Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ar (22.114-22.138)


  1.      obrégati se  -am se nedov. (ẹ̄ ẹ̑) ekspr. 1. navadno v zvezi z ob vsiljivo, na neprimeren način se vmešavati v stvari, ki se govorečega ne tičejo: ob vsakega se obrega / obregati se ob način dela / obregati se nad stanovanjem jeziti se, kritizirati ga 2. nejevoljno, zadirčno govoriti: postal je čemeren in se je začel obregati; kakšno je to vaše vino, se je obregal ♪
  2.      obrégniti se  -em se dov. (ẹ́ ẹ̑) ekspr. 1. navadno v zvezi z ob vsiljivo, na neprimeren način se vmešati v stvar, ki se govorečega ne tiče: ob vsakega gosta se obregne; obregniti se ob organizacijo dela; včasih se obregne vanj zaradi zamude / marsikdo se je obregnil ob njeno vedenje 2. nejevoljno, zadirčno odgovoriti: prijazno jo je ogovoril, ona pa se je obregnila; kaj mi mar, se je obregnil / obregnil se je nad menoj, naj se poberem ♪
  3.      obregováti se  -újem se nedov. (á ȗ) ekspr. 1. navadno v zvezi z ob vsiljivo, na neprimeren način se vmešavati v stvari, ki se govorečega ne tičejo: vsi se obregujejo ob fanta; obregovali so se ob delo komisije / obregovati se nad obrtniki jeziti se 2. nejevoljno, zadirčno govoriti: gospodinja se že spet obreguje; kako je len, se je obregovala ♪
  4.      obrekoválnica  -e ž (ȃ) 1. ekspr. prostor, kjer se (rado) obrekuje: po mestnih obrekovalnicah je nabral veliko novic 2. žarg., gled. prostor v bližini odra, kjer igralci čakajo na nastop: v obrekovalnici so igralci hvalili drug drugega ♪
  5.      obremenítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od obremeniti: a) obremenitev dvigala; maksimalna obremenitev mostu / zaradi prevelike obremenitve se je ladja potopila b) obremenitev učencev z domačimi nalogami; obremenitev na delovnem mestu / psihična, živčna obremenitev; obremenitev vida c) obremenitev motorja, stroja; obremenitev nosilne vrvi / dopustna obremenitev; obremenitev na nateg č) obremenitev proračuna ● davčne obremenitve davki; znaki dedne obremenitve dedne obremenjenosti ◊ grad. ekscentrična obremenitev ki ne deluje na sredino konstrukcije; koristna obremenitev ki jo nosilni gradbeni element lahko nosi poleg stalne obremenitve; strojn. dinamična obremenitev ki se s časom spreminja ♪
  6.      obremeníti  -ím dov., obreménil (ȋ í) 1. dati breme, težek predmet na kaj: obremeniti dvigalo; ladje ne smemo preveč obremeniti / ekspr. za izlet so se obremenili s težkimi nahrbtniki 2. naložiti komu veliko dela, dolžnosti: obremeniti učence z izvenšolskim delom; obremenili so ga še z novo funkcijo / obremeniti organizem z napornim delom 3. obtežiti kot z bremenom: povečanje lokalnega prometa bi obremenilo občinski proračun; preteklost lahko obremeni človeka / noče ga obremeniti še s tako skrbjo; s tem dejanjem si je obremenil vest ∙ ekspr. za praznike si preveč obremenimo želodec preveč jemo, pijemo 4. obtožiti, obdolžiti: nima namena, da bi ga obremenil; s to izjavo ga je obremenila / sežgal je vse dokumente, ki bi ga lahko obremenili 5. teh. narediti, da kaka naprava doseže določeno zmogljivost: obremeniti motor, stroj; ta varovalka se sme obremeniti z največ desetimi amperi / delno, polno obremeniti ◊ fin. obremeniti konto, račun vknjižiti v breme; fiz., teh. obremeniti na nateg; jur. obremeniti posestvo s hipoteko obremenjèn -êna -o: organizem je pri takem delu zelo obremenjen; obremenjen z delom, funkcijami; obremenjen s predsodki ∙ biti dedno obremenjen podedovati negativne telesne lastnosti ali negativna duševna nagnjenja; publ. ta cesta je v sezoni zelo obremenjena na njej je velik promet ♪
  7.      obremenjeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. dajati breme, težek predmet na kaj: obremenjevati tovorno dvigalo; nosilnost tal je slaba, zato jih ne smemo obremenjevati s težkimi omarami 2. nalagati komu veliko dela, dolžnosti: obremenjevati ženske z gospodinjskimi deli; obremenjevati ljudi z obveznostmi 3. obteževati kot z bremenom: odplačevanje dolga obremenjuje podjetje; nesamostojnost je obremenjevala našo preteklost / noče je obremenjevati še s tako skrbjo; obremenjevati si možgane s podatki 4. obtoževati, dolžiti: nihče ga ni videl, da bi ga mogel obremenjevati; priznala bo svojo krivdo in ne bo obremenjevala drugih / zlorabe z akti so jih težko obremenjevale 5. teh. delati, da kaka naprava dosega določeno zmogljivost: obremenjevati motor, stroj ● publ. ropot obremenjuje sluh slabo vpliva nanj, mu škoduje; knjiž. dramo obremenjuje mnogo literarnega balasta v njej je mnogo literarnega balasta; obremenjevati tekst z nenavadnimi, nedomačimi izrazi delati ga težko razumljivega ♪
  8.      obrénkati  -am dov. (ẹ̑) ekspr. ošteti, ozmerjati: obrenkala ga je zaradi njegove brezbrižnosti; pošteno jih je obrenkal ♪
  9.      obrêsti  -i ž mn. (ẹ̑) v odstotkih ali v znesku izraženo denarno nadomestilo za začasno uporabo denarja: obresti naraščajo, tečejo; obresti znašajo toliko in toliko; izplačati, obračunati, plačati obresti; glavnica mu prinaša precej obresti; pripisati obresti h glavnici; nizke, visoke obresti; slabš. oderuške obresti; znižanje obresti; posojilo brez obresti; pren., ekspr. njegov uglajeni nastop je glavnica, ki mu prinaša visoke obresti ∙ ekspr. povrniti komu kaj z obrestmi vred zelo se mu maščevati ♦ fin. kapitalizirati obresti pripisati jih h glavnici; aktivne obresti ki jih kdo kot upnik dobi; eskontne, interkalarne obresti; obrestne obresti od glavnice in prištetih tekočih obresti; pasivne obresti ki jih kdo kot dolžnik plača; pogodbene zakonske obresti; tekoče obresti od enega do drugega obračuna; zamudne obresti ki se plačujejo za nepravočasno izpolnitev obveznosti; mat. navadne obresti ki se ne pripisujejo h glavnici ♪
  10.      obrestonôsen  -sna -o prid. (ó ō) fin. ki prinaša obresti: obrestonosni kapital obrestonôsno prisl.: obrestonosno naložiti denar ♪
  11.      obrestovánje  -a s (ȃ) glagolnik od obrestovati: obrestovanje vloge; naraščanje glavnice pri obrestovanju ♪
  12.      obrestováti  -újem nedov. (á ȗ) plačevati obresti: banka obrestuje vloge obrestováti se 1. prinašati obresti: kapital se obrestuje 2. ekspr. prinašati korist: denar, ki so ga naložili v izobraževanje, se jim je zelo dobro obrestoval ♪
  13.      obréza  -e ž (ẹ̑) del knjige, revije, kjer so listi gladko obrezani: knjiga z rdečo, zlato obrezo ♦ obrt. marmorirana obreza ♪
  14.      obrezáč  -a m (á) nar. vzhodno kdor obrezuje peso, repo: pogovori, smeh obrezačev ◊ agr., zool. hrošček s kratkim rilčkom, Rhynchites coeruleus ♪
  15.      obrézati  -réžem dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. z rezanjem narediti, da na čem ni več kakih delov, zlasti nepotrebnih: obrezati gnilo jabolko / obrezati repo / obrezati desko 2. z rezanjem odstraniti: obrezati poganjke, veje // z rezanjem odstraniti dele rastline zaradi redčenja, oblike, rodnosti: obrezati drevo, trto, vrtnico / obrezati vinograd 3. z rezanjem dati določeno obliko: krpo lepo obrezati; s škarjami obrezati rob 4. v židovskem in muslimanskem okolju odrezati sprednji del kožice na spolnem udu: obrezati otroka ◊ metal. obrezati ulitek odstraniti robove na ulitku; vet. obrezati kopito z nožem odstraniti odvečno kopitno roževino; zal. obrezati knjigo obrézati se raniti se s čim ostrim: s črepinjami se je obrezal; obrezala si je roko obrézan -a -o: rdeče obrezana knjiga; lepo obrezana živa meja ♪
  16.      obrézek  -zka m (ẹ̑) 1. kar odpade pri obrezovanju: obrezki papirja, pese, repe 2. zastar. obreza: knjiga z zlatim obrezkom ♪
  17.      obrezlína  -e ž (í) les. kar odpade pri obrezovanju lesa: finejši stroji dajejo manj obrezline ♪
  18.      obrezoválec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) kdor obrezuje: obrezovalec sadnega drevja / po vinogradih se razlegajo vriski obrezovalcev / obrezovalec parkljev, rogov ♦ metal. delavec, ki obrezuje ulitke ♪
  19.      obrezovánje  -a s (ȃ) glagolnik od obrezovati: obrezovanje repe / obrezovanje drevja, trt; škarje za obrezovanje / obrezovanje dečkov / obrezovanje knjig ♦ rel. obrezovanje Gospodovo novo leto ♪
  20.      obrezováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. z rezanjem delati, da na čem ni več kakih delov, zlasti nepotrebnih: obrezovati gnile sadeže / obrezovati peso, repo / obrezovati deske 2. z rezanjem odstranjevati: obrezovati poganjke, veje // z rezanjem odstranjevati dele rastline zaradi redčenja, oblike, rodnosti: obrezovati drevesa, živo mejo, trto, vrtnice 3. z rezanjem dajati določeno obliko: obrezoval je gumo na podplatu 4. v židovskem in muslimanskem okolju odrezovati sprednji del kožice na spolnem udu: otroke so obrezovali ◊ vet. obrezovati kopito z nožem odstranjevati odvečno kopitno roževino ♪
  21.      obrezuspéšiti  -im dov. (ẹ̄ ẹ̑) knjiž. narediti brezuspešno: s tem so hoteli obrezuspešiti njegovo delo; obrezuspešiti prizadevanja ♪
  22.      obréžje  -a s (ẹ̑) svet ob reki, jezeru, morju: veter piha od obrežja; živeti na obrežju; cesta je speljana po obrežju; zaraslo obrežje; obrežje Donave // knjiž. breg, obala: usidrati se blizu obrežja; stati na obrežju; zavarovanje obrežja ♪
  23.      obríbati  -am dov. (ȋ) 1. z ribanjem odstraniti: obribati pomarančno lupino 2. pog. odrgniti, zdrgniti: škornji so mu obribali noge; roki si je obribal s snegom / s svežo krpo obribati čevelj obríban -a -o: obribana koža ♪
  24.      obrís  -a m (ȋ) navadno s prilastkom 1. nejasno, neostro vidna meja, rob česa: razločiti v daljavi obrise mesta; obrisi oddaljujočih se predmetov; gore različnih obrisov / ugotoviti obrise nekdanjih gradov velikost; temen obris drevesa silhueta; skozi dež je videl le obrise ljudi; pren., ekspr. kažejo se prvi obrisi resnice // črta, risba, ki prikazuje zunanji rob, robove česa: izpolniti obris z oljnato barvo; narediti obris stopala; odtis in obris 2. nav. mn. kar kaže, nakazuje kaj brez podrobnosti: v deklaraciji so nakazani obrisi poti za zagotovitev miru / publ., z oslabljenim pomenom: odtujenost je dobivala določnejše obrise je postajala določnejša; argumentacija se je gibala v meglenih obrisih je bila neprepričljiva, nejasna // v prislovni rabi, v zvezi v obrisih brez podrobnosti: stvar je povedal le v obrisih / v glavnih obrisih razložiti načrt; problem so prikazali le v grobih obrisih 3. redko opis, oris: bežen obris sodobnega filozofskega dogajanja ◊ geom. navidezni obris črta, ki omejuje projekcijo telesa; pravi obris črta na telesu, katere projekcija je navidezni obris ♪
  25.      obrisáča  -e ž (á) nar. brisača: mokra in zmečkana obrisača ♪

   21.989 22.014 22.039 22.064 22.089 22.114 22.139 22.164 22.189 22.214  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA