Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ar (10.701-10.725)


  1.      douméti  -úmem stil. -uméjem dov., tudi doúmel; doúmljen tudi doumét (ẹ́ ȗ, ẹ̑) popolnoma, do konca razumeti, spoznati: doumeti bistvo problema, smisel stavka; ne more doumeti vsega, kar se je zgodilo; prizadeval si je doumeti pisateljevo osebnost; doumela je to do dna ♪
  2.      doumévati  -am nedov. (ẹ́) približevati se popolnemu, dokončnemu razumevanju, spoznanju: doumevati bistvo stvari; delavci so začeli doumevati, da je organizacija nujno potrebna / današnji rod pravilneje doumeva njegovo delo in pomen ♪
  3.      dovájanje  -a s (ā) glagolnik od dovajati: dovajanje krvi v posamezne organe; dovajanje pare, toplote ♪
  4.      dovájati  -am nedov. (ā) povzročati prehajanje, zlasti plina ali tekočine k čemu: deblo dovaja vejam hrano; dovajati kisik po ceveh; dovajati paro v peč; vodovod dovaja vodo iz gorskih studencev / redko nikoli niso dovajali neznancev v hišo vodili ♪
  5.      dovčérajšnji  -a -e prid. (ẹ́) ki je bil, obstajal do včeraj: dovčerajšnje vreme je bilo zelo slabo // publ. ki je bil, obstajal do nedavnega: dovčerajšnji voditelji; državi preti nevarnost od njenega dovčerajšnjega zaveznika / dovčerajšnje geslo aristokracije; to je podoba njenega dovčerajšnjega življenja ♪
  6.      dovédeti se  -vém se dov. (ẹ́) zastar. izvedeti: hitro sta se dovedela zanj ♪
  7.      dovòd  -óda m (ȍ ọ́) 1. glagolnik od dovajati ali dovesti: dovod plina; dovod vode do turbinskih komor 2. teh. naprava, navadno v obliki cevi, po kateri se kaj dovaja: zaradi slabega dovoda plin uhaja; pipa na dovodu ◊ elektr. žična zveza od priključka do aparata ♪
  8.      dovolílnica  -e ž (ȋ) pismeno dovoljenje: preskrbeti dovolilnico; čez blok je hodil s ponarejeno dovolilnico; ribolovna dovolilnica; dovolilnica za prehod čez mejo ♪
  9.      dovolíti  -vólim dov. (ȋ ọ́) 1. dati dovoljenje, pristanek za kaj: učitelj nam je dovolil, da gremo domov; ne, tega ne dovolimo / njegov ponos mu ne dovoli, da bi jih prosil; študij bo nadaljeval, če mu bo dovolilo zdravje ∙ preveč dovoli otroku je preveč popustljiv do njega; ekspr. kdo vam je dovolil tu kaditi in popivati ne smete; evfem. ne morem dovoliti, da bi tako ravnal z materjo prepovedujem ti 2. v medmetni rabi, z oslabljenim pomenom izraža vljudnost a) pri nagovoru: dovolite, da vam iskreno čestitam; dovolite, da vam zastavim tole vprašanje; saj dovolite? je vprašal sopotnika in prisedel b) pri seznanjanju: dovolite, moje ime je XY; dovoli, da ti predstavim svojo ženo c) pri ugovarjanju, zavrnitvi: »Ta človek je izdajalec,« je reklo dekle. »Dovolite! To je nemogoče,« se je branil komandant / ekspr. dovoli, da dvomim o tem 3. zastar. privoliti: naposled je le dovolil v ta zakon dovolíti si upati si, drzniti si storiti kaj: dovolil si je neslano šalo; misliš, da si lahko vse dovoliš / dovolil sem si kritiko njegovega dela / kot vljudnostna fraza: dovolil bi si navesti nekaj primerov; dovolil bi si opozoriti še na to dejstvo ∙ ne morem si dovoliti tolikšnega razkošja privoščiti dovóljen -a -o 1. deležnik od dovoliti: kongres ni bil dovoljen; ali je dovoljeno vprašanje; pristopil je k mizi, vprašal: Dovoljeno? in sedel 2. dopusten: dovoljena hitrost; zoper odločbo je dovoljena pritožba; sam.: nogometna tekma je prešla meje dovoljenega ♪
  10.      dovòlj  prisl. (ȍ) izraža količino, mero, ki ustreza, zadošča: kruha imamo še za tri dni dovolj; vsega ima dovolj / dovolj si star, da boš to razumel / šlo je še dovolj dobro // ekspr. izraža mero, ki je ni dovoljeno preseči: dovolj imam tega govorjenja / dovolj dolgo ste spali / zdaj mi je pa dovolj ● redko le pijte, v kleti je še dovolj vina veliko, precej; ekspr. povsod ga je dovolj povsod ga lahko srečaš; pog., ekspr. vzdigni, dovolj te je skupaj saj si velik, močen; ekspr. zdaj te imam pa čezinčez dovolj naveličan sem te, odveč si mi ♪
  11.      dovóljen  -jna -o prid. (ọ́ ọ̄) 1. zadosten: to je že dovoljen razlog za spor; vsega ima v dovoljni meri; njegovo ime je dovoljno jamstvo za uspeh 2. zastar. zadovoljen: mož je dovoljen in srečen ♪
  12.      dovoljênje  -a s (é) kar izraža soglasje nadrejenega z željo, prošnjo podrejenega: oče mu je dal dovoljenje, da gre v hribe; dobiti, prositi dovoljenje za kaj; brez dovoljenja je zapustil delavnico; z materinim dovoljenjem hodi na ples; pismeno dovoljenje / kot vljudnostna fraza z dovoljenjem? je vprašal in prisedel // tako soglasje v pismeni obliki: izdati dovoljenje za prevoz; mejo je prestopil brez dovoljenja / gradbeno dovoljenje; delati brez obrtnega dovoljenja; oskrbeti si potno dovoljenje; sodišče mu je odvzelo vozniško dovoljenje; dovoljenje za lov / dovoljenje mu kmalu poteče veljavnost dovoljenja ♪
  13.      dovoljeváti  -újem nedov. (á ȗ) dajati dovoljenje, pristanek za kaj: starši mu dovoljujejo, da hodi v kino; nerada ji dovoljuje, da se druži s tistim dekletom / ostal bi še, pa mi delo ne dovoljuje; pomagal ti bom, kolikor mi bodo razmere dovoljevale / publ. skakalnica dovoljuje skoke do sto metrov dovoljeváti si večkrat upati si, drzniti si storiti kaj: dovoljuje si obiskovati ga tudi pozno zvečer; vse si dovoljuje / kot vljudnostna fraza dovoljujem si kratko vprašanje ♪
  14.      dovôljkrat  prisl. (ȍ) izraža zadostno število ponovitev: to vem, dovoljkrat si mi že pravil; nisi ga še dovoljkrat prosil / to pot sem kar dovoljkrat prehodil velikokrat, večkrat ♪
  15.      dovóljnost  -i ž (ọ́) zastar. zadovoljnost: ohranil je dovoljnost in mir ♪
  16.      dovprášati  tudi dovprašáti -am dov., tudi dovprášala (á á á) redko končati vpraševanje: veliko stvari ga je zanimalo, končno je le dovprašal dovprášati se tudi dovprašáti se z vpraševanjem priti kam: končno se je le dovprašal do prave poti ♪
  17.      dovršíti  -ím dov., dovŕšil (ȋ í) 1. knjiž. dokončati, končati: pisatelj je dovršil roman / svoje naloge ni mogel dovršiti; dovršil je svoje delo / dovršiti šolo, študij 2. živeti do določene dobe; dopolniti: otrok je dovršil sedmo leto dovršívši zastar.: dovršivši študije, je bil vzgojitelj pri grofovski družini dovršèn -êna -o 1. deležnik od dovršiti: ko je bilo delo dovršeno, se je zadovoljno nasmehnil; proces še ni popolnoma dovršen 2. ki je po svojih lastnostih, značilnostih brez napak, pomanjkljivosti: dovršen prevod; svoje misli podaja v dovršeni obliki; pesnik je stopil v javnost kot dovršena osebnost; oblikovno dovršeni stavki; tehnično dovršen stroj; prisl.: dovršeno obvlada tri jezike ♪
  18.      dovtíp  -a m (ȋ) šaljivo, duhovito izražena misel: smejati se dovtipom; delati, pripovedovati dovtipe; napravil je slab dovtip; ekspr. stresali, zbijali so dovtipe na njegov račun; cenen, neslan, robat dovtip; dovtip v komediji ∙ pog. ta dovtip ima že brado je star ♪
  19.      dovtípnica  -e ž (ȋ) zastar. dovtip: zarobil mu je surovo dovtipnico ♪
  20.      dovtípnost  -i ž (ȋ) lastnost dovtipnega človeka: cenijo njegovo dovtipnost; priljubljen je zaradi svoje dovtipnosti; izvirna, kmečka, robata dovtipnost ♪
  21.      dovzéten  -tna -o prid., dovzétnejši (ẹ́ ẹ̄) navadno v zvezi z za 1. sposoben dojemati, občutiti: dovzeten za glasbo, za lepoto, za šale / za kritiko je malo dovzeten; dovzeten za vzgojne ukrepe / te besede so se globoko vtisnile v njegovo dovzetno srce / star. dovzeten učenec bister, nadarjen 2. nagnjen k čemu, občutljiv: ti otroci so nenavadno dovzetni za bolezen / nekatera mesta na koži so bolj dovzetna za mraz ♪
  22.      dovzéti  -vzámem dov., dovzêmi dovzemíte; dovzél; nam. dovzét in dovzèt (ẹ́ á) nar. izvedeti: Potem je s prav tako prijetnim občutkom dovzel, da je narodna straža prevzela oblast (Prežihov) ♪
  23.      doyên  tudi doajên -a [doajen] m (ȇ) knjiž. najstarejši član skupine, zbora, zlasti diplomatskega: veleposlanik je kot doyen diplomatov pozdravil predsednika; doyen ljubljanske Drame ♪
  24.      dóza 1 -e ž (ọ̑) 1. manjša, lepo izdelana škatla za shranjevanje česa: vzeti cigareto iz doze; cigaretna doza; lesena, rezljana, zlata doza; doze za puder // neprodušno zaprta pločevinasta posoda, zlasti za konzervirana živila: konzervna doza; doza z grahom, fižolom ♦ fot. razvijalna doza zaprta posoda za razvijanje filmov 2. elektr. kovinski ali plastični okrov, v katerem so narejeni spoji, odcepi, priključki: vgraditi doze / odcepna, priključna doza; gramofonska doza priprava na gramofonu, ki spreminja mehanske tresljaje gramofonske igle v ustrezne električne napetosti; vrezovalna doza priprava, ki pretvarja električno ali zvočno valovanje v mehansko in ga vrezuje v gramofonsko ploščo ♪
  25.      dóza 2 -e ž (ọ̑) določena, natančno odmerjena količina česa, navadno zdravila, odmerek: povečati, predpisati dozo; to zdravilo učinkuje že pri razmeroma nizki dozi; dnevna doza; doza morfija / maksimalna, smrtna doza; pren. nauke mu servira po dozah // količina sploh: vzela je preveliko dozo uspavalnih praškov; kisla vina žveplajo navadno z manjšo dozo / dopustne doze radioaktivnega sevanja; tolerančne doze rentgenskih žarkov; pren. patos je podan v premočni dozi; precejšnja doza humorja ♪

   10.576 10.601 10.626 10.651 10.676 10.701 10.726 10.751 10.776 10.801  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA