Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
Ar (12.576-12.600) 
- golomráznica -e ž (ȃ) star. mraz brez snega: vdihavati jutranjo golomraznico ♪
- golonág -a -o prid. (ȃ ā) star. popolnoma, čisto nag ♪
- goloróč prisl. (ọ̑) nar. z golimi rokami: Da bi sadežev ne poškodovali z motikami, so rili goloroč po zemlji (Prežihov) ♪
- golôta -e ž (ó) lastnost, značilnost golega: obsojati goloto; golota telesa / peščena golota puščave / golota prostora ∙ ekspr. spoznal je življenje v vsej njegovi goloti kot v resnici je // kar je golo: velik izrez je kazal precej golote ♪
- golôten -tna -o prid. (ó) zastar. gol: golotne veje / napol golotna ženska ♪
- gólovec in golóvec -vca m (ọ̄; ọ̄) star. gol, neporasel hrib: strm golovec ♪
- golovíca -e ž (í) nar. zahodno suha veja: pobirati golovice ♪
- gólšavec -vca [u̯š] m (ọ́) redko kdor ima golšo; golšar ♪
- goltáj -a [u̯t] m (ȃ) star. požirek: goltaj vina ♪
- goltàn -ána [u̯t] m (ȁ á) star. goltanec: zgrabil ga je za goltan ♪
- góltati -am [u̯t] nedov. (ọ́) 1. nav. ekspr. hitro, hlastno jesti ali piti: bil je zelo lačen, zato je kosilo kar goltal; golta žgance; nenasitno goltati // ekspr. požirati: kar cele kose mesa golta; grlo ga boli in le s težavo golta slino / plamen je goltal papirje / vsak dan golta tablete za živce uživa, jemlje ∙ ekspr. goltal jo je z očmi, s pogledi poželjivo jo je ogledoval 2. ekspr., redko zadrževati, premagovati: goltati gnev, jezo / goltati solze goltáje: goltaje se je zalival z vinom goltajóč -a -e: gledal je v goltajoči plamen ♪
- goltàv -áva -o [u̯t] prid. (ȁ á) star. požrešen: goltav človek / goltav je bil na žganje goltávo prisl.: goltavo jesti ♪
- goltávec -vca [u̯t] m (ȃ) star. požrešnež ♪
- gólten -tna -o [u̯t] prid. (ọ̑; drugi pomen ọ̄) 1. nanašajoč se na golt: goltna bezgavka / spregovoril je s tihim, goltnim glasom 2. star. požrešen: bil je zelo golten ♪
- góltnik -a [u̯t] m (ọ̑) lingv. glas, tvorjen v žrelni votlini: arabski goltniki ♪
- góltniti -em [u̯t] dov. (ọ́ ọ̑) ekspr. 1. hitro, sunkovito kaj reči, spregovoriti: ves prestrašen je nekaj goltnil 2. narediti požirek: parkrat je goltnil žganje, pa mu je odleglo ♪
- golžún -a [u̯ž] m (ȗ) nar. primorsko golša (pri perutnini): kokoši z velikimi golžuni ♪
- gomád -i ž (ȃ) star. golazen: iz zemlje je prilezla številna gomad ♪
- gomázen -zni ž (ȃ) star. golazen: nadležna, strupena gomazen; zvija se kot gomazen ♪
- gomázen -zna -o prid. (ā) star. ki gomazi: gomazna črvad ♪
- gomazéti -ím nedov. (ẹ́ í) nav. 3. os. 1. živahno premikati se v večjem številu in ne v isti smeri: po cestah gomazijo ljudje; mravlje so gomazele po listih / v mesu so gomazeli črvi / brezoseb., ekspr.: na smetišču je gomazelo (od) podgan bilo jih je zelo veliko; v potoku je bilo toliko rib, da je kar gomazelo; pren., ekspr. čudne misli mi gomazijo po glavi 2. z dajalnikom imeti neprijeten občutek zaradi kakega doživetja, dogodka: od groze so mu gomazeli mravljinci po hrbtu; brezoseb. od strahu mu je gomazelo po telesu gomazèč -éča -e: gomazeče mravlje; stal je sredi gomazeče množice ♪
- gomáziti -im nedov. (á ȃ) nav. 3. os., star. gomazeti: črvi so gomazili po mesu ♪
- gomíla -e ž (ȋ) 1. knjiž. pokrit, zasut prostor, navadno jama, v katerem je kdo pokopan; grob: položili so venec na gomilo; stala je ob gomili in jokala / obiskal je materino gomilo 2. ekspr., z rodilnikom velik kup: gomila drv, gnoja, kamenja // velika količina, množina: pojedel je celo gomilo kolačev / tam je bila že zbrana gomila ljudi 3. zastar. grič, hrib: sončna gomila ◊ arheol. kup nasute zemlje ali kamenja, ki pokriva en grob ali več grobov ♪
- gomoléti -ím nedov., tudi gomôlel (ẹ́ í) star. migotati, migljati: vroč zrak je gomolel okrog peči ♪
- Gomóra -e ž (ọ̑) po bibliji mesto, ki je bilo uničeno zaradi velike moralne, zlasti spolne pokvarjenosti: tam je bila prava Gomora; živeli so kot v Sodomi in Gomori ♪
12.451 12.476 12.501 12.526 12.551 12.576 12.601 12.626 12.651 12.676 
