Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ar (11.051-11.075)


  1.      duét  -a m (ẹ̑) 1. muz. skladba za dva glasova ali dve enaki glasbili: duet Janka in Marinke iz drugega dejanja Prodane neveste; duet za dve violini // izvajanje take skladbe: vadita duet za nocojšnjo predstavo / to je bil čudovit duet / peti v duetu 2. kor. ples dveh plesalcev na isto glasbo, ki po vsebini kaže kak odnos med njima ♪
  2.      dúh  -á m, im., tož. dv. tudi duhá (ȗ) 1. razumsko-spoznavna stran človeka: njegov duh je ostal jasen; oblikovati duha človeka; stremljenje duha k lepoti; zadovoljiti potrebe duha; sposobnost duha; knjiž. moj duh bedi nad njim / dela človeškega duha najvišje, izvirno ustvarjalne sposobnosti; velikani duha / enoličnost ubija duha miselno dejavnost; bogastvo človekovega duha mišljenja, čustvovanja; lepa je in polna duha bistroumnosti, domiselnosti // s prilastkom miselne, značajske značilnosti: je bistrega, upornega duha; manjka mu kritičnega duha // s prilastkom nadarjenost, sposobnost: narava mu ni dala umetniškega duha; ima preroškega duha; je brez trgovskega duha 2. s prilastkom človek, zlasti glede na njegove miselne in značajske značilnosti: slovi kot izrazit analitičen duh; takšno stališče zastopajo naši najnaprednejši duhovi; nemiren, velik duh / spada med največje duhove dvajsetega stoletja mislece, razumnike; klasična filozofija je dolgo obvladovala evropske duhove // mn., publ. ljudje, zlasti glede na določene nazore, ideje: glede tega se duhovi razhajajo; novica je razburila duhove / ločitev duhov razcepitev v nazorsko različne skupine 3. splošne miselne, nazorske značilnosti: duh časa se spreminja; nasprotovati duhu časopisa; spoznati duha modernega človeka / napreden duh knjige; patriarhalni duh meščanstva / biti vzgojen v svobodoljubnem duhu miselnosti, nazorih; biti Slovenec po rodu in duhu / vsi so istega duha; vznes. bil mu je brat po duhu in po srcu // resnična, prava vsebina: pačiti načela in duha gibanja; takšni zaključki so tuji duhu razprave; to ustreza le črki, ne pa duhu zakona / postopati v duhu predpisov smislu 4. navadno s prilastkom splošno psihično razpoloženje: zanimalo ga je, kakšen duh vlada med delavstvom, v deželi; tekmovalni duh je zajel šolo / knjiž., z oslabljenim pomenom: med množicami se je širil duh nezadovoljstva nezadovoljstvo; vanj je stopil duh zavisti / odnosi med državama se razvijajo v prijateljskem duhu vzdušju, atmosferi; publ. posvetovanje je potekalo v duhu medsebojnega razumevanja / vnašati v poslovanje dobičkarski duh stremljenje, težnje 5. v različnih mitologijah in religijah bitje netvarne narave: verjeti v duhove; dobri in zli duhovi; gozdni, vodni duhovi; odšel je tiho kakor duh / v krščanstvu: Bog je duh; hudobni duh hudič; nebeški duhovi angeli 6. v različnih religijah nematerialno, neumrljivo bistvo človeka; duša: duh je zapustil telo / prikazal se mu je duh rajnega; ekspr. ali si ti ali je tvoj duh 7. v idealističnih filozofijah nematerialno počelo vsega, kar je: duh in materija; bitnost duha ● knjiž. njegov duh ni klonil ostal je pogumen; duh se mu je omračil duševno je zbolel; bibl. duh je sicer voljan, ali meso je slabo človek si prizadeva za dobro, toda njegove slabe lastnosti ga pri tem ovirajo; dvigniti duha vojakom jih opogumiti; biti v duhu pri kom z mislimi, ne dejansko; samo sedel je pri njih, z duhom pa je bil odsoten mislil je na druge stvari; brati kaj s pravim duhom namenom, razumevanjem; ekspr. on je njegov zli duh kvarno vpliva nanj; star. bolan na duhu slaboumen, omejen; iron. ubog na duhu nedomiseln, naiven; knjiž. braniti resnico z orožjem duha s prepričljivim, bistrim dokazovanjem; ura duhov po ljudskem verovanju čas od polnoči do ene, v katerem se vračajo duhovi rajnih; ekspr. zakladi duha kar je ustvaril človeški razum ◊ filoz. absolutni duh po Heglu zadnja, dokončna stopnja razvoja duha iz njega samega; svetovni duh po Heglu počelo in urejevalec zgodovine; rel. sv. Duh tretja božja oseba ♪
  3.      dúh  -a in -á m (ȗ) 1. značilnost, ki se zaznava z vohom: v prostorih je bil neprijeten duh; navzeti se duha po dimu; jed ima zoprn duh; hlevski duh; mrtvaški duh po mrliču, svečah in rožah; duh svežega sena; opojni duh vrtnic / ekspr. iz kuhinje so se širili vabljivi duhovi ∙ izginili so brez dúha in sluha neznano kam, brez sledu // neprijeten vonj: mleko ima duh / meso že dobiva duh začenja zaudarjati, smrdeti 2. zastar. zmožnost zaznavati vonj; voh: nekatere živali nimajo duha ♪
  4.      duhamóren  -rna -o prid. (ọ́ ọ̄) knjiž. ki utrudljivo deluje na duha; mučen, moreč: duhamorno pisarniško delo; duhamorno dolgočasje; neprestano ponavljanje je za učence zelo duhamorno ♪
  5.      duhán 1 -a m (ȃ) zastar. tobak: navaditi se na duhan; nabasati si pipo z duhanom / pridelovanje duhana ♪
  6.      duháprisôtnost  -i ž (ȃ-ó) zastar. prisotnost duha, prisebnost: rešila ga je le izredna duhaprisotnost ♪
  7.      dúhati  -am nedov. (ū ȗ) z vohom zaznavati: duhati cvetje; duhali smo vonj po sveže pečenem kruhu; pren., ekspr. v tej stvari je duhal dobro kupčijo // biti sposoben za zaznavanje vonja: šakal duha mrhovino že na velike razdalje ♪
  8.      dúhec 2 -hca m (ȗ) ekspr. manjšalnica od duh dúha: rahel duhec mu je udaril v nos ♪
  9.      duhoslóven  -vna -o prid. (ọ̑) zastar. psihološki: duhoslovne znanosti / duhoslovno razglabljanje ♪
  10.      duhóven  -vna m (ọ́) star. duhovnik: duhoven je začel pridigo / vojaški duhoven ♪
  11.      duhóven  -vna -o prid. (ọ̄) 1. nanašajoč se na duh duhá: a) duhovni in telesni razvoj človeka; čutili so njegovo duhovno moč; duhovno življenje / duhovni in čutni princip pri omenjenem pesniku; njuna ljubezen je bila le duhovna / izrazito duhovna usmerjenost generacije / duhovna kultura b) duhovni tokovi polpretekle dobe; duhovni vodja mlade generacije; duhovna kriza na prelomu stoletja / duhovni napredek človeštva; pri njem se je zbrala vsa duhovna elita; duhovno bogastvo naroda / duhovne dobrine, vrednote / duhovne vede ∙ ekspr. duhovni oče vstaje idejni utemeljitelj, pobudnik c) duhovna bitja 2. verski, religiozen: duhovna rast vernikov; duhovno življenje faranov / pesmi duhovne in posvetne vsebine / nuditi bolniku duhovno tolažbo ♦ rel. duhovne vaje sistematično večdnevno premišljevanje in udeleževanje verskih obredov za obnovo verskega življenja 3. star. duhovniški: duhovni in posvetni pisatelji dvajsetega stoletja; duhovni stan / duhovni gospod duhovnik duhóvno prisl.: taka literatura človeka duhovno ne angažira; pred nastopom se je hotel še duhovno pripraviti; duhovno se zbližati; sam.: ne kaže zanimanja za duhovno ♪
  12.      duhovíčenje  -a s (ȋ) glagolnik od duhovičiti: duhovitost romana se je v scenariju spremenila v duhovičenje; kosajo se v besedičenju in duhovičenju; izgubljati čas z duhovičenjem; plitvo, prazno, prisiljeno, puhlo duhovičenje / salonsko duhovičenje ♪
  13.      duhovíčiti  -im nedov. (í ȋ) 1. slabš. brezuspešno si prizadevati govoriti duhovito: profesor je rad duhovičil; duhovičijo in pametujejo o ljubezni; duhoviči z obrabljenimi frazami / znal je prav salonsko duhovičiti 2. redko duhovito govoriti: rad je duhovičil in se šalil / ekspr. pozno v noč sva duhovičila govorila, se pogovarjala ♪
  14.      duhovín  -a m (ȋ) star. zli duh, hudič, demon: bilo je, kot da so se vsi duhovini zarotili proti meni ♪
  15.      duhovína  -e ž (í) star. zli duh, hudič, demon: vile in duhovine / med ljudstvom so bile takrat predstave o duhovinah še močno žive o strahovih, prikaznih ♪
  16.      duhovítost  -i ž (ȋ) lastnost, značilnost duhovitega: očarala jo je njegova duhovitost; bil je znan po duhovitosti; igriva, prirojena duhovitost / novela je polna duhovitosti / smejali so se njegovim duhovitostim šalam, domislicam ♪
  17.      duhovníja  -e ž (ȋ) 1. rel. enota, skupina vernikov, ki ima stalnega duhovnika in je podrejena župniji: fara ima šest podružnic in eno duhovnijo 2. zastar. župnija: skoraj ni bilo hiše v naši duhovniji, ki je ne bi bila obiskala ta bolezen ♪
  18.      duhovníjski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na duhovnijo: duhovnijski urad / študira stare duhovnijske kronike ♪
  19.      duhóvnik  -a m (ọ́) kdor opravlja bogoslužje: duhovnik mašuje; župnija je dobila novega duhovnika; katoliški, pravoslavni duhovnik; poganski duhovniki / vojaški duhovnik; pogreb brez duhovnika civilni pogreb; pren., ekspr. postal je duhovnik in apostol revolucionarne miselnosti ♪
  20.      dúhovo  -ega s (ȗ) star. binkošti: nazadnje sva se videla na duhovo ♪
  21.      duhóvski  -a -o prid. (ọ́) 1. star. duhovniški: duhovski poklic, stan; pogosto zahaja v duhovsko družbo / duhovske knjige verske, nabožne; duhovska gosposka cerkvena oblast 2. zastar. duhoven, duševen: bil nam je duhovski voditelj; nasprotja med duhovskim in materialnim delom človeka duhóvsko prisl.: duhovsko se oblačiti; sam.: v njegovem obnašanju je nekaj duhovskega ♪
  22.      duhóvstvo  -a s (ọ́) star. 1. duhovniki: nižje, višje duhovstvo; plemstvo in duhovstvo 2. duhovniški poklic: odločil se je za duhovstvo ♪
  23.      duhtéti  -ím nedov. (ẹ́ í) star. dišati, dehteti: šmarnice opojno duhtijo; vse duhti in cvete; brezoseb. duhtelo je po lipovem cvetju duhtèč -éča -e: duhteči cvetovi; duhteča pokrajina; duhteče pecivo ♪
  24.      dúma  -e ž (ú) 1. lit. lirsko-epska ukrajinska ljudska pesem: zbirka dum 2. v carski Rusiji državni zbor, skupščina: sklicati dumo ♪
  25.      dumdúm  neskl. pril. (ȗ) v zvezi dumdum krogla krogla naboja za lahko orožje z narezanim ali vdolbenim vrhom: dumdum krogla mu je razcefrala nogo ♪

   10.926 10.951 10.976 11.001 11.026 11.051 11.076 11.101 11.126 11.151  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA