Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ar (22.726-22.750)


  1.      odsékati  -am dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. s sekanjem odstraniti: odsekati vejo s sekiro; kakor bi odsekal, je nehal govoriti nenadoma / za kazen so mu odsekali prst ∙ ekspr. zanjo bi si dal odsekati glavo vse bi žrtvoval za njene koristi; zelo jo ima rad // s sekanjem odstraniti del česa: palico na koncu odsekaj; kost je prevelika, malo jo odsekajte // s sekanjem ločiti od večje količine: odsekati velik kos mesa 2. ekspr. ustaviti, prekiniti: nakratko odsekati vprašanja vsiljivih novinarjev / ne morem, je odsekala pogovor // nenadoma prenehati: odsekal je govor in za trenutek pomolčal / odsekati gib 3. ekspr. nakratko, odločno reči, odgovoriti: kaj bi se bal, je odsekal odsékan -a -o 1. deležnik od odsekati: odsekan gib, smeh; odsekana zelnata glava; odsekana palica; strmo odsekana skala 2. kratek in ostro izrečen: odsekani stavki; poslušati odsekana povelja / odsekani klici / odsekani koraki; prisl.: odsekano se gibati; odsekano reči, ukazati ♪
  2.      odselítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od odseliti: zahtevati odselitev / prodati pohištvo zaradi odselitve / odselitev iz države ♪
  3.      odselíti  -sélim dov. (ȋ ẹ́) redko izseliti: prebivalci so zahtevali, naj ga kaznujejo ali odselijo odselíti se zapustiti svoje bivališče: po moževi smrti se je odselila; za stalno se odseliti / odseliti se iz domače hiše, od staršev; odseliti se k sinu, v mesto ♪
  4.      odsèv  -éva m (ȅ ẹ́) z rodilnikom 1. kar je vidno, se kaže na površini česa v zmanjšani svetlobni moči: odsev avtomobilskih luči na mokrem tlaku; odsevi plamenov v očeh / odsev sonca v šipah / opazovati odsev cvetočega drevesa v vodi // glagolnik od odsevati: odsev brez iz zelenja 2. svetloba, sij: odsev ognja se je daleč videl; bral je pri odsevu petrolejke / rdečkasti odsev sončnega zahoda 3. kar kaže razpoloženje, čustva: na obrazu je viden odsev močnih čustev; na zdravnikovem obrazu je skušala razbrati odsev misli; odsev sreče v očeh // kar kaj kaže, izraža: to gibanje je odsev duhovne krize družbe; naša stališča so odsev javnega mnenja; njegovo ravnanje je odsev novih spoznanj / knjiž. v njegovih pesmih je opaziti odsev Župančičevega sloga sled, vpliv ♪
  5.      odsévati  -am nedov. (ẹ́) 1. biti viden, kazati se na površini česa v zmanjšani svetlobni moči: sončna svetloba odseva v rosi; plameni se odsevajo v njegovih očeh / svetloba plinskih svetilk je odsevala od mokrega tlaka / z oken je odsevalo dopoldansko sonce; zimsko sonce odseva v snegu / na gladini jezera odsevajo hiše // odbijati: stena odseva svetlobo / voda odseva njegovo podobo kaže // svetlo se odražati, kazati: breze odsevajo iz zelenja 2. redko svetiti, sijati: luč odseva v temo 3. kazati, izražati: pogled odseva njegova čustva; njen obraz odseva odločnost; nasmeh je odseval radost in srečo / vprašanje je odsevalo podcenjevanje / knjiž. umetnost odseva svoj čas // biti viden, kazati se v čem: ponos mu je odseval v očeh; jeza se mu odseva na obrazu / z obraza mu odsevata groza in strah / iz besed je odsevala utrujenost / knjiž. v šopku je odsevala pozna jesen ● publ. rezultati gospodarske reforme odsevajo na družbeni razvoj vplivajo odsevajóč -a -e: razumel je iz pesmi odsevajočo otožnost; v morju odsevajoče mesto; nežnost odsevajoče oči odsévan -a -o: odsevana sončna svetloba ♪
  6.      odséven  -vna -o prid. (ẹ̄) 1. ki je viden, se kaže na površini česa v zmanjšani svetlobni moči: odsevna svetloba na steni 2. ki odbija svetlobo: odsevno zrcalo teleskopa / svetle barve so bolj odsevne kot temne ◊ avt. odsevna nalepka; tisk. odsevna predloga slika, besedilo na neprosojnem materialu, ki se uporablja za reprodukcijo stavka ♪
  7.      odsévnik  -a m (ẹ̑) priprava, ki odseva svetlobo: petrolejka z medeninastim odsevnikom ∙ zastar. na stolp so postavili močen odsevnik žaromet ♦ avt. svetlobni odbojnik ♪
  8.      odsévnost  -i ž (ẹ̄) lastnost, značilnost odsevnega: odsevnost stropa in sten / siva barva ima majhno odsevnost ● knjiž. ugotavljati odsevnost časa v romanu kako roman izraža, kaže čas, razmere ♪
  9.      odsihdôb  prisl. (ȏ) star. 1. od takrat: izselil se je, komaj nekaj let je odsihdob 2. odzdaj: odsihdob mu ne bo več obstanka doma ♪
  10.      odsihmál  [au̯] prisl. (ȃ) star. 1. od takrat: odsihmal so živeli v najlepši slogi 2. odzdaj: odsihmal se bo bolj gledalo na gospodarstvo ♪
  11.      odskakováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. s skokom, skoki se oddaljevati od določenega kraja, stvari: ljudje so odskakovali, da jih avto ne bi oškropil / odskakovala sta in se spet približevala drug drugemu 2. zaradi sunka, sunkov za hip se oddaljevati od podlage: na vozu so odskakovali zaboji s steklenicami // tako se premikati: kolesa so počasi odskakovala po kotanjasti cesti; voz je odskakoval čez debele korenine 3. zaradi udarca, sunka ob kaj spreminjati smer premikanja; odbijati se: žoga je odskakovala od tal; krogle so odskakovale od zidov odskakováje: kovanca sta se odskakovaje kotalila po tleh odskakujóč -a -e: voz je odskakujoč drvel po klancu; od tlaka odskakujoče dežne kaplje ♪
  12.      odskóčen  -čna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na odskok: odskočno mesto ♦ šport. odskočna deska telovadna priprava, s katere se zlasti preskakuje; (odskočna) miza del smuške skakalnice, s katerega se skakalec odrine in preide v let // publ., v zvezi odskočna deska kar omogoča kako dejavnost, izhodišče: igranje v gledališču ji je bilo odskočna deska za nastop v filmu; zasedena dežela je postala odskočna deska za nadaljnja osvajanja ♪
  13.      odskočíšče  -a s (í) 1. šport. kraj, mesto odskoka: na odskočišču je imel skakalec veliko hitrost / odskočišče za skok v višino 2. knjiž. kar omogoča kako dejavnost, izhodišče: mesto je postalo odskočišče za vojne pohode ♪
  14.      odskočíti  -skóčim dov. (ȋ ọ̑) 1. s skokom, skoki se oddaljiti od določenega kraja, stvari: odskočil je, da bi ga ne zadel kamen; od groze je odskočil; ob poku konj odskoči; hitro, preplašeno odskočiti; odskočila je, kakor da bi jo gad pičil zelo hitro / v strahu je odskočila s ceste; odskočila sta vsak na svojo stran; pretepača sta odskočila narazen // zaradi udarca, sunka prenehati biti na določenem mestu: uprl se je v vrata in zapah je odskočil / pri stroju je odskočila ročica in mu zlomila roko 2. zaradi sunka za hip se oddaljiti od podlage: udaril je s pestjo po mizi, da so kozarci odskočili 3. zaradi udarca, sunka ob kaj spremeniti smer premikanja; odbiti se: žoga je odskočila od letve 4. skočiti iz česa, navadno iz prometnega sredstva: ker nista mogla z letalom pristati, sta odskočila; odskočiti z drvečega voza // šport. narediti odskok: skakalec je lepo, pravilno odskočil ● star. sonce je visoko odskočilo od gor je že visoko nad gorami; star. kmalu so odskočili od prvotnega pogovora so se oddaljili ♪
  15.      odskóčnica  -e ž (ọ̑) publ. kar omogoča kako dejavnost, izhodišče: mesto je bilo odskočnica za tihotapljenje zlata ♪
  16.      odslávljati  -am nedov. (á) 1. z besedami, kretnjo sporočati komu, naj odide: odslavljati obiskovalce / vse ženine odslavlja zavrača 2. ekspr. delati, povzročati, da kdo ni več v delovnem razmerju; odpuščati: tudi v tej tovarni so začeli odslavljati delavce / odslavljati iz službe ♪
  17.      odslikáva  -e ž (ȃ) knjiž. prikaz, izraz: njegova drama je groteskna odslikava stvarnosti ♪
  18.      odsloníti  -slónim stil. -ím dov., odslônil stil. odslónil (ȋ ọ́, í) star. odmakniti: brez truda je odslonil desko, ki je zapirala vhod / odslonil je vrata in vstopil ♪
  19.      odslovíti  -ím dov., odslóvil (ȋ í) 1. z besedami, kretnjo sporočiti komu, naj odide: odsloviti spremljevalca; grobo ga je odslovila / odslovila je že več snubcev zavrnila; pren. tako misel je hitro odslovil 2. ekspr. narediti, povzročiti, da kdo ni več v delovnem razmerju; odpustiti: odslovili so več delavcev / odsloviti iz službe odslovljèn -êna -o: odslovljeni delavci ♪
  20.      odsluževáti  -újem nedov. (á ȗ) v kmečkem okolju z delom nadomeščati dolžno plačilo za kaj: odsluževati vozarino, zemljo / najemnino in hrano je odsluževala z delom v kuhinji ♪
  21.      odslužíti  in odslúžiti -im dov. (ȋ ú) 1. v kmečkem okolju z delom nadomestiti dolžno plačilo za kaj: vsega posojenega denarja mu še ni odslužil; stanovanje in hrano jim je morala odslužiti 2. končati določen čas trajajočo obvezno dejavnost: odslužiti vojaški rok / ekspr. odslužiti vajensko dobo / pog. odslužiti kazen prestati 3. ekspr. izrabiti se, dotrajati: cesta je odslužila; stroji so že odslužili // zaradi starosti postati nesposoben za delo: hotel se je znebiti hlapca, ki je že odslužil / ko je pes odslužil, ga je dal ustreliti odslúžen -a -o: stari odsluženi viničarji; pohištvo je bilo staro in odsluženo ♪
  22.      odsodíti  in odsóditi -im dov. (ȋ ọ́) zastar. določiti, razsoditi: odsoditi kazen; tako je odsodil / rojenice so otroku odsodile napovedale usodo odsójen -a -o: odsojeno mi je bilo, da grem ♪
  23.      odsôten  -tna -o prid. (ó) ki ni v določenem času na določenem mestu: zapisati imena odsotnih učencev; tudi danes je odsoten; biti opravičeno, službeno odsoten // ki z mislimi ne spremlja dogajanja okrog sebe: opazil je, da postaja tiha in odsotna / pogledal ga je z odsotnim pogledom; njegov obraz je bil miren in odsoten / duševno odsoten odsôtno prisl.: odsotno je strmel predse; sam.: narediti seznam odsotnih ♪
  24.      odsôtnost  -i ž (ó) dejstvo, da je kdo odsoten: dolga odsotnost; zaradi odsotnosti večine članov je bil sestanek preložen; pren., publ. popolna odsotnost takih prizadevanj ∙ duševna odsotnost stanje človeka, ki z mislimi ne spremlja dogajanja okrog sebe ♪
  25.      odsŕkati  -am dov. (ŕ ȓ) srkajoč odpiti: odsrkal je še nekaj vina iz kozarca odsŕkati se knjiž., redko s srkom, slišno odteči: ko se je val odsrkal, so se znova prikazale skale ♪

   22.601 22.626 22.651 22.676 22.701 22.726 22.751 22.776 22.801 22.826  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA