Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ar (17.364-17.388)


  1.      kvéčjemu  prisl. (ẹ̑) ekspr. izraža omejevanje na najvišjo mogočo mero: burja bo pihala kvečjemu tri dni; jezero je globoko pet, kvečjemu šest metrov / danes ne bo prišel, kvečjemu jutri / ta knjiga je razumljiva kvečjemu za strokovnjaka // izraža tako omejevanje z nepričakovano nasprotno trditvijo: s popuščanjem otroka ne boš vzgojil, kvečjemu pokvaril ♪
  2.      kvédrovec  -vca m (ẹ́) 1. nav. mn. gojzar: obuti kvedrovce; okovani, težki kvedrovci 2. obrt. žebelj za podkovanje kvedrov ♪
  3.      kvékast  -a -o prid. (ẹ̄) slabš. sključen, upognjen: kvekast starec ♪
  4.      kvéstor  -ja m (ẹ́) 1. v Italiji najvišji policijski uradnik v provinci: župan in kvestor / biti imenovan za kvestorja 2. zgod., pri starih Rimljanih nižji uradnik, izvoljen za eno leto, ki vodi finančne zadeve: kvestorji in cenzorji ♪
  5.      kvintál  -a m (ȃ) star. utežna mera, 100 kg: voz tehta nekaj kvintalov; prodal je več kvintalov sena ∙ ekspr. na kvintale sadja je šlo v izgubo zelo veliko ♪
  6.      kvíšku  prisl. (ȋ) izraža gibanje ali smer navpično navzgor: držati roko kvišku; veje štrlijo kvišku; plamen švigne kvišku / ekspr. letalo se požene kvišku navzgor / planiti, skočiti kvišku // v medmetni rabi izraža ukaz, zahtevo: fantje, kvišku / kot poziv oborožene osebe k neupiranju, vdaji roke kvišku ● star. stvar bo urejena, kakor bi kvišku pogledal zelo hitro; vznes. kvišku srca izraža spodbudo k premagovanju malodušnosti ♪
  7.      kvitírati  -am dov. in nedov. (ȋ) 1. knjiž. sprejeti, vzeti: hvaležno kvitirati; dano dejstvo je kvitiral s cinizmom 2. v stari Avstriji odpovedati se vojaški, navadno oficirski službi: odločil se je, da bo kvitiral ♪
  8.      kvíz  -a m (ȋ) tekmovanje, na katerem morajo udeleženci odgovarjati na vprašanja, navadno iz določenih tem: nastopati v kvizu / mladinski kviz; neskl. pril.: kviz oddaje ♪
  9.      kvócient  -a m (ọ̑) mat. število, ki se dobi pri deljenju, količnik: izračunati kvocient / diferenčni kvocient kvocient prirastka funkcije in prirastka neodvisne spremenljivke ◊ psih. inteligenčni kvocient s številom izraženo razmerje med starostjo in stopnjo umske razvitosti ♪
  10.      kvóčiti  -im nedov. (ọ́ ọ̑) nar. kokati, klokati: kokoš že dolgo kvoči ♪
  11.      kvóčka  -e ž (ọ̑) nar. vzhodno koklja: kvočka vabi piščance ♪
  12.      kvókati  -am in kvóčem nedov. (ọ̑) nar. vzhodno kokati, klokati: kokoš že dolgo kvoka ♪
  13.      l  [èl in lǝ̀] m neskl., tudi sklonljivo, zlasti v izgovoru, l êla tudi l-ja (ȅ ȇ; ǝ̏) trinajsta črka slovenske abecede: mali l; napisano z dvema l; cev ima obliko črke L // soglasnik, ki ga ta črka zaznamuje: zveneči l ◊ lingv. mehki ali palatalni l [l'] izgovorjen s središčno zaporo, ki jo napravi sprednja jezična ploskev za zgornjimi zobmi; srednji l izgovorjen s središčno zaporo, ki jo napravi jezična konica za zgornjimi zobmi; trdi ali velarni l [ł] iygovorjen s središčno zaporo, ki jo napravi sprednja jezična ploskev na mehkem nebu; deležnik na -l ♪
  14.      là  medm. (ȁ) izraža malomarno zavrnitev: la, la, to so same govorice ♪
  15.      labirínt  -a m (ȋ) kraj, kjer se zablodi, blodnjak: tavati po labirintu; zaiti v labirintu; najti izhod iz labirinta; ekspr. ti hodniki so pravi labirint / ekspr. gozdni labirint; pren., ekspr. labirinti človeške duše // ekspr., z rodilnikom velika neurejena množina: labirint stopnišč in temnih hodnikov / knjiž.: labirint fraz; cel labirint laži in krivic ◊ anat. labirint del notranjega ušesa s polkrožnimi kanali in polžem, blodišče; koščeni labirint koščena, zunanja plast labirinta; kožnati labirint mehka, notranja plast labirinta; arheol. labirint zamotan sistem hodnikov in prostorov v stavbah na Kreti in v Egiptu ♪
  16.      labiríntovec  -vca m (ȋ) nav. mn., zool. tropske ribe s pomožnim dihalnim organom poleg škrg, ki živijo zlasti v brakičnih vodah, Anabantidae: labirintovci v akvariju ♪
  17.      lábora 2 -e ž (á) petr. kamnina, sestavljena iz zaobljenih kosov starejših kamnin, zlepljenih med seboj z vezivom; konglomerat: kremenova labora ♪
  18.      laboránt  -a m (ā á) kdor opravlja (pomožna) strokovna dela v laboratoriju: razpisati mesto laboranta / kemijski laborant uslužbenec, ki opravlja preprosta, standardna dela s področja kemije ♪
  19.      laboratórij  -a m (ọ́) prostor za znanstvene poskuse, raziskave, zlasti naravoslovne, tehniške: delati v laboratoriju; obratni laboratorij; oprema za laboratorij / bakteriološki, biokemijski, fizikalni laboratorij; diagnostični laboratorij / pog. ta laboratorij si je pridobil veliko slavo znanstveniki, raziskovalci v tem laboratoriju ♦ lingv. laboratorij za eksperimentalno fonetiko; šol. (šolski) laboratorij prostor na šoli za praktične vaje iz nekaterih predmetov, zlasti naravoslovnih // prostor za izdelavo preparatov, za delo s kemikalijami: fotografski laboratorij; laboratorij tovarne kozmetičnih pripomočkov ♪
  20.      lábotski  -a -o prid. (á) nanašajoč se na reko Labot: labotski breg / star. labotska škofija lavantinska škofija / Labotska dolina ♪
  21.      labráč  -a m (á) nar. čvekač, brbljač: sit sem že tega labrača ♪
  22.      labradórec  tudi lábradorec -rca m (ọ̑; ȃ) srednje velik lovski pes črne, rjave, umazano bele barve s plosko visečimi uhlji in kratko, gosto, trdo dlako: gojiti labradorce ♪
  23.      labradorít  -a m (ȋ) min. rudnina s prelivajočimi se barvami, ki jo sestavljata anortit in albit ♪
  24.      láčen  -čna -o prid. (á ȃ) 1. ki čuti potrebo po jedi: lačen otrok; biti lačen; lačna živina; premraženi in lačni so čakali jutra; lačen in žejen; zelo lačen; lačen kot pes, volk / lačne pršice so še enkrat manjše kakor site / ekspr. doma ima pet lačnih ust otrok; pren. bajke za lačno domišljijo // ekspr. ki izraža lakoto: interniranci z lačnimi očmi / ptički odpirajo lačne kljune; trgati meso z lačnimi zobmi 2. nav. ekspr. ki živi v pomanjkanju hrane: lačno prebivalstvo / pog. med vojno so ljudje lačni stradajo / lačna leta po Napoleonovih vojnah 3. nav. ekspr., z rodilnikom ki si zelo želi česa: lačen kruha / lačen časti, denarja, zemlje; biti lačen ljubezni; dobrote lačni otroci; senzacij lačni časopisi 4. ekspr. ki izraža spolno poželenje: sledil ji je z lačnim pogledom; čutila je na sebi njegove lačne oči ● ekspr. urednik ima lačne predale nima gradiva za objavo; pog., ekspr. ima ta lačno jetiko zelo pogosto čuti potrebo po jedi in veliko jé, a je kljub temu suh; nar. lačna torba, vreča manj napolnjena, kot bi morala biti; nar. ta jed je lačna ne nasiti za dolgo; ekspr. samo oči so lačne ko človek vidi jed, si je zaželi, čeprav ne čuti potrebe po njej; ekspr. oči so bile bolj lačne kot želodec vzel si je več jedi, kot je je mogel pojesti; ekspr. lačen sem, da se mi pajčevine delajo po želodcu, da se mi tema dela pred očmi, da bi vola pojedel zelo lačen; ekspr. lačen je bil, da se je skozenj videlo zelo lačen, sestradan; ekspr. v otroških letih sem bil večkrat lačen kot sit sem živel v zelo slabih gmotnih razmerah láčno prisl.: lačno gledati; krava lačno muka láčni -a -o sam.: siti ne razume lačnega; pomagati lačnim; pog., ekspr. ima ta lačno zelo pogosto čuti potrebo po jedi in veliko jé, a je kljub temu suh ♪
  25.      láčna  -e ž (ȃ) nav. mn., nar. lakotnica: konj je dirjal, da so mu lačne plale od napora ♪

   17.239 17.264 17.289 17.314 17.339 17.364 17.389 17.414 17.439 17.464  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA