviti določeno pot po zraku: vsak smučar, tekmovalec skoči trikrat / skočiti pet metrov 2. nav. ekspr., s prislovnim določilom z odrivom se hitro pojaviti: ob letalskem napadu so vsi skočili s ceste v gozd; skočiti k ranjencu / skočil je na kolo in se odpeljal s takim odrivom se usedel nanj; daj, skoči za njim hitro steci 3. nav. ekspr., s prislovnim določilom z odrivom zelo hitro vstati: ob trkanju je skočil iz postelje, izza mize; skočiti kot ris / skočiti na noge; skočiti kvišku, pokonci / ko je to slišal, je kar skočil 4. nav. ekspr. z odrivom, z določenim namenom se premakniti v položaj, kot ga izraža določilo: dva moška sta skočila nanj; vsa vesela mu je skočila okrog vratu / pes je skočil v tujca / sovražnik jim je skočil v hrbet 5. ekspr., s prislovnim določilom za kratek čas hitro se oddaljiti, oditi kam z namenom, kot ga izraža določilo: samo po kruh, v trgovino skočim; kar počakaj, telefonirat je skočil / skočiti na kratek obisk; za dva dni je skočil v Celovec 6. ekspr. hitro, nenadoma se po zraku oddaljiti od podlage: spet je skočila iskra / plamen je skočil na sosednjo hišo 7. ekspr. zaradi zunanje sile, sunka se premakniti iz določenega položaja in se vanj več ne vrniti: ob eksploziji so vrata skočila s tečajev / roka mu je skočila iz sklepa; vlak je skočil s tira je iztiril; ročica je skočila nazaj 8. ekspr. povečati se, narasti: cene prevoza so spet zelo skočile ● ekspr. od presenečenja so mu hotele oči skočiti iz jamic zelo je izbuljil oči; ekspr. od jeze, veselja bi iz kože skočil zelo sem jezen, vesel; ekspr. ne boš dobil tega, pa če iz kože skočiš če se še bolj jeziš; če si še tako prizadevaš; ekspr. mislil sem, da je svet skočil s tečajev da se je zgodilo kaj zelo hudega; ekspr. skočiti komu v besedo prekiniti ga pri govorjenju; ekspr. srce mu je skočilo v hlače zbal se je, izgubil pogum; ekspr. skočiti v hlače, v obleko hitro se obleči; ekspr. skočiti v zakonski jarem poročiti se; ekspr. kako je bilo? so nestrpno skočili vanjo so jo nestrpno vprašali; ekspr. skočila bi v ogenj zanj vse bi žrtvovala za njegove koristi; ekspr. iz zime smo kar skočili v pomlad zelo hitro prešli; ekspr. po neumnosti sem skočil v to nehote prišel, se zapletel; ekspr. skočiti si v lase spreti se; stepsti se ◊ šport. skočiti v daljino, v višino skočívši star.: zavpil je, skočivši na tla ♪
  13.      skóčnica  -e ž (ọ̑) anat. nartnica med golenico, mečnico in petnico: petnica, skočnica in druge nartnice ♪
  14.      skočník  -a m (í) nar. zahodno večji kamen, skala v strugi potoka ali reke, ki povzroča brzico, manjši slap: potok teče čez številne skočnike ♪
  15.      skôčnost  tudi skóčnost -i ž (ó; ọ̑) star. poskočnost: občudoval je njegovo mladostno skočnost ◊ vet. sposobnost samca za skok ♪
  16.      skodéličast  -a -o prid. (ẹ̑) podoben skodelici: skodeličasti kozarci ♪
  17.      skódrati  -am dov. (ọ̑) narediti, izoblikovati komu kodre: pri frizerju so jo lepo skodrali / skodrati lase; pren., ekspr. veter je skodral gladino jezera skódrati se dobiti obliko kodrov: lasje so se mu skodrali / listje se je skodralo skódran -a -o: skodrani lasje; imeti glavo skodrano ♪
  18.      skódrčati  -am in skodrčáti -ám dov. (ọ̑; á ȃ) zastar. zmršiti, skuštrati: z roko komu skodrčati lase; brada se mu je skodrčala / misli so se mu skodrčale skódrčan in skodrčán -a -o: skodrčana brada ♪
  19.      skòk  skóka in skôka m (ȍ ọ́, ó) 1. glagolnik od skočiti: a) skok čez potok, skozi okno / skok z mesta, z naletom; skok na glavo, na noge; skok naprej, vstran / teči v dolgih skokih; ekspr. z enim skokom je bil iz hiše, pri oknu / v skoku ujeti žogo / pri tretjem skoku se je poškodoval / narediti, publ. izvesti skok b) še skok po časopis, pa se vrnem domov / iti na kratek skok k sosedu na kratek obisk // razdalja, višina, ki se doseže z odrivom od podlage: izmeriti skok; drugi skok je bil zelo visok // nav. ekspr., v prislovni rabi izraža manjšo razdaljo: hoditi skok pred drugimi; cilj je samo še skok daleč 2. ekspr., navadno s prilastkom hitro, nenadno povečanje: skok cen, proizvodnje; skoki in padci temperature naraščanje / publ. država je naredila velik gospodarski skok je v kratkem času gospodarsko zelo napredovala, se razvila 3. ekspr., navadno s prilastkom nenaden prehod z ene stvari na drugo brez neposredne notranje povezanosti: miselni skoki / za ta film so značilni veliki časovni skoki 4. star., v prislovni rabi, s predlogom zelo hitro: na skok je bil fant na drevesu; ubogati na skok / v enem skoku se je spremenil nenadoma / jezditi skok na skok; zastar. jezditi na skok na splav 5. star. galop: skok je konja utrudil; pognati v skok; prijezditi v skoku ● ekspr. tu ima reka kar precejšen skok padec; star. zaigrati za skok za ples, zlasti poskočen; ekspr. vedela je za njegove skoke čez plot za nezvestobo v zakonu ◊ alp. preplezati skok mesto, zlasti večje, kjer se gorsko pobočje zelo strmo, navpično prelomi; šport. dvojni skok; levji skok preval letno; smrtni skok premet prosto, zlasti z višine; skok čez konja, kozo preskok čez konja, kozo; skok v daljino atletska disciplina, pri kateri se skače v vodoravni, v višino v navpični smeri; skok ob palici ali s palico atletska disciplina, pri kateri se skače čez letvico s pomočjo palice; skoki v vodo; skok s padcem; prvak v smučarskih skokih; tur. skok čez kožo tradicionalna prireditev na praznik rudarjev, združena z obrednim sprejemanjem novih članov med rudarje; um. pasji skok okras v obliki niza iz spiralasto zvitih črt; vet. biti sposoben za skok biti sposoben skočiti, dvigniti se v položaj, ki omogoča paritev ♪
  20.      skókoma  in skôkoma prisl. (ọ̑; ō) knjiž. v skokih: skokoma se bližati gozdu / narava ne gradi skokoma / proizvodnja napreduje skokoma // v skoku, z enim skokom: jezdec je bil skokoma v sedlu ♪
  21.      skokovít  -a -o prid. (ȋ) ekspr. ki se pojavlja v skokih: skokovito premikanje / skokovit napredek; skokovite temperaturne spremembe; skokovito naraščanje cen skokovíto prisl.: cene skokovito naraščajo; skokovito se razvijati ♪
  22.      skoléhati se  -am se in skoléhati -am tudi izkoléhati se -am se in izkoléhati -am dov. (ẹ́ ẹ̄) star. 1. ozdraveti, pozdraviti se: dolgo je bil bolan, zdaj pa se je le skolehal; ranjenec se je kmalu skolehal 2. s težavo vstati: skolehal se je iz postelje / skolehati se na noge, pokonci ♪
  23.      skólke  skólk [u̯k] ž mn. (ọ́ ọ̑) zastar. mrtvaški oder: ležati na skolkah ♪
  24.      skombinírati  -am dov. (ȋ) 1. narediti, da je kaj skupaj tako, da tvori celoto; sestaviti, združiti: skombinirati opremo iz različnih kosov pohištva / lepo skombinirati barve 2. ekspr. izmisliti si, domisliti se: včasih skombinira zelo čudne reči; zdi se, da si je vse to le skombiniral / kmalu so skombinirali, zakaj je prišel v vas dognali, ugotovili skombiníran -a -o: vse je domiselno skombinirano ♪
  25.      skomígniti  -em dov. (í ȋ) 1. z rameni narediti gib navzgor in navzdol: skomigniti od živčne napetosti 2. z gibom ramen navzgor in navzdol izraziti nevednost, nezanimanje, dvom: na vprašanje je le skomignil / nič ni rekel, samo skomignil je z rameni ♪

   32.764 32.789 32.814 32.839 32.864 32.889 32.914 32.939 32.964 32.989  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA