Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ar (20.514-20.538)


  1.      navájati 1 -am nedov. (ā) 1. pripovedovati, zapisovati kaj, navadno z določenim namenom: navajati imena, številke; na koncu članka navaja avtor vire, ki jih je upošteval / navajati dokaze / med strokovnjaki, ki se ukvarjajo s to panogo, navaja tudi sebe / navajati kaj v opravičilo; navajati za primer // dobesedno pripovedovati, zapisovati tuje besedilo: kritik navaja za dokaz svoje trditve odlomke iz romana / dobesedno navajati // z oslabljenim pomenom izraža navzočnost česa v čem: naslednji člen navaja pravice in dolžnosti delavcev; obtožnica navaja več hudih prekrškov 2. knjiž., redko nagovarjati, napeljevati: navaja ga, naj gre študirat; vsi so ga navajali, naj se jim pridruži ● publ. to nas navaja k sklepu, da je ujetnik govoril resnico iz tega sklepamo navajajóč -a -e: navajajoč nove, tehtne razloge, jih je pregovoril ♪
  2.      navájati 2 -am nedov. (ā) 1. z nedoločnikom ali glagolskim samostalnikom z vajo, ponavljanjem delati, da kdo zna, je sposoben opravljati določeno delo: dekleta so navajali gospodinjskih del / vole navajati voziti 2. povzročati, da je kdo sposoben prilagoditi se določenemu stanju, okolju: navajati koga na mraz, močno svetlobo; navajati se na življenje v mestu; počasi se navaja na svojo usodo // s spodbujanjem, opozarjanjem povzročati, da kdo pridobi določeno lastnost: navajati mladino k samostojnosti; navajati otroke na red / z zgledom je navajal sina k resnicoljubnosti ♪
  3.      navájenost  -i ž (ȃ) lastnost, značilnost navajenega človeka: občudoval je njegovo navajenost na disciplino / navajenost na pijačo, udobje / ta občutek harmoničnosti ni samo posledica navajenosti ♪
  4.      navál  tudi navàl -ála m (ȃ; ȁ á) 1. pojav, da pride kam v razmeroma kratkem času hkrati veliko ljudi: prvi naval bo kmalu mimo; nemogoče se je izogniti navalu v ordinacijah; naval potnikov ob koncu tedna je zelo velik; naval vlagateljev na denarni zavod / preprečiti naval na šolo 2. nav. ekspr., z rodilnikom nagel, razmeroma silovit nastop a) določenega delovanja: naval valov / kostanji so se lomili pod silnim navalom nevihte, vetra / upirati se navalu spominov b) določenega čustva: doživeti naval hrepenenja; to je storil v navalu ganjenosti, jeze, sovraštva; nenaden naval strasti c) določenih bolezenskih znakov; napad: ima hud naval kašlja; pričakovati nov naval krčev; naval vročine je minil ∙ ekspr. luno je zakril naval oblakov velika količina, množina oblakov ♦ med. naval krvi pojav, da se ožilje kakega dela telesa prenapolni z arterialno krvjo; kongestija 3. ekspr. napad, naskok, pritisk: vzdržati vse navale; naval sovražnikovih čet / utrdba je padla v navalu brez večjih izgub ♪
  5.      navalíti  -ím dov., naválil (ȋ í) 1. z valjenjem, kotaljenjem spraviti kam: pred žago so navalili nekaj hlodov; mrvo je navalil k drevesu; ob vznožju so ležale velike skale, ki so se navalile z višin / skalo so navalili na pot zvalili // ekspr. napraviti, da je kdo dolžen opraviti kaj: skrb zanj je navalil drugim; preveč si mi navalil na rame 2. nav. ekspr. napasti, naskočiti, pritisniti: sovražnikove čete so navalile proti našim enotam; navaliti z vojsko na trdnjavo; nato so znova z vso silo navalili nanje; star. čete so se od vseh strani navalile na mesto / navaliti iz zasede / policija je navalila na demonstrante 3. ekspr. hitro, neurejeno priti kam v velikem številu: vsi so navalili k njemu; ljudje so navalili na blagajno; otroci so se z vpitjem navalili k vratom / novinarji so navalili nanj z vprašanji; pren. misli, skrbi so znova navalile nanj ● ekspr. kupci so navalili na blago ga kupovali v večjih količinah kot navadno navaljèn -êna -o: kup navaljenih hlodov, skal ♪
  6.      naváljati  -am dov., tudi navaljájte; tudi navaljála (á) 1. z valjanjem priti do določene količine česa: navaljala je veliko listov za rezance 2. tisk. z valjanjem nanesti barvo: navaljati ofsetno ploščo ♪
  7.      navdahníti  in navdáhniti -em dov. (ȋ á) 1. povzročiti, vzbuditi v kom kaj: ta misel ga je navdahnila s skrbjo; obljube so ga navdahnile z upanjem / navdahniti komu misel, pogum dati 2. knjiž. dati navdih; navdihniti: njegove najboljše pesmi je navdahnila narava; pesnik se je navdahnil pri Danteju navdáhnjen -a -o 1. deležnik od navdahniti: navdahnjen z upanjem 2. ekspr. usmerjen, naravnan: umetniško navdahnjeni ljudje / lirsko navdahnjeni pesniki 3. nadahnjen: rožnato navdahnjen cvet ♪
  8.      navdáhnjenec  -nca m (á) knjiž. kdor je navdihnjen: ustvarjalni navdahnjenci / gorečnost navdahnjencev ♪
  9.      navdáhnjenost  -i ž (á) lastnost, značilnost navdahnjenega: prevzela ga je mračna navdahnjenost / ekspr. v vsem se je izražala njegova umetniška navdahnjenost usmerjenost, naravnanost ♪
  10.      navdán  prisl. (ȃ) star. tjavendan, tjavdan: govoriti navdan / navdan živeti ♪
  11.      navdáti  -ám dov., 2. mn. navdáste in navdáte; navdál (á) povzročiti, vzbuditi v kom kaj: misel nanjo ga vselej navda z žalostjo; kar je videla, jo je navdalo z grozo / knjiž. to srečanje mu je navdalo dušo z neznano strastjo / srce se ji je navdalo s ponosom // nav. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop duševnega stanja, kot ga določa samostalnik: ljudi je navdal bes; navdala sta ga nežnost in sočutje / navdal jo je občutek hvaležnosti ♪
  12.      navdíh  -a m (ȋ) ustvarjalna moč, domišljija, ki jo vzbuja pojav ali stvar: črpati navdih iz narave; dati, dobiti navdih za kaj; iskati navdih; pisati z navdihom; nenaden, pesniški, umetniški navdih / publ. do take odločitve je prišlo po navdihu večine na pobudo, pod vplivom // neposredno dojemanje, zaznavanje bistva česa, neodvisno od razumskega razčlenjevanja: prepustiti se navdihu; delati, ustvarjati po navdihu; to delo je bolj plod navdiha kot intelekta ♦ psih. nenadno spoznanje ♪
  13.      navdíhniti  -em dov. (í ȋ) 1. dati navdih: zarja je navdihnila eno najlepših pesnikovih vizij; roman so navdihnile vojne grozote; navdihnil se je ob pogledu na umetnino 2. knjiž. povzročiti, vzbuditi v kom kaj; navdahniti: dogodek jo je navdihnil s čudno mislijo; njen odhod ga je navdihnil s skrbjo / navdihniti komu pogum, smisel za kaj dati navdíhnjen -a -o: biti navdihnjen; navdihnjen z upanjem ♦ rel. ki je ali je nastal pod izrednim božjim vplivom ♪
  14.      navdíhnjenje  -a s (ȋ) navdih: črpati navdihnjenje iz narave; dati, dobiti navdihnjenje za kaj; pesniško, preroško navdihnjenje; verzi, polni navdihnjenja / prepustiti se navdihnjenju; ustvarjati po navdihnjenju ♪
  15.      navdihováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. dajati navdih: pesnika navdihuje socialno čustvo; pisatelja je navdihovala vera v človeka; povest je navdihoval vojni čas; Goethe se je navdihoval pri Danteju // dajati pobudo za kaj, vplivati na kaj: tisti, ki navdihujejo tako ravnanje, so se spustili v nevarno igro 2. knjiž. povzročati, vzbujati v kom kaj: njegova usoda jih je navdihovala s sočutjem / navdihujejo ga želje, da bi ji pomagal navdihujóč -a -e: navdihujoča moč lepote ♪
  16.      navdílj  prisl. (ȋ) star. neprenehoma: narava ustvarja navdilj iz starega novo ♪
  17.      navdòl  [ou̯] prisl. (ȍ) zastar. navzdol: iti, spustiti se navdol ♪
  18.      navdúšenec  -nca m (ȗ) nav. ekspr. kdor se zelo navdušuje za kaj in navdušeno tudi dela: bil je velik navdušenec; gledališki navdušenci; športni navdušenci; skupina mladih navdušencev / boksarsko srečanje si je ogledalo veliko navdušencev ♪
  19.      navdúšenje  -a s (ȗ) 1. veliko veselje, volja, pripravljenost zlasti za kako delo, dejavnost: za tako delo je potrebno navdušenje; fant kaže veliko navdušenje za učenje / svojega navdušenja za napredne ideje ni mogel dolgo skrivati / ekspr. bojevati se z velikim navdušenjem 2. zelo pozitiven čustveni odnos do česa: izražati, kazati navdušenje nad čim; vzbuditi navdušenje / ekspr. z obraza mu je sijalo navdušenje // izražanje takega odnosa: navdušenje se dolgo ni moglo poleči; ekspr.: mesto je kar kipelo od navdušenja; ob koncu predstave je izbruhnil pravi vulkan navdušenja / predajati se navdušenju ● ekspr. izrazil je navdušenje nad prebrano knjigo rekel je, da mu je zelo všeč ♪
  20.      navdúšenost  -i ž (ȗ) lastnost, stanje navdušenega človeka: občudovali so njegovo navdušenost za delo / kaže veliko navdušenost za šport // navdušenje: sprejeli so ga z veliko navdušenostjo; ekspr. dvorano je zajel vihar navdušenosti ♪
  21.      navduševáti  -újem nedov. (á ȗ) 1. povzročati veliko veselje, voljo, pripravljenost zlasti za kako delo, dejavnost: navduševati ljudi za planinstvo; znal je navduševati učence za vse, kar je lepo in dobro; navduševati se za napredne ideje / publ. nova moda se navdušuje nad dolgimi oblekami 2. vzbujati zelo pozitiven čustveni odnos do česa: s svojim petjem je navduševal poslušalce / gore so ga vedno navduševale; obiskovalci se navdušujejo nad lepim razgledom in prijaznostjo domačinov navdušujóč -a -e: navdušujoč se za literaturo, je veliko bral; njegov predlog je navdušujoč; spregovoril je nekaj navdušujočih besed ♪
  22.      navdúšiti  -im dov. (ū ȗ) 1. povzročiti pri kom veliko veselje, voljo, pripravljenost zlasti za kako delo, dejavnost: učitelj ga je navdušil za matematiko; znal je navdušiti ljudi za delo; navdušiti se za šport 2. vzbuditi zelo pozitiven čustveni odnos do česa: prva predstava gledalcev ni navdušila; po naravi je tak, da ga težko kaj navduši; že ob prvem srečanju se je navdušil za dekle / navdušiti se nad dosežki tehnike navdúšen -a -o: navdušen planinec, športnik; navdušen pristaš nove umetniške smeri; zelo je navdušen za poezijo; poslušalci so bili navdušeni nad izvajalci / govoriti navdušene besede; prisl.: navdušeno delati, govoriti, pozdravljati; predsednika so povsod navdušeno sprejeli ♪
  23.      navédba  -e ž (ẹ̑) glagolnik od navesti: zahtevati navedbo kraja, vsebine // kar se ustno ali pismeno posreduje drugim: potrditi navedbo, navedbe; navedbe so resnične, točne / po njegovih navedbah je bilo drugače ♦ jur. navedbe obtožnice, prič ♪
  24.      navédek  -dka m (ẹ̑) knjiž. 1. citat: izpustiti, preveriti navedek; navedki iz Cankarja / dobesedni navedek 2. redko podatek, pojasnilo: biografski navedki; mesto poudarka, sklanjatev in drugi navedki o krajevnih imenih ♪
  25.      navédnica  -e ž (ẹ̑) nav. mn., knjiž. narekovaj: postaviti besedo, stavek med navednice ♪

   20.389 20.414 20.439 20.464 20.489 20.514 20.539 20.564 20.589 20.614  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA