Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ar (16.139-16.163)


  1.      kolonizírati  -am nedov. in dov. (ȋ) načrtno naseljevati ljudi, navadno na nenaseljenem ali narodnostno tujem področju: kolonizirati prostrane severne predele; Francija je začela kolonizirati Alžirijo leta 1830 kolonizíran -a -o: kolonizirana dežela ♪
  2.      kolòp  -ôpa m, mest. ed. tudi kolópu (ȍ ó) nar. zelo hiter tek, zlasti pri konju; galop: preiti iz drnca v kolop; dirjati v kolopu ∙ ekspr. na ves kolop je tekel zelo hitro ♪
  3.      kolór  -ja tudi -a m (ọ̑) žarg. barvna tehnika: snemati v kolorju / posnel je več kolorjev barvnih filmov ♪
  4.      kolór  neskl. pril. (ọ̑) pog. barven: vložiti kolor film v fotografski aparat / kolor tehnika ♪
  5.      kolorádski  -a -o prid. (ȃ) v zvezah: vrtn. koloradska jelka iglasto parkovno drevo z dolgimi, sivo modrimi iglicami, Abies concolor; zool. koloradski hrošč hrošč z rumenimi in črnimi progami na sprednjih krilih, katerega ličinke uničujejo krompirjevo listje, Leptinotarsa decemlineata ♪
  6.      koloratúren  -rna -o prid. (ȗ) nanašajoč se na koloraturo: koloraturno okraševanje / koloraturna pevka / koloraturni sopran; koloraturna arija arija, ki vsebuje kolorature ♪
  7.      koloriméter  -tra m (ẹ̄) teh. priprava za merjenje intenzivnosti barv ♪
  8.      kolorírati  -am dov. in nedov. (ȋ) knjiž. obarvati, pobarvati: s svinčnikom narisani obraz je nato še koloriral / kolorirati glas, melodijo / poročilo je nekoliko poetično koloriral koloríran -a -o: v knjigi so številne kolorirane ilustracije; lokalno kolorirana pripoved ♪
  9.      koloríst  -a m (ȋ) 1. um. slikar, ki mu je barva glavno, najpomembnejše izrazno sredstvo: velja za enega najboljših koloristov; Tizian in drugi beneški koloristi 2. knjiž. kdor kaj obarva, pobarva: koloristi in barvni retušerji ♪
  10.      kolorístičen  -čna -o prid. (í) 1. nanašajoč se na kolorit: to je temeljna koloristična posebnost njegovih pesmi 2. knjiž. barven: koloristične nianse ♪
  11.      kolorístka  -e ž (ȋ) ženska oblika od kolorist: nadarjena koloristka ♪
  12.      kolorít  -a m (ȋ) 1. um. barve, barvni odtenki (na sliki): enoten kolorit / slika ima živahen kolorit 2. knjiž. izrazite poteze, značilnosti: v prevodu je ohranjen orientalski kolorit ♪
  13.      kolorízem  -zma m (ȋ) um. likovno izražanje, katerega glavno, najpomembnejše izrazno sredstvo je barva: to je zelo vplivalo na njegov kolorizem / spada med vrhove renesančnega kolorizma ♪
  14.      kólos  in kolós -a m (ọ̑; ọ̑) knjiž. zelo velik, velikanski kip: že od daleč opaziš štiri sedeče kolose // ekspr., navadno s prilastkom kar je zelo veliko, velikansko: ogromni kolosi železa / po cesti so se drug za drugim premikali 50-tonski kolosi tanki / bila je zelo močna, bujnih prsi, pravi kolos ♪
  15.      kolosálen  -lna -o prid. (ȃ) 1. knjiž. nenavadno velik, velikanski: kupola se dviga nad kolosalno rotundo / ekspr. ima kolosalne želje 2. ekspr. čudovit, sijajen: od tod je kolosalen razgled / kolosalna zabava kolosálno prisl.: to je naravnost kolosalno ♪
  16.      koloséj  -a m (ẹ̄) pri starih Rimljanih velikemu amfiteatru podobna stavba: graditi kolosej / Kolosej taka stavba v Rimu ♪
  17.      kolosèk  in kolosék -éka m (ȅ ẹ́; ẹ̑) zastar. kolesnica, tir: od dežja razmočen kolosek / nobena stvar ga ni vrgla iz starega koloseka ♪
  18.      kolotéčina  -e ž (ẹ̑) knjiž. kolesnica, tir: kolovoz je bil med kolotečinama porasel z gosto travo; spotikala sta se po suhih kolotečinah / vola sta s težavo vlekla voz po strmi kolotečini kolovozu / življenje se spet vrača v stare kolotečine ♦ avt. razdalja med sprednjima ali zadnjima kolesoma vozila ♪
  19.      kolovódja  -e tudi -a m (ọ̑) slabš. vodja, voditelj: bil je kolovodja mednarodne tolpe; kolovodje so polovili in pozaprli ♪
  20.      kolovòz  -óza m (ȍ ọ́) 1. ozka, preprosta pot za vprežna vozila: v vas se pride po strmem, kamnitem kolovozu / kolovoz gre tik ob hiši 2. redko, s predlogom ustaljen način življenja, delovanja; kolesnica, tir: še zmeraj je v starih, zvoženih kolovozih ♪
  21.      kolóvrat  -a m (ọ̑) 1. lesena priprava za ročno predenje: poganjati, vrteti kolovrat; presti na kolovratu; sedeti pri kolovratu, za kolovratom 2. nar. klepetava ženska, navadno starejša: tega kolovrata ne morem poslušati ◊ etn. kolovrat lesena ali kovinska priprava za zategovanje vrvi pri povezovanju s senom naloženega voza; lončarski kolovrat lončarsko kolo, vreteno ♪
  22.      kolovrátiti  -im nedov. (á ȃ) ekspr. 1. nespretno, opotekaje se hoditi: pijanec je kolovratil po cesti / zgrešil je pot in kolovrati kar počez preko njiv 2. hoditi brez cilja: ves dan je kolovratil okrog; kolovrati po gozdu // slabš. hoditi: pogosto kolovrati tod mimo / samo okrog kolovrati, nič ne dela ● slabš. dvajset let je kolovratil po svetu bival, živel v različnih krajih zunaj doma ♪
  23.      kolúmbovstvo  -a s (ȗ) knjiž. odkrivanje, iskanje novega, zlasti česa pomembnega: Trubarjevo kolumbovstvo / težnja po novatorstvu, kolumbovstvu v pesniškem izrazu ♪
  24.      kolút  -a m (ȗ) ploščat okrogel predmet: na komatih so se bleščali kovinski, medeninasti koluti; kovanci imajo večinoma obliko koluta; sonce je kot žareč kolut / koluti dima so se vili pod strop kolobarji ♦ avt. zavorni kolut vrtljiva plošča ob notranji strani avtomobilskega kolesa, ki jo pri zaviranju stiskata zavornika; strojn. torni kolut ki s trenjem prenaša vrtenje z ene gredi na drugo // tak predmet z žlebom na obodu: naviti žico na kolut; previti filmski trak z večjega na manjši kolut; vrv žičnice je enakomerno drsela po kolutih; kolut v škripčevju ♪
  25.      kolúten  -tna -o prid. (ȗ) nanašajoč se na kolut: kolutna ploskev ♦ avt. kolutna sklopka sklopka s kolutoma, ki ju vežejo sorniki ali čepi; kolutna zavora zavora, ki jo sestavljajo kolut in zavornika; teh. kolutna elektroda elektroda v obliki koluta; kolutno varjenje varjenje s kolutno elektrodo ♪

   16.014 16.039 16.064 16.089 16.114 16.139 16.164 16.189 16.214 16.239  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA