Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ar (27.339-27.363)


  1.      pozórnica  -e ž (ọ̑) zastar. prizorišče, oder: pozornica ostane v drugem dejanju nespremenjena; igralec pride na pozornico z desne / ta dežela se umika s svetovne pozornice ♪
  2.      pozórnost  -i ž (ọ́) 1. zavestna (miselna) zbranost: pozornost poslušalcev je popustila; odvrniti, preusmeriti pozornost; to delo zahteva posebno pozornost; študiju je posvečal veliko pozornost 2. povečano zanimanje, zavzetost za kaj: posvečati čemu pozornost; pritegniti, vzbuditi pozornost; ta slikar je vreden večje pozornosti; splošna pozornost / biti središče, v središču pozornosti 3. kar kaže, izraža skrb, zavzetost za koga: njegova pozornost jo je ganila; izkazati komu pozornost; ekspr. obsipati koga s pozornostjo; biti deležen posebne pozornosti / pridobil jo je z majhnimi pozornostmi ♪
  3.      pôzre  in pozrè -éta s (ō ẹ́; ȅ ẹ́) nar. štajersko (mlado) dekle: čedno pozre ♪
  4.      pozunánjiti  -im dov. (ā ȃ) knjiž. narediti, da postane kaj zunanje, neosebno: ženske vloge je avtor zelo poudaril in pozunanjil pozunánjiti se postati plitev, usmerjen v zunanji svet: v teh letih se je zelo pozunanjil pozunánjen -a -o: pozunanjen človek; pozunanjeni svet ♪
  5.      pozvačín  -a m (ȋ) nar. prekmursko moški, ki vabi na gostijo ob poroki: pozvačin že hodi po vasi; pozvačin, ves okrašen in z zvonci na nogah, je plesal in vriskal ♪
  6.      pozvánjati  -am nedov. (ā) 1. v presledkih zvoniti: zvon pozvanja / ekspr. k hudi uri pozvanja zvoni // večkrat pozvoniti: kar naprej je pozvanjala služabnici 2. dajati zvonjenju, zvončkljanju podoben glas: kozarci pozvanjajo na mizi / pozvanjati z ostrogami 3. knjiž. majati, migati: sedela je in pozvanjala z glavo / beli cveti pozvanjajo v vetru ● ekspr. v glavi mu je ves čas pozvanjala misel nanjo ves čas je mislil nanjo pozvanjajóč -a -e: pozvanjajoča drobnica ♪
  7.      pozváti  -zôvem dov., pozvál (á ó) 1. javno izraziti željo, da kdo kaj stori, se česa udeleži: pozvati k stavki, uporu; pozvati na boj, delo, odpor; prebivalce so pozvali, naj se udeležijo množičnega zborovanja / pozvati učence k disciplini; pozval jih je k večji prizadevnosti 2. izraziti zahtevo po a) navadno s prislovnim določilom prisotnosti na kakem mestu: pozvati na sodišče b) z glagolskim samostalnikom kaki dejavnosti: sodišče ga je pozvalo za pričo / pozvati koga na dvoboj / pozvati koga na pomoč poklicati ● zastar. pozvati zdravnika poklicati; zastar. prijazno jih je pozval v hišo povabil pozván -a -o: pozvani so bili k uporu; pozvan je bil v drug kraj; biti pozvan za pričo ♪
  8.      pozveríniti  -im dov. (í ȋ) ekspr. narediti, povzročiti, da kdo dobi lastnosti, značilnosti zveri: maščevalnost je ljudi pozverinila; v vojni se človek pozverini pozverínjen -a -o: pozverinjeni ljudje ♪
  9.      pozvončkljáti  -ám dov. (á ȃ) ekspr. narahlo pozvoniti: od časa do časa je pozvončkljal ♪
  10.      požalováti  -újem dov. (á ȗ) krajši čas žalovati: kdaj pa kdaj je požaloval za bratom, ki je padel // star. potožiti, potarnati: tako življenje me torej čaka tu, je požaloval novi učitelj ♪
  11.      požebráti  -ám dov. (á ȃ) 1. ekspr. hitro in enolično pomoliti: malo je požebrala in vstala / požebrati očenaš 2. nar. koroško pomoliti: po kosilu so požebrali in odšli na delo ♪
  12.      požégnati  -am dov. (ẹ́) pog. blagosloviti: duhovnik jih je požegnal / po stari šegi je hišo požegnal / bog te požegnaj za to besedo ∙ pog., ekspr. ko je sklepe požegnal še sekretar, so se zadovoljni razšli jih potrdil, soglašal z njimi; pog., ekspr. naj pijejo, bog jim požegnaj privoščim jim požégnan -a -o: požegnan kruh; z molitvijo in solzami požegnan ♪
  13.      poželéti  -ím dov., požêlel; poželèn tudi poželjèn (ẹ́ í) začutiti, imeti veliko željo po čem, zlasti po zadovoljevanju spolne ljubezni, sle: poželeti žensko; zelo ga je poželela; poželeti (si) sadja; vsega imajo, kar si poželijo ● ekspr. jedel je, kolikor mu je srce poželelo kolikor je hotel, mogel; star. lahko bi mu poželel vesele praznike zaželel, voščil ♪
  14.      požerúh  -a m (ū) 1. slabš. kdor (rad) veliko jé: biti velik požeruh; trebušast požeruh / ta žival je velik požeruh / kot psovka požeruh požrešni 2. slabš. lakomen, pohlepen človek: ta požeruh bi hotel imeti vso dediščino 3. nar. požiralnik, ponor: Zemlja je začela kipeti v vedno večjem krogu in na obronkih so slinili novorojeni požeruhi (Prežihov) ♪
  15.      požerún  -a m (ȗ) slabš. 1. kdor (rad) veliko jé: nikoli nima dovolj hrane, tak požerun je / spet hodi okrog stari volk požerun 2. lakomen, pohlepen človek: dve posestvi ima ta požerun, pa hoče še tretje ♪
  16.      požganíca  -e ž (í) nar. koroško zemljišče, s katerega je s požiganjem odstranjeno drevje, grmovje, zlasti gozd: požganico so prekopali ♪
  17.      požganína  -e ž (í) 1. nar. zemljišče, s katerega je s požiganjem odstranjeno drevje, grmovje, zlasti gozd: preorati požganino 2. knjiž. pogorišče: s požganine se je še kadilo ♪
  18.      požganíšče  -a s (í) nar. koroško kraj požara, ognja; pogorišče: bali so se, da se bo še šola vnela, ker je stala blizu požganišča ♪
  19.      požgánje  -a s (ā) nar. zemljišče, s katerega je s požiganjem odstranjeno drevje, grmovje, zlasti gozd: na požganju so posejali pšenico ♪
  20.      požgečkáti  -ám [gǝč tudi geč] dov. (á ȃ) krajši čas žgečkati: kadar je šel mimo nje, jo je požgečkal; požgečkati pod brado, nosom; pren. njene besede so ga prijetno požgečkale ♪
  21.      požigálniški  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na požigalništvo: požigalniško gospodarjenje, obdelovanje / požigalniško poljedelstvo ♪
  22.      požigálništvo  -a s (ȃ) zgod. razvojna stopnja gospodarstva, za katero je značilno pridobivanje obdelovalne zemlje s požiganjem, zlasti gozdov: lovstvo, nabiralništvo in požigalništvo ♪
  23.      požígati  -am nedov. (ȋ ȋ) z ognjem uničevati: kamor so prišli, so požigali in morili / požigati dračje, vejevje / požigati pisma, stara potrdila sežigati ♪
  24.      požínjka  -e ž (ȋ) nar. gorenjsko pojedina po končani žetvi: posedli so okrog mize k požinjki / praznovati požinjko ♪
  25.      požír  -a m (ȋ) zastar. požirek: pri prvem požiru ga je kar streslo / izpiti nekaj požirov vina ♪

   27.214 27.239 27.264 27.289 27.314 27.339 27.364 27.389 27.414 27.439  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA