Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ar (31.589-31.613)


  1.      rób 1 -a m, mn. robóvi stil. róbi; mest. mn. stil. robéh; im., tož. dv. stil. robá (ọ̑) 1. skrajni zunanji del česa: rob tkanine se cefra; obrezati, utrditi, zgladiti rob; zakriti rob obloge z letvico; pola papirja z nazobčanim robom; robovi deske / označiti desni in levi rob cestišča; robovi travnika / ostro začrtani robovi oblaka; poudariti robove ustnic / postaviti kozarec preblizu roba mize; razdalja od središča do roba; ob robu hiše ob koncu, kraju; zasaditi drevesa ob robu parcele // površina, prostor ob tem delu: sesti na rob klopi; zapeljati na desni rob cestišča; zapisovati pripombe na rob lista; nositi plevel na rob njive; ustaviti se na robu planote; iti po robu pločnika; z gozdom porasli robovi doline / vas na robu gozda blizu, zraven; živeti na robu mesta v predmestju; pren., knjiž. rob družbe, zavesti // skrajni zgornji del ob odprtini: okrušiti rob skodelice; naliti kozarec do roba; vaza z brušenim robom / nagniti se čez rob vodnjaka; voda je pljuskala čez rob čolna / stati na robu brezna; rob jame, kotanje; jarek je do roba poln vode / rob krožnika kjer se konča globoki del krožnika 2. ozek pas ob skrajnem zunanjem delu ploskve, površine: slike brez roba; pismo s črnim robom kot znamenje žalovanja / narediti na gredici rob iz cvetja / oblaki so imeli zlat rob / puščati rob na začetku lista nepopisani del / hlače brez roba zaviha; plašč s krznenim robom obrobo // zavihani, upognjeni, odebeljeni del, ki skrajni zunanji del zaključuje, utrjuje: rob se odrobi; pustiti v robu dovolj blaga; širok rob pri krilu; lonci brez roba; lončena skleda z robom 3. kar nastane na zunanji strani ob stiku dveh ploskev: posneti robove z obličem; udariti se ob rob; zaobljeni robovi pohištva; robovi opeke, škatle, trama; ogli in robovi // temu podobna vzboklina, vzboklinica: robovi na kamnu se v vodi obrusijo; robovi v čevljih ga žulijo; žlebičaste vdolbine in robovi / hlače z robom z zalikanim pregibom po vsej dolžini hlačnice spredaj in zadaj; pren. življenje mu je obrusilo robove 4. mesto, kjer se spremeni nagib nagnjenega sveta: razgledovati se z roba; steza vodi čez rob; povzpeti se po strmini na rob; vas leži na robu; svet sten in robov / spustiti se po robu strmini // nav. mn., nar. razčlenjen strm svet: robovi in stene so zapirali globeli; pašniki po sončnih robovih; lisica se skriva v robovih 5. s prilastkom velika bližina, možnost nastopa ali prenehanja zlasti določenega stanja: pripeljati podjetje na rob krize; priti na rob propada; biti na robu živčnega zloma / poslovati na robu rentabilnosti komaj še rentabilno; dežela živi na robu lakote v velikem pomanjkanju ● ekspr. mera njegovega potrpljenja je polna do roba ne more več ostati neprizadet; publ. traktor je konja izrinil na rob poljedelstva namesto konj se vse bolj uporabljajo traktorji; pripeljati kaj na rob prepada spraviti v veliko nevarnost za obstoj; ekspr. biti, stati na robu obupa biti zelo obupan, potrt; biti na robu prepada v veliki nevarnosti za obstoj; publ. živeti na robu zgodovinskega dogajanja ne udeleževati se ga; publ. ob robu se bo razprava dotaknila še nekaterih novosti mimogrede; publ. opombe ob robu dogodkov manj pomembne, obrobne; ekspr. postaviti se komu po robu upreti se mu ◊ bot. listni rob; fiz. lomni rob rob optične prizme, od katerega se pri prehodu skozi njo lomi svetloba; geom. rob črta, v kateri se stikata dve ploskvi telesa; lingv. jezični rob sprednji in obstranski del jezika; šah. rob šahovnice vsaka od štirih končnih vrst polj na šahovnici; teh. centrirni rob ki omogoča natančno prileganje enega okroglega dela k drugemu ♪
  2.      rób 2 -a m (ọ̑) zastar. suženj: ujeti pobeglega roba ♪
  3.      róba  -e ž (ọ́) 1. pog. izdelek ali pridelek, namenjen tržišču; blago: prodajalka hvali svojo robo; cenena roba / obleka je iz dobre robe tkanine, blaga / galanterijska roba // izdelek, pridelek sploh: te robe smo dosti pridelali; njegovi čevlji so inozemska roba 2. pog. predmeti, stvari: razdeliti obleko, obutev in drugo robo; nakradeno robo je skril na podstrešje 3. obrt., v zvezi suha roba leseni izdelki domače obrti: izdelovati, prodajati suho robo; koš suhe robe / ribniška suha roba ♪
  4.      robáč  -a m (á) jesensko jabolko rdeče barve z izrazitimi robovi od muhe do sredine sadeža ♪
  5.      róbača  tudi robáča -e ž (ọ̄; á) 1. nar. široka srajca iz domačega platna: nositi robačo // srajca sploh: kupiti robačo 2. nar. belokranjsko žensko oblačilo, ki pokriva spodnji del telesa; krilo: dolga, široka robača 3. knjiž. rubaška: znan je bil po tem, da je nosil robačo / ruska robača ♪
  6.      robàn  tudi robán -ána m (ȁ á; ȃ) star. robat človek: kdo bi se pogovarjal s tem robanom ♪
  7.      robántenje  -a s (á) glagolnik od robantiti: zaslišati robantenje; po dolgem robantenju se je le pomiril / robantenje, da je narejeno zanič, je krivično ♪
  8.      robántiti  -im nedov. (á ȃ) ekspr. izražati jezo, nejevoljo z glasnim govorjenjem, preklinjanjem: kar naprej robanti; robantiti, ker delo ni opravljeno / robantiti na koga / vrag naj jih vzame, je robantil robantèč -éča -e: robanteč je odšel iz sobe ♪
  9.      robátež  -a m (ȃ) ekspr. robat človek: kar všeč mi je ta robatež ♪
  10.      róbček  -čka m (ọ́) 1. manjšalnica od robec: brisati si nos, oči z robčkom; bel, pisan robček / čipkast(i) robček obrobljen s čipkami; osvežilni robček vlažen, nadišavljen papirnati robček; papirnati robček 2. manjšalnica od rob1: robček se trga 3. obl. prešita guba za okras: narediti robčke na bluzi ♪
  11.      róbec  -bca m (ọ́) 1. manjši kos blaga kvadratne oblike zlasti za brisanje nosu: potegniti robec iz žepa; usekniti se v robec; brisati se z robcem; batisten, bombažen robec; bel, pisan robec / moški, ženski robci; papirnati robci / okrasni robec / žepni robec 2. nar. ruta: dati robec na glavo; svilen robec / ogrnila se je z volnenim robcem ogrinjalko / naglavni robec ◊ zool. veliki robec v plitvem morju živeča ploščata riba z očmi na levi strani telesa, Scophthalmus maximus ♪
  12.      róber  -ja in -bra m (ọ́) pri bridgeu in whistu določeno število partij: odigrati dva roberja ♪
  13.      robévnica  -e ž (ẹ̑) nar. gorenjsko sekira z majhnim rezilom in dolgim toporiščem: opirati se na robevnico; pastirji so se branili pred volkovi z robevnico ♪
  14.      robícelj  -clja tudi -na [cǝl] m (í) nar. robič, izboklina: doseči robicelj v skalnati steni / travniki so bili neravni, polni robicljev // grič, vzpetina: na vsak robicelj se je povzpel ♪
  15.      róbija  -e ž (ọ́) jur., v stari Jugoslaviji najhujša prostostna kazen: obsoditi na robijo zaradi revolucionarne dejavnosti; šestletna robija / odpeljati na robijo; biti na robiji ∙ knjiž. večji del življenja je preživel po robijah zaporih, ječah ♪
  16.      robijáš  -a m (á) 1. v stari Jugoslaviji kdor prestaja najhujšo prostostno kazen: med robijaši je bilo veliko komunistov 2. knjiž. zapornik, kaznjenec: roman o robijaših iz zloglasnega zapora ♪
  17.      róbinja  -e ž (ọ̑) zastar. sužnja: kupiti robinjo ∙ zastar. sin hlapca in robinje služkinje, dekle ♪
  18.      robinzonáda  -e ž (ȃ) literarno delo iz življenja daleč od civilizacije živečih ljudi, zlasti brodolomcev: brati robinzonade ● ekspr. pripovedoval je o svoji robinzonadi svojem življenju daleč od civilizacije; publ. utopičnost robinzonade izoliranega individualnega gospodarjenja ♪
  19.      robíti  in róbiti -im nedov. (ȋ ọ́) 1. delati rob: robiti krilo; robiti prte, zavese; robiti na šivalnem stroju; robiti s čipkami 2. knjiž. obdajati, obkrožati: cesto je robilo gosto grmovje; obraz mu robi brada / jutranja zarja je robila vrhove / smehljaj ji robi ustnice 3. šport. pritiskati na robove smuči: kaj pa tako robiš; robiti z notranjimi robniki 4. ekspr. govoriti, pripovedovati: robiti debele, kosmate; take je robil, da jim je šlo na smeh ● pog., ekspr. ta mu jih pa robi ga ošteva; mu ostro odgovarja; zastar. robiti drevje podirati, sekati; knjiž. robiti glave sovražnikom sekati ◊ les. robiti les delati, da imajo kosi lesa ostre robove med ploskvami; teh. robiti pločevino robíti se in róbiti se knjiž. odražati se, kazati se: hribi se robijo v ostrih obrisih róbljen -a -o: s čipkami robljen prt; robljene deske ♪
  20.      róbkati  -am nedov. (ọ̑) 1. odstranjevati zrna s storža: robkati koruzo / ptice so robkale suhe sončnice ∙ nar. robkati kamenčke iz zidu luščiti; nar. robkati z nožem po mizi dolbsti, vrezovati 2. agr. pecljati: robkati grozdje ♪
  21.      robník  -a m (í) 1. podolgovat kos materiala, s katerim se zaključi rob česa: zavarovati pločnik z robniki; betonski, kovinski, lesen robnik; krivi, ravni robniki; robnik ob cvetlični gredi; s kamnitim robnikom obrobljen grob // šport. pas, navadno kovinski, na robu drsne ploskve smuči: smuči z robniki / spodnji, zgornji robniki / kovinski robniki 2. teh. priprava na pisalnem stroju, s katero se določa dolžina vrstice: naravnati robnike / končni s katerim se določi desni, začetni robnik s katerim se določi levi rob na listu ◊ gled. sprednji rob gledališkega odra, navadno z napravami za osvetljevanje prizorišča; rampa; obrt. priprava za zaznamovanje dolžine obleke pri pomerjanju ♪
  22.      robóta  -e ž (ọ̑) star. 1. tlaka: opravljati roboto; iti na roboto, v roboto ∙ občinska robota nekdaj obvezno neplačano delo, zlasti pri delanju, popravljanju cest, poti 2. težko delo, garanje: robota v rudniku jih je izčrpala ♪
  23.      robótati  -am nedov. (ọ̑) star. 1. opravljati tlako: robotati so morali tri dni v tednu 2. težko delati, garati: vse dni robota na polju; robota kot (črna) živina ● star. predniki so stoletja robotali tujcem jim bili podrejeni, bili od njih odvisni ♪
  24.      robotizírati  -am dov. in nedov. (ȋ) 1. uvesti robote, opremiti z roboti: robotizirati proizvodnjo avtomobilov 2. slabš. narediti, da kdo ravna, dela po navodilih drugega brez sodelovanja volje, zavesti: robotizirati človeka ♪
  25.      robótnik  -a m (ọ̑) star. tlačan: izkoriščani robotniki ♪

   31.464 31.489 31.514 31.539 31.564 31.589 31.614 31.639 31.664 31.689  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA