Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ar (23.976-24.000)


  1.      osvojítev  -tve ž (ȋ) 1. glagolnik od osvojiti: osvojitev dežele / upati na osvojitev prvega mesta / spominska osvojitev snovi; osvojitev proizvodnje strojnih delov 2. knjiž., redko kar je osvojeno: razširil je osvojitve svojega očeta ♪
  2.      osvojíti  -ím dov., osvójil (ȋ í) 1. z bojem spraviti tuje ozemlje pod svojo oblast: osvojiti sosednje dežele; Napoleon si je hotel osvojiti Evropo / osvojiti trdnjavo zavzeti / v naskoku, z naskokom osvojiti; pren. ti ljudje bodo z znanjem osvojili svet ♦ šah. osvojiti nasprotnikovega kmeta 2. ekspr. priti v težko dostopen kraj, zlasti prvi: osvojiti južni tečaj, vrh / pragozda niso mogli osvojiti 3. ekspr. pridobiti si naklonjenost, ljubezen koga: z ljubeznivim sprejemom nas je predsednik popolnoma osvojil; pevka je osvojila poslušalce; s takim ravnanjem je osvojil naša srca / osvojiti dekle; osvojil si je njeno srce // vzbuditi pozitiven odnos do česa: novo gibanje ga je popolnoma osvojilo 4. publ. dobiti, doseči: osvojiti nagrado, pokal / osvojiti prvo mesto; osvojiti naslov državnega prvaka 5. publ. naučiti se, priučiti se: osvojiti nove besede; pes osvoji vajo; osvojiti si novo snov / naša industrija je že osvojila izdelavo teh strojev 6. publ. sprejeti: kongres je osvojil poročilo o delu; osvojiti predlog; osvojiti si načelo narodne samoodločbe ● zastar. osvojili so ga spomini na tista leta prevzeli; publ. drama je osvojila vse evropske odre je bila uprizorjena v vseh evropskih gledališčih; ekspr. po enourni hoji smo osvojili Šmarno goro prišli na vrh; ekspr. na zabavi si ga je kar osvojila dosegla, da je bil samo v njeni družbi; publ. osvojiti (si) evropsko tržišče začeti prodajati svoje izdelke na evropskem tržišču; publ. osvojil si je veliko znanje pridobil osvojèn -êna -o: osvojeni pokali; osvojen je nov vrh tega pogorja; njegova zamisel je bila osvojena; osvojeno mesto ♪
  3.      osvojljív  -a -o prid. (ȋ í) 1. ki se da osvojiti: trdnjava je osvojljiva / stena je težko osvojljiva 2. redko osvajajoč: iz njega je žarela osvojljiva moč ♪
  4.      ošáben  -bna -o prid., ošábnejši (á ā) ki ima pretirano dobro mnenje o sebi in kaže prezir, zaničevanje do drugih: ošaben človek; zaradi svoje lepote je bila zelo ošabna; ošaben je kot petelin na gnoju / ošaben obraz ● ekspr. zadaj se je dvigalo ošabno poslopje veliko, razkošno ošábno prisl.: ošabno se držati, govoriti, se vesti ♪
  5.      ošábnež  -a m (ȃ) ekspr. ošaben človek: tega ošabneža ne mara; ošabnež in prevzetnež ♪
  6.      ošábnost  -i ž (á) lastnost ošabnega človeka: ne mara je zaradi njene ošabnosti / v svoji ošabnosti tega ni upošteval ♪
  7.      oščájati se 2 -am se nedov. (á) zastar. obotavljati se, omahovati: kaj se še oščajaš, pojdi z njimi ♪
  8.      oščèp  -épa m (ȅ ẹ́) zastar. tanka lesena palica z zelo ostro kovinsko konico za bojevanje; kopje: oščep ga je zadel v srce / bojni oščep ♪
  9.      ošíliti  -im dov. (í ȋ) narediti ostro, koničasto: ošiliti konico, mino / ošilil je več kolov; ošiliti svinčnik ošíliti se ekspr. postati ožji, koničast: zaradi bolezni se ji je brada ošilila; nos se mu je še bolj ošilil ošíljen -a -o: ima droben, nekoliko ošiljen obraz; ošiljen svinčnik ∙ ekspr. vsi so imeli usta odprta in ušesa ošiljena so zelo pozorno poslušali ♪
  10.      ošíniti  -em dov. (í ȋ) 1. na hitro pogledati: posmehljivo ga je ošinila in odšla / z očmi ga je ošinila skrivaj, od strani; ošinil jo je z jeznim, ostrim pogledom 2. udariti, navadno s tankim, prožnim predmetom; ošvrkniti: ošiniti konja z bičem; ošinila jo je z metlo ● ekspr. vrstice je le ošinil na hitro, površno prebral; knjiž. obstala je, kakor bi jo strela ošinila oplazila, zadela ošínjen -a -o: bil je ošinjen od strele ♪
  11.      oškóditi  -im dov. (ọ̄ ọ̑) zastar. oškodovati: precej ga je oškodil ● zastar. alkohol oškodi telo okvari, poškoduje ♪
  12.      oškodovánka  -e ž (á) ženska, ki je oškodovana: vrniti oškodovanki ukradeni denar ♪
  13.      oškodováti  -újem tudi oškódovati -ujem dov. (á ȗ; ọ̄) 1. povzročiti, narediti, da kdo ne dobi česa, kar bi moral dobiti: s takim ravnanjem so oškodovali delavce; oškodovati koga pri kupčiji // povzročiti, narediti, da ima kdo česa manj: stroški, ki jih je imel z očetovo boleznijo, so ga precej oškodovali / kot vljudnostna fraza pri pogostitvi, obdaritvi: preveč vas bomo oškodovali; kaj ste se tako oškodovali 2. povzročiti, narediti, da je kake nematerialne dobrine manj: oškodovati družbene koristi; oškodovati ugled koga; kulturno dediščino so oškodovali za velike vrednosti 3. star. poplačati: lep razgled nas je oškodoval za težave na strmi poti ● zastar. ta bolezen lahko oškoduje srce okvari, poškoduje oškodován tudi oškódovan -a -o: biti oškodovan v svojih pravicah ♪
  14.      oškrábati  -am tudi -ljem dov., tudi oškrabála (á) nar. oškrbiti: pri pospravljanju je oškrabala ogledalo / videti je bilo, kakor da bi ga miši oškrabale oškrában -a -o: oškraban umivalnik; oškraban zid pod oknom okrušen ♪
  15.      oškŕniti  -em dov., tudi oškrníla (ŕ) ekspr. 1. odvzeti komu del česa, navadno v manjši količini: sovražniki so jim oškrnili osvobojeno ozemlje / pri plači jo je oškrnila za dva tisočaka / oškrnili so jih za staro pravico prikrajšali 2. odlomiti, odtrgati: oškrnil je kos lepo zapečenega kruha ♪
  16.      oštéti  oštéjem dov. (ẹ́ ẹ̑) izraziti nejevoljo, nezadovoljstvo s kom zaradi njegovega negativnega dejanja, ravnanja, navadno z ostrimi besedami: učitelj ošteje učenca; oštel ga je, češ da se potepa; ker je zamudil, je oštela sina, zakaj hodi tja oštét -a -o: ošteti učenci ♪
  17.      oštévati  -am nedov. (ẹ́) izražati nejevoljo, nezadovoljstvo s kom zaradi njegovega negativnega dejanja, ravnanja, navadno z ostrimi besedami: oštevati otroke; ošteval je sina, da je len; oštevali so ga, ker je razbil šipo; oštevati in zmerjati / oštevala ga je, kod je spet hodil ♪
  18.      oštír  -ja m (í) pog. gostilničar, krčmar: debeli oštir je stregel sam; trgovci in oštirji ♪
  19.      oštírka  -e ž (í) pog. gostilničarka, krčmarica: postregla jim je prijazna oštirka ♪
  20.      oštírski  -a -o prid. (í) pog. gostilničarski, krčmarski: sprejel ga je z oštirsko prijaznostjo ♪
  21.      òštja  in òštija medm. (ȍ) nar. zahodno 1. izraža začudenje, navdušenje: oštja, kako so igrali 2. izraža nejevoljo, nestrpnost: naj te še enkrat vidim, oštja, boš tekel / kaj ne bo miru, oštja ♪
  22.      oštrigljáti  -ám dov. (á ȃ) nar. očohati: oštrigljati konja / nizko fant je zelo umazan, treba ga bo oštrigljati umiti ♪
  23.      ošvígniti  -em dov. (í ȋ) 1. udariti, navadno s tankim, prožnim predmetom: ošvigniti konja z bičem; s pasom ga je ošvignil po obrazu 2. ekspr. na hitro pogledati; ošiniti: samo ošvignila ga je in jezno odšla / z očmi je ošvignil gole stene sobe; ošvigniti koga s pogledom ● ekspr. zdel se ji je kot hrast, ki ga je ošvignila strela oplazila, zadela ♪
  24.      ošvŕk  -a m (ȓ) redko udarec, navadno s tankim, prožnim predmetom: dobil je dva ošvrka z brezovko ♪
  25.      ošvŕkati  -am dov. (r̄ ȓ) 1. udariti, navadno s tankim, prožnim predmetom: ošvrkati konja z bičem; pren., ekspr. v tem romanu je ošvrkal njihovo dvojno moralo 2. ekspr. na hitro pogledati; ošiniti: posmehljivo ga je ošvrkala in odšla iz sobe / ošvrkal jo je s sovražnim pogledom ● ekspr. ošvrkali so ga drobci granate oplazili, zadeli ♪

   23.851 23.876 23.901 23.926 23.951 23.976 24.001 24.026 24.051 24.076  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA