Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
Ar (12.651-12.675)
- górnji -a -e prid. (ọ̑) 1. ki leži, je višje; zgornji: potok je gnal gornji in dolnji mlin; gornji prostori; gornja čeljust / stanoval je na gornjem koncu vasi / Gornji Grad / gornja hiša soba v nadstropju kmečke hiše / gornje jasli lestvi podobna naprava, pritrjena na steno v hlevu, da živina puli seno izza nje ∙ ekspr. gornjih deset tisoč najbogatejši in najvplivnejši družbeni sloj ♦ geogr. gornji tok reke začetni del reke blizu izvira // redko povrhnji, vrhnji: gornje pleteno oblačilo / gornje usnje usnje za vrhnje dele obutve 2. ki je v dotakratnem besedilu že napisan; prej naveden, omenjen: iz gornjega pregleda je razvidno dosedanje stanje; to potrjujejo gornje ugotovitve; pisar. prosimo, da gornje obvestilo sprejmete z razumevanjem ♪
- górnjica -e ž (ọ̑) star. gornja hiša: v gornjico so vodile lesene stopnice; spal je v gornjici; gornjica z enim oknom ♪
- gorohódec -dca m (ọ̑) star. planinec, alpinist: izurjen gorohodec ♪
- gorostás -a m (ȃ) star. velikan, orjak: zrasel je v pravega gorostasa ♪
- gorostásen -sna -o prid. (ā) star. velikanski, orjaški: bil je resnično gorostasen človek / gorostasna prirodna katastrofa // ekspr. nemogoč, neverjeten: o njej je govoril najbolj gorostasne stvari; gorostasna trditev / gorostasna laž / gorostasen prizor strahoten, grozoten ♪
- gorostásnost -i ž (ā) star. kar je nemogoče, neverjetno: takšnih gorostasnosti ni mogel več poslušati / doživel je hude gorostasnosti strahote, grozote ♪
- gôrski -a -o prid. (ó) nanašajoč se na goro: gorski greben; gorski vrhovi; gorska skupina; strma gorska pobočja / gorski zrak; gorska cesta; gorske rastline, živali / gorski svet; gorska pokrajina / gorski reševalec kdor je usposobljen za reševanje ponesrečencev v gorah; gorski vodnik kdor se ukvarja z vodenjem ljudi po visokih gorah; gorska reševalna služba organizacija za pomoč ponesrečencem v gorah; gorska straža organizacija za varstvo gorske narave ◊ bot. gorski brest; gorska sretena gorska rastlina z velikimi rumenimi cveti in pernatimi listi, Geum montanum; geogr. gorski čok osamljena gora ali gorska skupina, nastala ob prelomih; gorski hrbet zaobljena, podolgovata gorska vzpetina; jur. gorske bukve zapis dolžnosti in dajatev zakupnikov vinogradov v fevdalizmu; med. gorska bolezen slabost zaradi zredčenega zraka; zgod. gorski gospod v fevdalizmu zemljiški gospod, ki daje vinograde v zakup po gorskem pravu; gorsko pravo v fevdalizmu pravila, ki urejajo pravna razmerja med gorskim gospodom in zakupniki ♪
- gôrstvo -a s (ȏ) v zaključeno celoto povezana gorovja: nastajanje novih gorstev / Dinarsko gorstvo ♪
- gorščák -a m (á) gorjanec: švicarski gorščaki; zdrava kri gorščakov ♪
- górščnik -a m (ọ̑) zool. sinica z veliko modro liso na glavi, Parus caeruleus ♪
- górši -a -e prid. (ọ̑) zastar. 1. slabši, hujši: znašel se je sredi najgoršega boja; bil je najgorši učenec v razredu 2. lepši: bila je zala, da ni bilo gorše od nje // boljši: njegovi konji so lepši in gorši; dober kosec je, a sosed je še gorši; prim. gorji ♪
- gosénica -e ž (ẹ̑) 1. drobna žival mehkega valjastega telesa, navadno poraslega z dlačicami: gosenica leze, se zabubi; gosenice žrejo listje; obirati gosenice z zelja; zelene gosenice 2. nizko škodljiv, ničvreden človek: on je zajedavska gosenica 3. nav. mn., teh. brezkončna jeklena veriga iz plošč, ki se premika okrog vrste koles pri terenskih vozilih, gradbenih strojih: po cesti so ropotale gosenice; tankovske gosenice; sledovi traktorskih gosenic; škripanje gosenic ◊ vet. bolezen med parklji pri govedu in ovcah; zool. ličinka metulja ♪
- goséničast -a -o prid. (ẹ̑) podoben gosenici: goseničasta oblika ♦ tekst. goseničasti sukanec okrasni sukanec iz dveh raznobarvnih niti, zasukanih druga okoli druge ♪
- gosláč -a m (á) star. violinist: vzela je goslača, ki je igral po gostilnah; slavni goslač Paganini ♪
- góslati -am nedov. (ọ̑) star. igrati (na) violino: goslal je in pel ♪
- gósli -i ž mn. (ọ̄) raba peša violina: igra (na) gosli; spremljati na goslih; ciganske gosli; zvok gosli je zamrl ● star. imel je odpeto srajco in je kazal gosli vrat in prsi; star. dati denar v gosli plačati godcem pri plesu ♪
- gospá -é ž, daj., mest. ed. gospé, tož., or. ed. gospó; im., tož. mn. gospé, rod. mn. gospá, daj. mn. gospém, mest. mn. gospéh, or. mn. gospémi; im., tož. dv. gospé, daj., or. dv. gospéma (á ẹ́) 1. spoštljivo naslov za odraslo žensko: prijazna gospa ji je pomagala; vse gospe so bile v dolgih oblekah / kot nagovor: dober dan, gospa; želite, gospa? gospe in gospodje; kot pristavek k imenu, poklicu: gospa Helena; gospa doktor(ica), profesor(ica) ♦ rel. nebeška Gospa Kristusova mati // naslov za poročeno žensko: pogovarjal se je s sosedovo gospo 2. v meščanskem okolju žena, soproga: lepe pozdrave vaši gospe; darilo za gospo // redko delodajalka, gospodinja: naša gospa je zelo natančna 3. ekspr., navadno v povedni rabi, navadno s prilastkom ženska, ki zaradi odličnega vedenja in lepega videza vzbuja
spoštovanje; dama: bila je prava, resnična gospa // ženska, ki udobno živi in ji ni treba (fizično) delati: njegova žena je lahko gospa; vsaka bi bila rada gospa 4. v razredni družbi poročena pripadnica plemiškega ali meščanskega sloja: stori, kar ti ukazuje gospa; grajska gospa ♪
- gospénji -a -e prid. (ẹ̄) star. gospejin: gospenja spalnica ♪
- gospíca in góspica -e ž (í; ọ̑) zastar. gospodična: gospica se sprehaja po vrtu; nežna gospica ♪
- gospód -a m, im. mn. gospódje stil. gospódi (ọ̑) 1. spoštljivo naslov za odraslega moškega: sedež mi je ponudil prijazen gospod; za pot je vprašal starejšega gospoda / kot nagovor: gospod, koliko je ura? spoštovane gospe in gospodje; kot pristavek k imenu, poklicu: obiskal nas je gospod Ivan; gospod doktor, profesor; gospod župnik 2. v meščanskem okolju mož, soprog: izročite, prosim, to vašemu gospodu; se je gospod že vrnil? // redko delodajalec, gospodar: gospod mi je naročil, naj zaklenem; naš gospod je zelo prijazen 3. zlasti v kmečkem okolju duhovnik: za gospoda študira; pogreb z dvema gospodoma / star. duhovni gospod 4. ekspr., navadno v povedni rabi, navadno s prilastkom moški, ki zaradi odličnega vedenja in lepega videza vzbuja spoštovanje: tvoj
prijatelj je res gospod; ta je pa pravi gospod // moški, ki udobno živi in mu ni treba (fizično) delati: to boš moral že sam opraviti, on je gospod; z gospodom bi se rada poročila, kmeta ne mara 5. v razredni družbi pripadnik plemiškega ali meščanskega sloja: grajski gospod; visoki mestni gospodje 6. rel. Kristus, Bog: Gospod se te bo usmilil; zaupati v Gospoda / Gospod Bog ● ekspr. delam, kar hočem, saj sem sam svoj gospod nisem od nikogar odvisen; vznes. Gospod ga je poklical k sebi umrl je; iti, poslati po gospoda zlasti v kmečkem okolju po duhovnika, da bi podelil bolniku zakrament(e) za umirajoče; vznes. zaspati v Gospodu umreti ◊ zgod. fevdalni ali zemljiški gospod do odprave tlačanstva posredni ali neposredni lastnik zemlje s podložniki; fevdni gospod; gorski gospod ♪
- gospôda -e ž (ó) 1. v razredni družbi pripadniki plemiškega ali meščanskega sloja: gospoda je bila skoraj vsa potujčena; služil je pri gospodi; grajska gospoda; prišlo je tudi mnogo gospode iz mesta / star., s povedkom v množini moškega spola: gospoda so se znali izvrstno kratkočasiti; gospoda so zelo zahtevni ♦ zgod. zemljiška gospoda do odprave tlačanstva posredni ali neposredni lastniki zemlje s podložniki 2. ekspr. ljudje, ki udobno živijo in jim ni treba (fizično) delati: tej sosedovi gospodi je pa res dobro / imajo se za gospodo / slabš. jara gospoda prebivalci manjših krajev, ki se dokopljejo do blagostanja in v navadah, vedenju posnemajo meščane / star., v vljudnostnem nagovoru slavna gospoda ♪
- gospodíčna -e ž (ȋ) 1. spoštljivo naslov za doraslo mlado žensko: gospodična je bila tako prijazna in mi je pokazala pot / ekspr. vaša hčerka je že cela gospodična / kot nagovor: gospodična, smem prositi za ples; gospodična, steklenico piva, prosim; kot pristavek k imenu, poklicu: gospodična Marija; gospodična tajnica // naslov za neporočeno žensko: ne vem, ali ste gospodična ali že gospa 2. v razredni družbi neporočena pripadnica plemiškega ali meščanskega sloja: grajska gospodična / dvorna gospodična dvorjanka ♪
- gospodínja -e ž (í) 1. ženska, ki opravlja ali vodi domača, hišna dela: biti, iti za gospodinjo; kmetija ne bo mogla dolgo ostati brez gospodinje / je dobra gospodinja dobro gospodinji 2. gospodarjeva žena: prišla sta oba: gospodar in gospodinja / dobro se je poročila, na lepem posestvu je gospodinja / hišna gospodinja 3. ženska, ki daje stanovanje in oskrbo: fantje so se gospodinje zelo bali / študentovska gospodinja 4. raba peša delodajalka: veliko je morala potrpeti pri tej gospodinji ♪
- gospodínjski -a -o prid. (ȋ) 1. nanašajoč se na gospodinjstvo: ukvarja se z gospodinjskimi deli; električni gospodinjski aparati, stroji; gospodinjske potrebščine / gospodinjski servis servis, ki oskrbuje gospodinjstva z občasno pomočjo pri gospodinjskih delih; gospodinjska pomočnica ženska, ki je v službi v zasebnem gospodinjstvu za pomoč pri gospodinjskih delih ♦ šol. gospodinjski pouk učni predmet, pri katerem se poučuje opravljanje domačih, hišnih del 2. ki zna dobro gospodinjiti: je zelo skrbna in gospodinjska ♪
- gospodínjstvo -a s (ȋ) 1. opravljanje ali vodenje domačih, hišnih del: v rokah je imela vse gospodinjstvo; pomoč zaposleni ženi pri gospodinjstvu / ko je dobil plačo, ji je dal denar za gospodinjstvo življenjske stroške, potrebščine / elektrificirati gospodinjstvo uvesti, uvajati električne aparate, naprave v gospodinjstva ♦ šol. predmetni učitelj gospodinjstva gospodinjskega pouka 2. skupnost oseb, ki živijo in se hranijo skupaj: gospodinjstva naj se zgodaj oskrbijo z ozimnico in kurjavo; individualno, kolektivno gospodinjstvo / ločeno, skupno gospodinjstvo ♪
12.526 12.551 12.576 12.601 12.626 12.651 12.676 12.701 12.726 12.751