Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Anja (3.132-3.156)


  1.      opotíka  -e ž (ȋ) zastar. ovira, zapreka: največja opotika za razvoj gibanja ♪
  2.      opozárjati  -am nedov. (á) 1. delati, da kdo kaj dojame, zazna: opozarjati obiskovalce na nekatera razstavljena dela; učitelj je opozarjal učence na najlepša mesta v besedilu; opozarjal jih je, da se dragocena predmeta v ničemer ne ločita; z očmi jih je opozarjala nanj ∙ ekspr. z ničimer ni opozarjala nase vzbujala pozornosti 2. delati, da se kdo seznani s tem, kar mora upoštevati: zaman so ga opozarjali na bližajočo se nevarnost; z roko opozarjati na spremembo smeri; s kurjenjem kresov so jih opozarjali, da se bližajo Turki / to nas je opozarjalo, da se tam dogaja nekaj nenavadnega // delati, da kdo kaj obnovi v spominu: opozarjati koga na dolžnost; zaman ga je opozarjal na obljubo // seznanjati koga z željo, zahtevo, naj kaj dela, stori: opozarjala ga je, naj bo pri pouku pazljiv; s prstom ga je opozarjala, naj molči / slutnja ga je opozarjala, naj se umakne opozarjajóč -a -e: govoril jim je o pisatelju, opozarjajoč jih na njegova najpomembnejša dela ♪
  3.      opozorílo  -a s (í) 1. kar koga seznanja, seznani s tem, kar mora upoštevati: prejel je njegovo opozorilo na nevarnost / izkušnje nam morajo biti dovolj močno opozorilo / poslati komu opozorilo; spregledal je opozorilo na cesti opozorilni napis, znak 2. kar koga seznanja, seznani z željo, zahtevo, naj kaj dela, stori: ni poslušal materinih opozoril, naj ne hodi več tja 3. glagolnik od opozoriti: opozorilo nemirnih otrok ♪
  4.      oprávica  -e ž (ȃ) star. delo, opravki: vsakdanja opravica ♪
  5.      opráviti  -im dov. (á ȃ) 1. uspešno končati a) kako delo, opravilo: opraviti izpit, tečaj; vse je opravil sam / mizarska dela je že opravil; opraviti poljska dela / opravil je vse potrebne formalnosti b) kaj zahtevanega, pričakovanega: opraviti svojo dolžnost; opraviti pomembno nalogo; ali si natančno opravil naročilo / svojo vlogo je igralec dobro opravil jo je dobro odigral / mladinci so opravili tisoč prostovoljnih delovnih ur 2. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža konec dejanja, kot ga določa samostalnik: opraviti nakupe, poizvedbe; opraviti polet, pot; voznik je opravil tri vožnje; preiskava se je že opravila / poroko so opravili v drugem kraju / opraviti analizo; zdravnik je že opravil operacijo / opraviti eksplozijo jedrske bombe / publ.: opraviti vse preglede biti popolnoma zdravniško pregledan; popolnoma zdravniško pregledati; opraviti prevzem blaga prevzeti blago / opraviti malo, veliko potrebo; elipt. počepnil je za grm in opravil 3. nepreh., s prislovnim določilom biti uspešen pri kakem prizadevanju: če bom šel sam tja, ne bom dosti opravil; ali si kaj opravil pri direktorju; s tako sekirico ne boš nič opravil; ti govori z njim, boš več opravila / s solzami ne boste nič opravili / kot voščilo pa dobro opravi 4. ekspr., z orodnikom prenehati imeti zvezo s kom, s čim: s svojo prejšnjo družbo je opravil; z njim sem opravila / ta filozof je opravil s pojmom vzročnosti; odločno so opravili s predsodki zavrgli, odklonili jih / s predlogom so nakratko opravili, češ da ni sprejemljiv so ga zavrnili // publ. premagati: boksar je hitro opravil z nasprotnikom; s tako peščico boš že opravil / domača igralka je igraje opravila z gostjo veliko bolje je igrala / revolucija je opravila s tem družbenim razredom / s sušo so opravili tako, da so uredili namakalni sistem 5. nepreh., ekspr., navadno s prislovnim določilom izraža prenehanje določenega razmerja, dejavnosti: tu ima delavsko knjižico, pri nas je opravila; pri njej si opravil; kot govornik si opravil / če pisatelj neha opazovati, je opravil 6. nedov., nav. ekspr., v zvezi imeti opraviti s, z izraža, da a) je kdo s kom, s čim v odnosu, zvezi: v tej službi boš imel opraviti z ljudmi; učitelj ima opraviti z otroki / z njim nimam rad opraviti; še šef se jih je bal, kadar je imel opraviti z njimi / publ. vse kaže, da imamo opraviti s tatvino da gre za tatvino b) kdo kaj dela: imeti opraviti s kuho, šivanjem; dovolj ima opraviti z vrtom / veliko ima opraviti z menoj // izraža vzročno odvisnost, povezanost: ali ima najin pogovor kaj opraviti s tem; to nima nič opraviti s tvojim vprašanjem / nesrečo je zakrivil sam, slaba cesta ni imela pri tem nič opraviti 7. star. obleči: opraviti otroka; hitro se opravi / opraviti se v berača 8. nar. prebiti, shajati: odrasel človek še opravi brez mleka, otrok pa težko; takih prtičkov nima, pa bo že brez njih opravil ● ekspr. če nas odkrijejo, smo opravili nas bodo zelo kaznovali; nas bodo ubili; star. trdil je, da imajo v gradu opraviti strahovi da so v gradu strahovi; ekspr. dejal je, da delavec opravi svojih osem ur in gre dela; zastar. opraviti nove šolske prostore opremiti; s tem avtomobilom je opravil sto tisoč kilometrov prevozil; opraviti svoje ekspr. bolezen in zgaranost sta opravili svoje povzročili onemoglost, nezmožnost za delo; povzročili smrt; ekspr. dolgo je žaloval, a čas je opravil svoje sčasoma je žalost postala manjša, je minila; evfem. zvabil jo je v gozd in opravil svoje jo posilil; ekspr. južni veter je opravil svoje je stalil sneg, led; ekspr. žganje je kmalu opravilo svoje ga je upijanilo; povzročilo bolezen, smrt; nar. opraviti živino nakrmiti, napojiti jo in ji nastlati; ekspr. za pusta malokatera družina opravi brez krofov skoraj v vsaki družini jedo krofe; star. sin je po materi vse opravil poskrbel za pogreb in za vse, kar je v zvezi z njim; ekspr. posumil je, da ima opraviti z blaznim človekom da je to blazen človek; publ. odpelji ga in opravi z njim ubij ga, usmrti ga; ekspr. dajati si, dati si opraviti s šivanko šivati; ekspr. do takrat še ni imel opraviti z žensko še ni imel spolnih odnosov; star. v mestu imam dosti opraviti opravkov; star. mnogo je imela opraviti, da ju je pomirila s težavo ju je pomirila; zgrda pri tem otroku nič ne opraviš če si z njim strog, noče narediti, kar se od njega zahteva; star. pozimi ni toliko opraviti ni toliko dela; dati opraviti dojenček da dosti opraviti z njim je dosti dela; ekspr. ta fant ti bo dal še opraviti povzročil neprijetnosti, težave; ekspr. sovražnik je dal četi precej opraviti težko ga je premagala ◊ alp. opraviti ponovitev smeri; fiz. delo, ki ga opravi stroj; mat. opraviti računsko operacijo; rel. opraviti spoved; strojn. mehanizem opravi pot opravívši zastar.: opravivši naročilo, je odšel oprávljen -a -o: opravljen vojaški rok; izpiti so opravljeni; črno opravljena ženska; formalnosti na meji so bile hitro opravljene; mislil sem, da je stvar opravljena, pa ni končana; dobro opravljeno delo ∙ ekspr. otroci niso nikoli opravljeni z otroki je veliko dela ♪
  6.      oprávljanje  -a s (á) glagolnik od opravljati1: redno opravljanje izpitov; opravljanje verskih obredov / dobro opravljanje službe / prepoved opravljanja določenega poklica / opravljanje živine ♪
  7.      oprávljanje  tudi opravljánje -a s (á; ȃ) glagolnik od opravljati2: ne mara opravljanja; opravljanje in obrekovanje ♪
  8.      opredeljevánje  -a s (ȃ) glagolnik od opredeljevati: različno opredeljevanje naroda; opredeljevanje filozofskih pojmov / opredeljevanje pojava / biti samostojen pri opredeljevanju umetnine / svoboda političnega opredeljevanja / opredeljevanje do življenjskih vrednot ♪
  9.      opredeljeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. navajati bistvene značilnosti pojma: pojasnjeval jim je, kako sociologi opredeljujejo narod; različno opredeljevati pojem gospodarjenje / znanost predmete opredeljuje 2. določati: opredeljevati premoge po kemičnih in petrografskih lastnostih / otrok še ne opredeljuje točno stvari in bitij / opredeljevati dolžnosti in pravice; opredeljevati vlogo osebnosti v organizaciji // vrednotiti, karakterizirati: opredeljevati obdobje; njegovo umetnost opredeljuje kot eksaktno fantazijo // razlagati, pojasnjevati: v pismu opredeljuje svoj odnos do pozitivizma 3. povzročati, da ima kaj določene značilnosti: naravni dogodki usodno opredeljujejo stvari / prikazal je ozadje, ki opredeljuje izid boja med obema osebama / kaj opredeljuje kostum opredeljeváti se 1. izražati, kazati svoje stališče, svojo pripadnost: politično, strankarsko se opredeljevati 2. izražati, kazati svoj odnos do česa: opredeljevati se do aktualnih vprašanj; objektivno se opredeljevati / opredeljevati se proti predlogu izražati, kazati negativen odnos do njega, odklanjati ga; opredeljevati se za novosti izražati, kazati pozitiven odnos do njih opredeljujóč -a -e: opredeljujoče dejstvo ♪
  10.      opréma  -e ž (ẹ̑) 1. pohištvo in drugi predmeti, namenjeni za določen prostor: oprema za trgovino je zelo draga; pred vselitvijo je treba kupiti tudi opremo; razstava opreme / oprema sobe je že stara; v kuhinji moramo menjati opremo / pisarniška oprema; stanovanjska oprema / notranja oprema // s prilastkom naprave, priprave, potrebne za opravljanje dejavnosti: tovarna gospodinjske opreme; laboratorijska oprema; oprema mehanične delavnice / letališka oprema / publ. zastarela strojna oprema stroji // s prilastkom kar se doda za (boljše) delovanje stroja, naprave: električna oprema avtomobila / zimska oprema vozila 2. navadno s prilastkom predmeti, oblačila, namenjeni za a) opravljanje kake dejavnosti: alpinistična, jamarska, potapljaška, smučarska oprema; vojak v popolni bojni opremi; velika izbira športne opreme; oprema za taborjenje / konjska oprema b) posebno priložnost, obdobje: nevestina oprema; kupili so opremo za dojenčka 3. zunanja podoba knjige, gramofonske plošče: opremo je zasnoval arhitekt / likovna oprema knjige; notranja, zunanja oprema knjige / kot označba avtorstva prevod X, oprema Y 4. glagolnik od opremiti ali opremljati: oprema laboratorija poteka počasi; študij obsega tudi opremo prostorov ● publ. kupiti opremo v baročnem slogu pohištvo; zastar. nevesta v beli opremi obleki ◊ film., rad. glasbena, zvočna oprema ustrezna glasba, šumi v radijski oddaji, filmu; gled. glasbena oprema drame; navt. krovna oprema naprave za zasidranje ladje, spuščanje čolnov z nje ter nakladanje, razkladanje tovora ♪
  11.      oprémljanje  -a s (ẹ́) glagolnik od opremljati: opremljanje stanovanja / opremljanje rudnika / komunalno opremljanje zemljišča ♪
  12.      oprémljati  -am nedov. (ẹ́) 1. načrtno dajati, razpostavljati pohištvo in druge predmete v kak prostor: ko je vstopil, so ravno opremljali sobo; pomagal jim je opremljati stanovanje // nav. ekspr. kupovati, preskrbovati tako pohištvo in druge predmete: nasveti tistim, ki opremljajo stanovanje; opremljati si samsko sobo 2. delati, da ima delovna organizacija naprave, priprave, potrebne za opravljanje dejavnosti: opremljati učilnice / opremljati hišo z odtočnimi cevmi // dajati k napravi, pripravi predmete za (boljše) delovanje: tovarna opremlja svoje avtomobile s posebnimi kolesi 3. delati, da kdo dobi, kar je potrebno za opravljanje dejavnosti: opremljati jamarsko skupino; armada se opremlja s sodobnim orožjem 4. publ. dajati (k) čemu še kaj; dodajati: predavanja rad opremlja s citati; opremljati spis s svojimi pripombami ♪
  13.      oprijemalíšče  -a s (í) mesto, kjer se da oprijeti: poiskal je primerno oprijemališče in se dvignil // redko opora: vsa prizadevanja so brez oprijemališča ♪
  14.      oprijéti  oprímem dov., oprijél; nam. oprijét in oprijèt (ẹ́ í) položiti roke, prste okrog česa: skušal je oprijeti deblo, omarico; drevo sta komaj oprijela dva moška / oprijeti toporišče sekire; trdno je oprijel volan oprijéti se 1. podpreti se, opreti se s prijemom česa: oprijeti se kola; krčevito se je oprijela roba skrinje; skušal se je oprijeti stola / oprijela se ga je pod pazduho, za roko // prijeti, navadno trdno: odzadaj se ga je oprijel; oprijela se ga je kot klop / z obema rokama se je oprijel kozarca; hitro se je oprijel vrat, da ni padel 2. pojaviti se tesno okrog česa: sneg se je oprijel drevja / obleka se močno oprime telesa / ta smola se zelo dobro oprime prime 3. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža začetek dejanja, kot ga določa samostalnik: končno se je oprijel dela, učenja; oprijel se je gospodarstva; oprijeti se politike / krčevito se je oprijel ljubezni, upanja / oprijeti se novih idej ● ekspr. oprijeti se vsake bilke vsakega najmanjšega upanja na rešitev; ekspr. oprijeti se kmetije začeti (pridno, resno) kmetovati oprijét -a -o: tesno oprijet kostim ♪
  15.      oprím  -a m (ȋ) redko oprijemalo: držal se je za železni oprim / oprim naslanjača ♪
  16.      oprostítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od oprostiti: predpisati oprostitev plačevanja davkov; oprostitev otroka od telesne vzgoje; oprostitev od vojaške službe / branilec je zahteval za obtoženca oprostitev ♪
  17.      oprostíti  -ím dov., opróstil (ȋ í) 1. narediti, da kdo ni več dolžen storiti, delati česa: oprostiti koga kake dolžnosti; oprostili so ga plačevanja davkov; oprostiti koga vojaške službe / oprostili so ga davkov 2. s sodbo odločiti, da kdo ni kriv dejanja, zaradi katerega je bil obtožen: sodišče ga je oprostilo ♦ jur. oprostiti obtožbe s sodbo odločiti, da obtoženec ni storil kaznivega dejanja, da ni kazensko odgovoren ali da dejanje ni kaznivo 3. narediti, da preneha zaradi neprimernega ravnanja, vedenja povzročen negativni odnos do koga: oprostiti komu zamudo; vse mu je oprostila; ekspr. ni si mogel oprostiti, da je bil tako nepreviden / oprostiti komu žalitev odpustiti / kot vljudnostna fraza pijan je bil, oprostite izrazu, kot krava 4. v medmetni rabi izraža vljudnost a) pri nagovoru: oprostite, da vas motim; oprostite, koliko je ura b) pri ugovarjanju, zavrnitvi: on je to storil! Oprostite, to je nemogoče; oprosti, to pa že ne bo držalo // izraža opravičilo: oprosti, nisem mislila tako hudo; oprostite, da sem tako pozen // izraža začudenje, nejevoljo: oprostite, tega pa res ne razumem; oprosti, to je pa že preneumno 5. star. narediti prosto, svobodno: napadli so jetnišnico in oprostili jetnike; oprostiti talce / pogumno so se bojevali in oprostili celo predmestje osvobodili // rešiti, umakniti: oprostila je svojo dlan iz njegove; nestrpno se je oprostil njenega objema / oprostil se je strahu, zadrege oprostíti se narediti, da je razumljivo, možno kako ravnanje, vedenje: oprostila se je, ker je morala za trenutek iz sobe / oprostil se ji je zaradi zamude oproščèn -êna -o: trije so bili obsojeni, dva pa oproščena; vse mu je bilo oproščeno; biti oproščen davkov; bil je oproščen vojaške službe ♪
  18.      opróščati  -am nedov. (ọ́) 1. delati, da kdo ni več dolžen storiti, delati česa: take ljudi so oproščali službe na galeji; star. oproščati od plačevanja 2. s sodbo odločati, da kdo ni kriv dejanja, zaradi katerega je bil obtožen: s tem sodišče obtoženca oprošča 3. delati, da preneha zaradi neprimernega ravnanja, vedenja povzročen negativni odnos do koga: vedno znova mu je oproščala opróščati se delati, da je razumljivo, možno kako ravnanje, vedenje: v pismu se jim je oproščala, ker jih ni utegnila obiskati ♪
  19.      óptika  -e ž (ọ́) 1. nauk o svetlobi: optika in kalorika ♦ elektr. elektronska optika elektronika, ki proučuje delovanje električnega ali magnetnega polja na elektrone; fiz. geometrijska optika ki proučuje odboj in lom svetlobe na zrcalih in lečah ter iz njih sestavljenih optičnih napravah; valovna optika ki proučuje za valovanje značilne pojave 2. fot. sistem leč kake optične priprave: fotoaparat ima dobro optiko; občutljivost optike / pravilno uravnavati optiko 3. publ. način prikazovanja, presoje česa: njegova dramatika postavlja z normalno optiko na oder fabule iz vsakdanje resničnosti / gledati na dogodke z optiko kritika 4. nav. ekspr. trgovina z optičnimi pripomočki, pripravami: v nobeni optiki ne dobiš takih leč ♪
  20.      optimízem  -zma m (ȋ) lastnost optimističnega človeka: kljub bolezni je ohranil optimizem / izkazalo se je, da je bil njegov optimizem upravičen njegovo pričakovanje, da se bo določena stvar končala dobro, ugodno / publ. gledati z optimizmom na izid tekmovanja optimistično // mnenje, prepričanje, da v življenju prevladuje dobro nad slabim, zlim: za roman je značilen izrazit optimizem ♪
  21.      óptimum  -a m (ọ̑) stanje, ki je glede na dane možnosti najugodnejše, najboljše: doseči optimum / tržni optimum ♦ biol. toplotni optimum temperatura, pri kateri organizem najbolje uspeva // ekspr. najvišja možna mera: optimum izkoriščanja zmogljivosti ♪
  22.      ópus  -a m (ọ̑) 1. vsa dela kakega avtorja: pesnikov obsežni opus še ni bil objavljen v celoti; razen simfonij sestavljajo njegov opus klavirski koncerti in sonate / izbori iz življenjskega opusa pomembnejših ustvarjalcev // s prilastkom vsa dela z določenega področja ustvarjanja kakega avtorja: v zbirki je upoštevan tudi slikarjev grafični opus; analiza njegovega publicističnega opusa 2. muz. z zaporedno številko zaznamovano glasbeno delo kakega skladatelja: godalni kvartet številka štirinajst v cis-molu opus sto enaintrideset [op. 131] Ludwiga van Beethovna ♪
  23.      opustítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od opustiti: opustitev planinskih pašnikov / opustitev bombardiranja; opustitev jedrskih poskusov ♦ jur. opustitev (dejanja) neizpolnitev kake pravne dolžnosti, obveznosti, za kar je predvidena sankcija ♪
  24.      opustíti  -ím dov., opústil (ȋ í) 1. nehati a) vzdrževati, uporabljati kaj: staro pokopališče so opustili; opustiti rudnik, vinograd / lesene pluge so že davno opustili jih ne uporabljajo več b) opravljati kako (poklicno) dejavnost: opustiti kamnoseštvo; kleparstvo je kmalu opustil / moral je opustiti obrt / podjetje so zaradi nedonosnosti opustili // nav. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nehanje dejanja, kot ga določa samostalnik: morali so opustiti vsako iskanje; opustiti kajenje; končno so opustili lov na medveda; opustil je sleherno upanje / opustiti razvratno življenje / prvotno namero je opustil ∙ zastar. opustil je predstaviti nas ni nas predstavil 2. redko izpustiti: pri nadaljnjem računanju je treba opustiti oklepaje opustívši zastar.: opustivši delo, se je vdal pijači opuščèn -êna -o: opuščen star mlin; več vasi je že opuščenih ♪
  25.      opustítven  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na opustitev: opustitvena pogajanja ♦ jur. opustitvena tožba tožba, s katero se zahteva prenehanje določenega ravnanja ♪

   3.007 3.032 3.057 3.082 3.107 3.132 3.157 3.182 3.207 3.232  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA