Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ar (15.726-15.750)


  1.      klančína  -e ž (í) 1. grad. umetno narejena, nekoliko nagnjena površina za lažji dostop na nižji ali višji nivo: sezidati klančino / bočna klančina 2. knjiž., redko majhen klanec, vzpetina: pozno ponoči je čez klančino prišlo krdelce ♪
  2.      klánec  -nca m (á) strmi del poti, ceste: srečala sta se na klancu; šel je po hudem, strmem klancu / pot ima precej klancev / stopati, voziti v klanec navkreber // nagnjen svet, strmina: spustil se je po klancu v dolino; hiša stoji pod klancem / star. iti čez klanec grič, hrib ♦ fiz. poševna ravnina ♪
  3.      klaníca  -e ž (í) nar. klana deska: zaboj iz klanic / zamenjati lojtrnice s klanicami ♪
  4.      klánjati se  -am se nedov. (ȃ) 1. pozdravljati z nagibom glave ali glave in zgornjega dela telesa: že od daleč se ji je klanjal; globoko se klanjati; klanjala se je na vse strani / v meščanskem okolju, kot pozdrav klanjam se, gospa; pren., ekspr. breze se klanjajo do tal 2. ekspr. izkazovati komu čast, spoštovanje: zaslužil je, da so se mu klanjali; ob njenem zadnjem uspehu se ji je vse klanjalo / vznes. klanjati se njegovemu spominu / ženske rade vidijo, če se jim moški klanjajo če jim laskajo / klanjati se do tal zelo, pretirano ∙ slabš. nikar se ne klanjaj pred njimi ne ponižuj se 3. zastar., z dajalnikom podrejati se, uklanjati se: klanjala se je pač očetovi volji; v vsem se mora klanjati drugim klanjajóč se -a -e: klanjajoč se na vse strani, je odšel ♪
  5.      klánski  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na klan: klanski poglavar; klanska družina / med njimi je bila klanska povezanost ♪
  6.      klàp  medm. (ȁ) posnema glas pri udarcu ob zapiranju: roleta se spusti, klap ♪
  7.      klápa 2 -e ž (á) film. priprava za označevanje sinhronosti zvočnega in filmskega posnetka pri snemanju: tajnica je stopila s klapo pred kamero ∙ žarg., film. padla je prva klapa začelo se je snemanje filma ♪
  8.      klápati  -am nedov. (ȃ) nižje pog. biti v redu, ujemati se: tukaj nekaj ne klapa / stvari ne klapajo tako, kakor bi morale ♪
  9.      klapoúh  -a -o prid. (ȗ ū) 1. nav. ekspr. ki ima klapasta ušesa: klapouh zajec; klapouha svinja 2. star. potrt, pobit: ves klapouh hodi okrog ♪
  10.      klapoúšnica  -e ž (ȗ) zastar. klofuta, zaušnica: dala mu je dve klapoušnici ♪
  11.      klapoúšniti  -em dov. (ú ȗ) zastar. dati klofuto, čofniti: klapoušnila ga je po obeh licih ♪
  12.      klápovka  -e ž (ā) agr. srednje debela hruška rdečkaste barve ♪
  13.      klás  -a m (ȃ) 1. zgornji del rastline, ki vsebuje zrna, zlasti pri pšenici, ječmenu, rži: klas zori; poln, prazen, težek klas / žito že dela klas / pšenica gre v klas zori / pšenični, žitni klas ∙ ekspr. zdaj mu gre delo v klas mu uspeva, se uspešno končuje ♦ bot. klas socvetje s sedečimi cveti na podaljšani osi; sestavljeni klas ki ima na osrednjem vretencu posamezne manjše klase 2. nar. (koruzni) storž: ta koruza ima manjše klase ♪
  14.      klása  -e ž (ȃ) 1. pog. kdor se posebno odlikuje v čem, zlasti v znanju: zbrale so se same klase iz našega razreda / ta je pa klasa bistroumen, pameten 2. aer., navt. stopnja kakovosti in uporabnosti, razred: določiti ladji klaso; spričevalo o klasi / to letalo spada v mednarodno klaso // dokument, izjava o tej stopnji: dobiti klaso za dolgo plovbo ♪
  15.      klasicízem  -zma m (ȋ) um. evropska umetnostna smer od 17. do 19. stoletja, ki posnema staro grško in rimsko umetnost: barok in klasicizem // obdobje te umetnostne smeri: razcvet literature v klasicizmu ♪
  16.      klásičen  -čna -o prid. (á) 1. nanašajoč se na stare Grke in Rimljane: klasična filozofija; klasična tragedija / verzi v klasični obliki / klasični filolog; klasični jezik stara grščina ali latinščina; klasična gimnazija nekdaj gimnazija s poudarkom na pouku klasičnih jezikov in kulture / ima klasično izobrazbo izobrazbo, ki temelji zlasti na znanju klasičnih jezikov in kulture / ženska klasične lepote // redko klasicističen: pravila klasične estetike 2. ki ima (umetniške) značilnosti, izhajajoče iz določenega naroda, jezika, v največji meri: Prežihovega Voranca štejejo med klasične pisatelje; italijanska klasična umetnost; klasična dela naše literature / njegov jezik je skoraj klasičen / klasični srednji vek 3. ki ima obliko, sestavine, ujemajoče se s predstavo določenega pojma v preteklosti: klasično pohištvo / klasični tip restavracije; klasična oblika suknjiča / publ.: klasični viri energije; klasično orožje orožje, ki učinkuje neposredno z izstrelkom, razpršenimi drobci ali s pritiskom 4. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: klasičen primer skoposti; njihova nevednost je naravnost klasična ◊ grad. klasična gradnja gradnja, pri kateri se zidovi gradijo iz zidakov, kamenja, cementa; obrt. klasični kroj kroj iz posebej krojenega zgornjega dela, krila in všitih rokavov; šport. prvenstvo v klasičnih disciplinah; klasična kombinacija tekmovanje, ki združuje tek na smučeh in skakanje klásično prisl.: je klasično izobražena; klasično krojen kostim; sam.: pog. hodi na klasično klasično gimnazijo ♪
  17.      klásik  -a m (á) 1. umetnik del iz dobe starih Grkov in Rimljanov: grški klasiki so ga navduševali; posnemanje klasikov 2. navadno s prilastkom avtor del, ki imajo (umetniške) značilnosti, izhajajoče iz določenega naroda, jezika, v največji meri: prebira ruske klasike; dela slovenskih klasikov / publ. klasiki marksizma ♪
  18.      klásika  -e ž (á) 1. doba starih Grkov in Rimljanov: živel je v klasiki / ljubitelj stare grške klasike umetniških del iz te dobe 2. dela, ki imajo (umetniške) značilnosti, izhajajoče iz določenega naroda, jezika, v največji meri: antologija jugoslovanske klasike // doba nastanka takih del: mojstri dunajske klasike; začetek glasbene klasike na Slovenskem / glasbena klasika je izpodrinila barok umetnostni slog te dobe ♪
  19.      klasína  -e ž (í) nar. (koruzni) storž brez zrn ♪
  20.      klásiški  -a -o prid. (á) zastar. klasičen: njegove pesmi štejemo med klasiška dela ♪
  21.      klasóvje  -a s (ọ̑) star. klasje: žeti klasovje / žito gre v klasovje ♪
  22.      klástičen  -čna -o prid. (á) petr., navadno v zvezi klastična usedlina usedlina, ki nastane pri preperevanju in drobljenju starejših kamnin ♪
  23.      kláteštvo  -a s (ȃ) klateško življenje: odpovedal se je klateštvu / prijeli so jo zaradi klateštva ♪
  24.      kláti  kóljem nedov., kôlji koljíte (á ọ́) 1. pripravljati prašiča za hrano: letos še nismo klali; decembra so klali; kdo vam kolje / koljejo večkrat na leto 2. ubijati (domače) živali za hrano, navadno z nožem: včeraj so klali prašiča, tele; klati kokoši / ta zna klati // ekspr. ubijati, moriti, navadno divje, surovo: med vojno so klali tudi nedolžne ljudi / klali so in pobijali vse od kraja 3. s sekiro ali zagozdo (po dolgem) dajati kaj na dva ali več delov: klati deblo, les / klati vitre / klati drva sekati, cepiti ● ekspr. bolhe me koljejo pikajo; brezoseb., pog. kolje ga po trebuhu ima sunkovite bolečine; ekspr. resnica (v) oči kolje človek ne mara neprijetne resnice; ekspr. koljejo ga še druge skrbi vznemirjajo, mučijo kláti se ekspr. zelo se tepsti, napadati se: psi se spet koljejo / na veselici so se klali z noži klán -a -o: klane deščice ♪
  25.      klatíti  in klátiti -im, tudi klátiti -im nedov. (ȋ á; á) 1. povzročati, da zaradi tolčenja s palico, obmetavanja s kamenjem padajo sadeži z drevesa: klatiti kostanj, orehe / spet je klatil hruške z drevesa // ekspr. delati neurejene gibe, navadno z rokami: klatil je okoli sebe, po zraku 2. slabš. govoriti, pripovedovati: klati neumnosti; prazne klati ● ekspr. nekoliko klati francosko govori, zna govoriti klatíti se in klátiti se, tudi klátiti se ekspr. potepati se, pohajkovati: namesto da bi se učili, se pa ves dan klatijo / klatiti se po ulicah // biti, nahajati se: po teh krajih se je klatilo največ razbojnikov klatèč -éča -e: klateči se psi ♪

   15.601 15.626 15.651 15.676 15.701 15.726 15.751 15.776 15.801 15.826  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA