Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
Ar (22.676-22.700) 
- odráziti -im dov., odrážen (á ȃ) publ. pokazati, izraziti: pravni sistemi so različno odrazili razvoj gospodarstva; pomanjkanje lastne državnosti se je negativno odrazilo v razvoju slovenske narodne zavesti odráziti se pokazati se v ostrih obrisih: za trenutek se je njegova postava odrazila od belega ozadja ♪
- odrážati -am nedov. (á) kazati, izražati: te ideje odražajo meščansko miselnost; podatki odražajo dejansko stanje; boj med fevdalizmom in meščanstvom se je odražal tudi v šolstvu; v njegovih delih se odraža njegova ljubezen do narave; publ. skrb za delavce se odraža na vseh področjih odrážati se kazati se v ostrih obrisih: senca se odraža na beli ograji; gorski vrhovi se odražajo na obzorju; temno se odražati / pod tanko odejo se odraža shujšano telo / drevesa se odražajo od zimskega neba; njegova postava se je odražala od osvetljene stene ● publ. individualnost te dežele se ne odraža od sosednjih alpskih pokrajin loči, razlikuje odražajóč -a -e: gibanje se je razvijalo, odražajoč zahteve delavskega razreda; temno se odražajoči dimniki ♪
- ódrc -a m (ọ̑) manjšalnica od oder: godba je igrala na odrcu / star. otroci so spali na odrcu pogradu ◊ etn. predal, navadno na kolescih, namenjen za ležišče ♪
- odrêči -rêčem dov., odrêci odrecíte; odrékel odrêkla (é) navadno z dajalnikom 1. meniti, trditi, da kdo ni upravičen do tega, kar nakazuje določilo: odrekli so mu pravico do nastopa / kritika mu je odrekla umetniški talent 2. ne narediti, kar se pričakuje: odreči plačilo stroškov; očetu ne morem nič odreči; ni mogla odreči, da bi šla z njim / odreči komu azil // z oslabljenim pomenom narediti, da kdo ne postane, ni več deležen česa pozitivnega od osebka: odreči komu gostoljubje, pomoč, zaupanje / odreči pokorščino ne biti več pokoren, ubogljiv 3. nav. 3. os., knjiž. prenehati (zadovoljivo) opravljati svojo funkcijo; odpovedati: od dolge hoje so mu skoraj noge odrekle; oči so mu že odrekle / za hip so mu odrekle moči / nekateri igralci so popolnoma odrekli / malo pred ciljem mu je odrekel motor ●
od presenečenja mu je odrekel glas ni mogel (spre)govoriti; star. pridelali so dosti koruze, repa pa je odrekla slabo obrodila; star. vsaka mu odreče, če jo pride snubit ga zavrne; te prošnje mi gotovo ne boš odrekel gotovo boš naredil, kar te prosim odrêči se 1. izjaviti, da osebek česa ne želi sprejeti, več imeti: odreči se dediščini, nagradi; odreči se prestolu 2. zavestno narediti a) da osebek česa zaželenega ne dobi, nima več: odreči se udobju; vsemu, kar človeka osrečuje, se je odrekel / odreči se prijateljem b) da se osebek zaželenega dejanja ne udeleži, ga ne opravlja: odreči se izletu; odreči se kajenju / odreči se hrani, pijači, sladkarijam / kavi se nikoli ne odreče 3. izjaviti, da osebek ni več s čim v pozitivnem odnosu, zvezi: odreči se svojim idejam, načelom; odreči se veri
4. prenehati priznavati sorodstveno razmerje: po tem dogodku se mu je oče odrekel; doma so se ji odrekli / publ. družba se ga je odrekla ♪
- odrèd -éda m (ȅ ẹ́) 1. različno velika vojaška enota, formirana za posebne naloge: diverzantski, izvidniški odred ♦ voj. odred teritorialna ali partizanska enota iz več čet ali več bataljonov; grupa odredov med narodnoosvobodilnim bojem vojaška formacija z bataljoni in odredi, vezana na določeno ozemlje 2. v zvezi pionirski odred osnovna organizacijska enota Zveze pionirjev: tekmovanje pionirskih odredov 3. navadno s prilastkom skupina ljudi, navadno urejena: odred jezdecev; s sovražnikom se je spopadel odred mornarjev ♪
- odrédba -e ž (ẹ̑) kar kaj uradno določa, ukazuje: odredba je že izdana; držati se odredbe; objaviti, spremeniti odredbo / varnostne odredbe; odredba o obveznem cepljenju / prometne odredbe ♦ jur. pravni akt, ki podrobneje določa izvrševanje posameznih določb zakona, predpisa ♪
- odredítev -tve ž (ȋ) glagolnik od odrediti1: odreditev aretacije ♪
- odredíti 1 -ím dov., tudi odrédi; odrédil (ȋ í) 1. predpisati, določiti z odredbo: odrediti aretacijo osumljene osebe; odrediti obvezno cepljenje; odrediti preiskavo / odrediti koga na drugo mesto // izraziti zahtevo, da se kaj uresniči, opravi: poveljnik je odredil počitek; odrediti prevoz v bolnico; v vojašnici so odredili strogo pripravljenost; primarij je odredil, naj bolnika odpustijo / publ. zdravnik mu je odredil ležanje predpisal 2. publ. določiti: odrediti smer razvoja / odrediti pet tekmovalcev za trening / odrediti mesto njegove poezije v slovenski literaturi odrejèn -êna -o: dva od odrejenih tekmovalcev; uradno odrejen datum začetka pouka ♪
- odredíti 2 -ím dov., tudi odrédi; odrédil; odrejèn (ȋ í) 1. redko zrediti: odrediti prašiča 2. zastar. preživiti, prehraniti: trdo je moral delati, da je lahko odredil otroke 3. zastar. vzgojiti: svoje otroke je dobro odredil ♪
- odréja -e ž (ẹ̑) 1. redko vzreja: odreja psov; odbrati mladiče, ki so sposobni za odrejo 2. zastar. vzgoja: skrbeti za odrejo otrok ● zastar. dati otroka v odrejo rejo ♪
- odréjati -am nedov. (ẹ́) 1. predpisovati, določati z odredbami: sporočal je, kar je odrejala oblast // izražati zahteve, da se kaj uresniči, opravi: njegova naloga je odrejati odmore / dov.: odrejam dva dni počitka; odrejam vojaški pogreb 2. publ. določati: odrejati načelno politiko / dov. odrejam te za stražo ♪
- odrékati -am nedov. (ẹ̑) navadno z dajalnikom 1. meniti, trditi, da kdo ni upravičen do tega, kar nakazuje določilo: odrekati komu čast; odrekati narodom pravico do samoodločbe; odrekali so mu umetniški talent / odrekati latinščini vrednost za nadaljnje izobraževanje 2. z oslabljenim pomenom delati, da kdo ni deležen česa pozitivnega od osebka: odrekati komu ljubezen, pomoč / odrekati staršem pokorščino ne biti jim pokoren, ne ubogati jih odrékati se 1. izjavljati, da osebek česa ne želi sprejeti, več imeti: odrekati se dediščini, nagradi 2. zavestno delati a) da osebek česa zaželenega ne dobi, nima več: odrekati se udobju / svojim osebnim željam se vedno odreka b) da se osebek zaželenega dejanja ne udeležuje, ga ne opravlja: zaradi dela se odreka izletom; odrekati se kajenju / tudi
žganju se ne odreka ♪
- odréšen -šna -o prid. (ẹ́) knjiž., redko ki naredi, povzroči, da kdo postane deležen notranjega miru, sprostitve; odrešilen: odrešna beseda ♪
- odrešeník -a m (í) v judovski religiji kdor naredi, da postane človek prost zla in deležen vsega dobrega: čakati obljubljenega odrešenika; pren., ekspr. v mladosti smo bili vsi prepričani, da smo odrešeniki, je dejal ∙ zastar. odrešenik domovine rešitelj ♦ rel. Odrešenik Kristus ♪
- odrešênje -a s (é) glagolnik od odrešiti: odrešenje sveta / trdil je, da nobena ideologija ne prinaša odrešenja / smrt je bila zanj odrešenje rešitev; star. odrešenje izpod turškega jarma rešitev ♪
- odrešênjski -a -o prid. (ē) nanašajoč se na odrešenje: odrešenjski proces / Cankarjeva odrešenjska vera v usodo posameznika in narodne skupnosti ♪
- odrešílen -lna -o prid. (ȋ) 1. ekspr. ki naredi, povzroči, da kdo postane deležen notranjega miru, sprostitve: pričakoval je odrešilne besede; hrepeneti po odrešilni ljubezni 2. knjiž. rešilen: najti odrešilni izhod; polica je bila za plezalca odrešilna / čakal je odrešilnega spanca; obšla ga je odrešilna misel / napočil je odrešilni dan ◊ rel. Kristusova odrešilna smrt ♪
- odrešíti in odréšiti -im dov. (ȋ ẹ́) 1. rel. narediti, da postane človek prost zla in deležen vsega dobrega: odrešiti človeštvo s smrtjo in vstajenjem 2. nav. ekspr. narediti, povzročiti, da kdo preneha biti deležen kakega neprijetnega stanja; rešiti: odrešiti koga skrbi, trpljenja / voda me je odrešila žeje / končno je dijaka odrešil zvonec 3. knjiž. narediti, povzročiti, da kdo postane deležen notranjega miru, sprostitve: njena ljubezen ga je odrešila; ta misel me je odrešila 4. po ljudskem verovanju narediti, da kaj ni več začarano: deček je odrešil kraljično / odrešiti kačo ● evfem. zdaj ga je smrt odrešila po hudem trpljenju je umrl; ekspr. te obveznosti te bom odrešil rešil, oprostil; evfem. bolnega psa je veterinar odrešil neboleče
usmrtil odréšen -a -o: biti odrešen zablod; odrešena kraljična; duša je odrešena velikega bremena / ekspr. odrešena dežela osvobojena ♪
- odrešítven -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na odrešitev: Kristusovo odrešitveno delo / Cankarjeva odrešitvena vizija v Podobah iz sanj ♪
- odrevenélost -i ž (ẹ́) stanje odrevenelega: čutil je, da odrevenelost počasi popušča; odrevenelost nog, rok / ekspr. zbudila se je iz blažene odrevenelosti / krčna odrevenelost ♦ med. odrevenelost težja in počasnejša gibljivost, manjša občutljivost; mrliška odrevenelost začasna otrplost, ki nastopi pri mrliču zaradi skrčitve mišic; mrliška okorelost ♪
- odrézanost -i ž (ẹ̑) nav. ekspr. stanje odrezanega: gospodarstvo je trpelo zaradi odrezanosti od inozemstva / občutje osamljenosti in odrezanosti od sveta ♪
- odrézati -réžem dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. z rezanjem odstraniti: odrezati grozd, palico; odrezati vejo od drevesa; odrezati z nožem, škarjami; kakor bi odrezal, ga je minil ves strah zelo hitro / odrezali so mu nogo kirurško odstranili / kot podkrepitev: raje bi si dal jezik odrezati, kot da bi kaj izdal; glavo mi lahko odrežeš, če ni res // z rezanjem odstraniti del česa: kol je predolg, treba ga bo odrezati; odrezati peclje rožam / dati odrezat plašč // z rezanjem ločiti od večje količine: odrezati več kosov blaga; odreži toliko masla, kolikor ga potrebuješ / odrezal mu je kruha in mesa 2. nav. ekspr. onemogočiti dostop do kakega področja, kraja, vzdrževanje zvez z njim: z obkolitvijo odrezati fronto od zaledja; nasprotnikovo ladjevje jih je odrezalo od kolonij; zapadli sneg jih je popolnoma odrezal od mesta / publ. odrezati dovoz, umik onemogočiti ga z nadzorovanjem poti
3. ekspr. nenadoma prenehati govoriti, igrati: muzikanta sta odrezala / hipoma so odrezali pogovor / dovolj je za nocoj, je odrezal in vstal // ustaviti, prekiniti: nakratko je odrezal njegov napad; to je rekel, da bi odrezal njegovo pripovedovanje 4. publ. opraviti, uspeti: pretvarjal se je, da bi pri njem bolje odrezal; ne vemo, kako bomo v gospodarstvu odrezali drugo leto / pri medu je dobro odrezal dosti ga je pridelal; dosti je iztržil zanj; še slabše bi odrezal, če bi najel drugega še bolj neugodno bi bilo ● ekspr. po tej pogodbi so državi odrezali precejšen kos ozemlja vzeli; ekspr. v službi so ga odrezali odstavili s položaja, onemogočili; publ. kot predavatelj je še kar odrezal se je še kar odrezal odrézati se ekspr. 1. pokazati veliko sposobnost, pripravljenost, požrtvovalnost; izkazati se: domači pevski zbor se je pri tekmovanju dobro odrezal /
nekatere občine se pri dajanju prispevkov niso odrezale jih niso dale dosti ∙ ekspr. darovalec se je (dobro) odrezal dal je veliko, drago darilo 2. nakratko, učinkovito odgovoriti: ne bi mislil, da se zna tako odrezati; vprašanje ga ni spravilo v zadrego, mojstrsko se je odrezal / kar sami povejte, saj ste dovolj učeni, se je odrezal fantič odrézan -a -o: zaradi poplave odrezani predeli; biti odrezan od sveta; odrezane veje; prisl.: odrezano odgovoriti, reči; odrezano je utihnil ♪
- odrezàv -áva -o prid. (ȁ á) ki nakratko, učinkovito odgovarja: odrezav fant; sčasoma je postal odrezav / odrezav odgovor; odrezave besede odrezávo prisl.: odrezavo odgovoriti ♪
- odrezávati -am nedov. (ȃ) odrezovati: odrezavati konice odrezávati se ekspr. nakratko, učinkovito odgovarjati: lakonično se je odrezaval ♪
- odrézek -zka m (ẹ̑) 1. odrezan drobec, kos, nastal zlasti pri izdelovanju česa: pobirati odrezke; papirnati odrezki; uporabni odrezki; odrezki lesa, mesa / kupiti odrezek za krilo ostanek / star. odrezek slanine rezina; iz odrezka stebla so pognale korenine odrezanega kosa 2. redko kupon: odtrgati odrezek pri vstopnici / nagradni odrezki iz časopisov ◊ fin. čekovni odrezek del čekovne knjižice, ki ostane po izdaji čeka lastniku; talon; geom. odrezek na osi osni odsek; ptt odrezek del poštnega obrazca, ki se pri denarnem nakazilu vrne vplačniku kot potrdilo ♪
22.551 22.576 22.601 22.626 22.651 22.676 22.701 22.726 22.751 22.776