Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ani (9.852-9.876)


  1.      zajéra  -e ž (ẹ̑) les. poševno prižagana ploskev deske, elementa: čelo in zajera / prirezati desko, letev na zajero; stik na zajero // stik, spoj tako prižaganih ploskev: zajera pri okviru slike / očistiti iz zajere stari klej ♪
  2.      zajésti  -jém dov., 2. mn. zajéste, 3. mn. zajedó tudi zajéjo; zajéj in zajèj zajéjte; zajédel zajédla, stil. zajèl zajéla (ẹ́) 1. ekspr. porabiti, zapraviti za jed, hrano: zajedel je ves denar; vse je zajedel in zapil / sin ga bo zajedel mu bo porabil, zapravil imetje za jed, hrano 2. ekspr. prebiti, preživeti zlasti v uživanju jedi, hrane: večino časa zaje in zapije zajésti se s prislovnim določilom 1. z jedenjem, grizenjem prodreti v kaj: črv se zaje v jabolko / klop se zaje v kožo / redko med pretepom se je zajedel v njegovo roko zagrizel; pren., ekspr. dvom se zaje v človeka 2. prodreti v kaj trdega: sveder se zaje v desko; plug se zaje v zemljo / psu se je ovratnica zajedla v vrat; vrv se je zajedla v roke / reka se je zajedla v skalna tla 3. priti skozi površino v kaj tako, da se težko odstrani: prah se zaje v preprogo; črnilo se zaje v tla / kislina se zaje v kožo / neprijeten vonj se je močno zajedel v obleko ● ekspr. naselje se je zajedlo v polja je seglo zajéden -a -o: v pobočje zajedena steza; veriga, zajedena v roke ♪
  3.      zajezíti  -ím dov., zajêzi in zajézi; zajézil (ȋ í) 1. narediti oviro, jez, ki preprečuje, ovira odtekanje: vaščani so zajezili potok / kamenje je zajezilo studenec // narediti oviro, pregrado vodi, usmeriti jo: zajeziti povodenj 2. narediti, da se kaj ne širi, narašča: zajeziti epidemijo, požar / zajeziti dolgove / zajeziti rast prebivalstva / zajeziti jezo, strah koga zajezíti se nabrati se zaradi ovire, ki preprečuje, ovira odtekanje: voda se je zajezila in vdrla v hiše / množica se je zajezila pred vrati zajezèn -êna -o: zajezen rečni tok ♪
  4.      zakáj  prisl. (ā) 1. vprašuje po vzroku: zakaj hodiš tja; zakaj si jezen na nas / zakaj bi ne bili veseli / ekspr.: le zakaj je ni v službi; zakaj, le zakaj si to storil; tukaj so vragvedi zakaj / v vezniški rabi, v vprašalnih odvisnih stavkih vprašala ga je, zakaj se smeje / elipt. hočem vedeti, zakaj 2. elipt., v trdilnih stavkih, v zvezi z le, pa izraža močno, odločno zanikanje: se bojiš? Zakaj le // v nikalnih stavkih izraža pritrditev brez pridržka: bi šel z nami? Zakaj pa ne 3. pog. čemu: zakaj mi vse to praviš? Zato, da izveš resnico; sam.: postavljati zakaje vprašanja o vzroku, vzrokih ∙ ekspr. vsak zakaj ima svoj zato vsaka stvar ima svoj razlog ♪
  5.      zakasnélost  -i ž (ẹ́) knjiž. dejstvo, da se kaj pojavi z zamudo, pozno: ideje so kljub zakasnelosti zanimive ♪
  6.      zaklàd  -áda m (ȁ á) 1. večja količina skritih dragocenosti, denarja, za katere se ne ve, čigave so: na dnu jezera leži zaklad; iskati, odkriti zaklad; bogat, velik zaklad; zgodba o zakladu / zaklad cvete po ljudskem verovanju plamen kaže, kje je // večja količina dragocenosti, navadno denarja: skriti zaklad na varno mesto // mn. večja količina česa, navadno dragocenega: imeti zaklade zlata in srebra // nav. mn. dragocenosti, denar: kopičiti zaklade; naropani zakladi; ekspr. tega ne bi storil za vse zaklade sveta sploh ne 2. s prilastkom zbirka dragocenosti, denarja, ki se hrani kje: ogledati si svetiščni zaklad // nav. mn. zbirka dragocenih, vrednih predmetov, ki se hrani kje: muzejski zakladi; knjižnica je razstavila svoje zaklade 3. ekspr., s prilastkom kar je za koga zelo dragoceno, veliko vredno: otrok je spravil svoj zaklad v žep / dober sosed je največji zaklad / zdravje je velik zaklad // kar je za koga v določenem položaju zelo dragoceno, veliko vredno: vzel je cigarete in zaklad razdelil sojetnikom // nav. mn. kar je dragoceno, vredno sploh: umetnostni zakladi dežele; zakladi kulture so pripovedke, ljudska glasba, arhitekturni spomeniki / ne zavedamo se še, kakšne zaklade duha smo izgubili z njim 4. nav. mn., navadno s prilastkom kar kje obstaja v veliki količini in se da izkoriščati: najpomembnejši zakladi države so njeni gozdovi in nahajališča nafte; izrabljati naravne zaklade dežel 5. ekspr. kar vsebuje veliko dragocenega, vrednega in se lahko iz njega črpa: knjiga je resničen zaklad; priročnik je pravi zaklad podatkov / on je zaklad izkušenj, modrosti 6. v zvezi besedni zaklad vse besede, rabljene v kakem jeziku, delu: slovenski besedni zaklad / v slovarju zajet besedni zaklad // vse besede, ki jih kdo pozna in jih lahko uporablja: bogatiti svoj besedni zaklad / aktivni, pasivni besedni zaklad 7. zastar. sklad: dobiti denar za kaj iz različnih zakladov / rezervni zaklad ● minister za javni zaklad v nekaterih državah zakladni minister ◊ ekon. denar, ki začasno ni v prometu in pri zlati valuti uravnava količino denarja v obtoku ♪
  7.      zakláden  -dna -o prid. (ȃ) 1. nanašajoč se na zaklad: odpreti zakladno skrinjico ♦ arheol. zakladna najdba najdba več predmetov, namenoma shranjenih ali zakopanih na kakem kraju 2. v nekaterih državah nanašajoč se na upravljanje z javnim, državnim denarjem: zakladni minister / zakladni denar ♪
  8.      zakládnica  -e ž (ȃ) 1. prostor, stavba za shranjevanje dragocenosti, denarja: ogledati si zakladnico; shraniti v zakladnici / državna, tempeljska zakladnica; zakladnica muzeja // ekspr. skrit prostor, kraj, kjer kdo hrani kaj dragocenega, vrednega: iz svoje zakladnice je potegnil oguljeno fotografijo; deček je dal denar v zakladnico pod strešnikom 2. knjiž. posebno zavarovan prostor v banki za shranjevanje denarja, dragocenosti; trezor: dati dragocenosti v zakladnico / bančna zakladnica 3. v nekaterih državah ministrstvo, ki upravlja z javnim, državnim denarjem: o emisiji odloča zakladnica / minister državne zakladnice zakladni minister 4. ekspr., navadno z rodilnikom kar vsebuje veliko dragocenega, vrednega in se lahko iz njega črpa: morje je zakladnica soli in vode / knjiga je prava zakladnica znanja / ta človek je zakladnica izkušenj, spoznanj 5. ekspr., s prilastkom kar sestavlja celota kakih vrednih del: izvajati dela iz slovenske glasbene zakladnice; črpati iz kulturne zakladnice naroda ● ekspr. slovar obsega pravo zakladnico besed zelo veliko; knjiž., redko njena besedna zakladnica je skromna njen besedni zaklad ♪
  9.      zakládnik  -a m (ȃ) 1. kdor skrbi, je odgovoren za zakladnico: zakladnik je odprl zakladnico 2. knjiž., v nekaterih državah zakladni minister: zakladnik je član vlade / državni zakladnik 3. star. kdor vodi v društvu, organizaciji blagajniške posle; blagajnik: zakladnik jim je izplačal njihov delež; zakladnik društva ◊ zgod. zakladnik v fevdalizmu uslužbenec, navadno na vladarskem dvoru, ki upravlja zakladnico in premoženje fevdalca ♪
  10.      zakleníti  -klénem dov. (ȋ ẹ́) dati mehanizem ključavnice v tak položaj a) da se kaj ne da odpreti: zaklenil je in spravil ključ; zakleniti s ključem; ključavnica se sama zaklene / dvakrat zakleniti / zakleniti lisice, vrata b) da kaj ne more več delovati: zakleniti kolo, volan // s takim dejanjem narediti a) da notranjost česa ni dostopna: zakleniti omaro, sobo / cerkev čez opoldne zaklenejo zaprejo; pren., ekspr. zakleniti svoje srce b) da tisto, kar je v čem, ni dostopno: zakleniti denar v blagajno; zakleniti slaščice v shrambo; pren., ekspr. zakleniti bolečino vase c) da se komu onemogoči dostop do česa: vino mu zmeraj zaklene / pred njim je treba vse zakleniti č) da kdo mora ostati, kjer je: zakleniti otroka v sobo / zaklenil jo je ven ● z odgovorom zakleniti komu usta zapreti zakleníti se z zaklenitvijo vrat onemogočiti komu drugemu vstop v svoj prostor: ko pride domov, se zaklene; zakleniti se z otrokom v hišo, sobo zaklenívši zastar.: zaklenivši vhodna vrata, je odšel spat zaklénjen -a -o: zaklenjen avtomobil ♪
  11.      zaklepáj  -a m (ȃ) znak, ki oklepa besedo, številko, stavek z zadnje, desne strani: napisati zaklepaj ♪
  12.      zaklépati  -am nedov. (ẹ̑) dajati mehanizem ključavnice v tak položaj a) da se kaj ne da odpreti: ko je zaklepal, je zlomil ključ / zakaj ne zaklepaš vrat b) da kaj ne more več delovati: zaklepati volan // s takim dejanjem delati a) da notranjost česa ni dostopna: zaklepati predale / trgovine čez opoldne zaklepajo zapirajo b) da tisto, kar je v čem, ni dostopno: zaklepati denar v omaro c) da se komu onemogoči dostop do česa: kruh ji zaklepajo / pred njim so morali vse zaklepati; pren., ekspr. zaklepati skrivnost pred ljudmi č) da kdo mora ostati, kjer je: otroka zaklepajo v sobo ● knjiž., ekspr. njegova usta zaklepa molk molči zaklépati se z zaklenitvijo vrat onemogočati komu drugemu vstop v svoj prostor: kadar je sam doma, se zaklepa ♪
  13.      zaklépen  -pna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na zaklepanje: zaklepni mehanizem ● zaklepni nož nož s pripravo, ki preprečuje, da bi se pregibno rezilo odpiralo, zapiralo samo ♪
  14.      zakléščiti  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) ekspr. dobiti kaj v položaj, iz katerega se zaradi stiska z dveh ali več strani ne more rešiti: močna roka mu je zakleščila prst zakléščiti se 1. ekspr. s kleščami se zagrabiti, se oprijeti: rak se je zakleščil na vabo 2. nar. gorenjsko široko, na vsa usta se zasmejati: mož se je zakleščil; škodoželjno, veselo se zakleščiti ♪
  15.      zaklíniti  -im dov. (í ȋ) knjiž. 1. z zabitjem klina, klinov narediti, da je kaj trdno nameščeno: zakliniti toporišče / zakliniti sekiro / zakliniti jambor v pod 2. zakoličiti: zakliniti zemljišče 3. povzročiti, da ima kaj klinasto obliko: granata je zaklinila stolp ◊ gozd. zakliniti hlod zabiti vanj klin za spravilo iz gozda zaklíniti se prodreti, zariti se v kaj kot klin in tam ostati: železo se je zaklinilo med rebra / enota se je zaklinila v sovražno vojsko zaklínjen -a -o: zaklinjen hlod ∙ knjiž. zaklinjena planinska pot zavarovana s klini ♪
  16.      zakljúkati  -am dov. (ȗ) 1. s kljuki podobnim znakom zaznamovati: zakljukati ustrezna imena 2. knjiž. zatakniti, obesiti za kljuko: zakljukati ubito žival 3. knjiž. s kljuko zapreti: na notranji strani zakljukati ograjo ♪
  17.      zaklòp  -ópa in -ôpa m (ȍ ọ́, ó) 1. knjiž. del strelnega orožja za zapiranje, polnjenje strelne cevi; zaklep: zaklop poči, zaškrta; zaklop puške 2. star. loputa: odpreti, zapreti zaklop; zaklop na odprtini / zaklop pri svinjaku loputna vrata // pokrov: zaklop šatulje 3. fot. mehanizem v fotografskem aparatu za določanje trajanja osvetlitve filma: sprožiti zaklop / zavesni zaklop z navadno kovinskima zavesicama ♪
  18.      zakòl  -ôla m (ȍ ó) glagolnik od zaklati: pri zakolu je pomagalo več moških; dati žival v zakol; prašič je dovolj debel za zakol / teža pred zakolom / zakol na črno / letni, mesečni zakol število letno, mesečno zaklanih živali ∙ publ. v zakol gre preveč telet zakolje se; knjiž. ritualni zakol v judovski religiji zakol ob določenih praznikih, opravljen po verskih predpisih ♦ agr. zakol v sili ♪
  19.      zakolébati  -am dov. (ẹ̄) 1. raba peša zanihati, spremeniti se: cene so zakolebale / odpornost proti boleznim spomladi pogosto zakoleba / spregovoril je, ne da bi mu glas zakolebal se zatresel 2. raba peša za kratek čas postati omahljiv, neodločen: zakolebal je, ni se mogel odločiti / zakolebati v svojih načelih / preh. ta novica ga je zakolebala 3. knjiž. zagugati, zazibati: zakolebati gugalnico; posadil je otroka na sedež in ga zakolebal / veter zakoleba žito / redko ladja zakoleba se zaguga, se zaziblje ♪
  20.      zákon  -óna m (á ọ́) poljud. z zakonom urejena življenjska zveza moškega in ženske, strok. zakonska zveza: obljubiti, ponuditi dekletu zakon; v zakonu je srečna; harmoničen, ekspr. ploden zakon; zakon iz koristoljubja, ljubezni; po dveh letih zakona sta se ločila / skleniti zakon poročiti se; dati komu hčer v zakon; stopiti v zakon poročiti se; star. vzel jo je v zakon poročil se je z njo / cerkveni, civilni zakon / prinesti v zakon lepo doto; v zakonu z drugim možem ni imela otrok; otroci iz prvega zakona; zunaj zakona je imel hčer ∙ divji zakon skupno življenje moškega in ženske brez zakonske zveze ♦ jur. dvojni zakon zakon ene osebe z dvema osebama hkrati; mešani zakon zakon med osebama različne narodnosti, vere; rel. zakrament svetega zakona; soc. parni zakon med enim moškim in eno žensko; skupinski zakon v katerem hkrati živi več moških in žensk ♪
  21.      zákon  -óna tudi -a m (á ọ́; á) 1. splošno veljaven pravni predpis z najvišjo pravno močjo, podrejen ustavi: tako določa, predpisuje zakon; zakon velja; izglasovati, podpisati, razglasiti zakon; izvajati, kršiti zakon; to je po zakonu prepovedano; predvideti v zakonu, z zakonom; z zakonom zajamčene pravice; strog, ekspr. ohlapen zakon; členi zakona; osnutek, predlog zakona / publ. pasti pod zakon morati podrediti svoje delovanje zakonu; dedovati po zakonu; ekspr. najti, poiskati luknjo v zakonu; pog. skregati se z zakoni; knjiž. držati se črke zakona; ekspr.: varuh zakona sodnik, miličnik; zastopnik zakona pravobranilec, tožilec / cerkveni zakoni; devizni, kazenski zakon; republiški, zvezni zakon; zakon o kazenskem postopku; zakon o varstvu okolja / pravni zakon // ed. celota takih in iz njih izvirajočih pravnih predpisov: sodišča sodijo po zakonu; enakost ljudi pred zakonom / nekdaj v imenu zakona: aretirani ste // splošno veljavno pravno pravilo, ki določa pravice in dolžnosti članov skupnosti: proučevati zakone primitivnih družb; nenapisani zakoni plemenske skupnosti / tega ne zapovedujejo ne božji ne človeški zakoni 2. navadno s prilastkom pravilo ravnanja, vedenja, kot ga določa to, kar izraža prilastek: tako zahtevajo zakoni gostoljubja, ekspr. srca; prilagoditi se zakonom okolja / ravnati po zakonu divjine; ekspr. zakon džungle ki temelji na grobem nasilju; zakon močnejšega 3. navadno v povedni rabi kar po volji, odločitvi koga določa njegovo ravnanje, mišljenje: njegova beseda, zapoved je zame zakon; za zdravnika je najvišji zakon zdravje bolnika // kar s splošno in neizogibno veljavo določa kak proces: zakon narave je tak, da iz malega raste veliko; smrt je zakon življenja 4. stalna, nujna zveza med določenimi stvarmi, pojavi v naravi ali kaki dejavnosti: odkrivati zakone; biološki, fizikalni zakoni; zakoni narave, življenja / upoštevati ekonomske, tržne zakone; psihološki, statistični zakon; ekspr. to je železen zakon in ga moramo upoštevati // ugotovitev o taki zvezi, do katere se pride z izkušnjami pri opazovanju pojavov ali z merjenji pri poskusih: formulirati, ovreči, preveriti zakon / zakoni gibanja planetov; zakon o ohranjanju energije / fizikalni zakon 5. pravilo, načelo, ki je pogoj pravilnosti, vrednosti kake lastnosti, dejavnosti: literarni teoretik je postavil več zakonov; zakoni lepote; zakoni logike, mišljenja / zakon enotnosti, jasnosti ● ekspr. zakon je zakon izraža odločnost koga držati se zakona; ekspr. biti sam sebi zakon vesti se neodvisno, ne upoštevajoč splošno veljavne predpise, pravila; ekspr. vzeti zakon v lastne roke ravnati samovoljno, zlasti kaznovati koga v skladu z lastnimi predstavami o pravici; star. novi, stari zakon nova, stara zaveza ◊ biol. biogenetski zakon po katerem je razvoj osebka kratka ponovitev razvoja vrste; Mendlovi zakoni o dedovanju pri spolnem razmnoževanju; zakon dednosti; ekon. zakon ponudbe in povpraševanja pravilo, kako se cena oblikuje pod vplivom ponudbe in povpraševanja; zakon vrednosti po katerem se vrednost blaga določa po količini družbeno potrebnega dela za njegovo reprodukcijo; fiz. Arhimedov zakon po katerem je hidrostatični vzgon enak teži izpodrinjene tekočine; gravitacijski zakon po katerem je privlačna sila med telesoma sorazmerna s produktom njunih mas in obratno sorazmerna s kvadratom razdalje; prvi Newtonov zakon zakon o vztrajnosti; tretji Newtonov zakon zakon vzajemnega učinka; zakon vzajemnega učinka po katerem deluje drugo telo na prvo z enako veliko silo v nasprotni smeri, kot deluje prvo telo na drugo; zakon o vztrajnosti po katerem telo miruje ali se giblje premo enakomerno, če nanj ne deluje nobena sila; jur. postaviti koga izven zakona odtegniti mu varstvo zakona; razglasiti, da ga bo zadela kazen, takoj ko bo prijet; ustavni zakon ki ureja družbena razmerja ustavnega pomena; mat. zakon komutativnosti po katerem vsota ali zmnožek nista odvisna od vrstnega reda seštevancev ali množiteljev; zakon velikih števil verjetnostni zakon, po katerem je pri velikem številu meritev istega pojava aritmetična sredina rezultatov dobra ocena prave vrednosti; psih. zakon asimilacije po katerem bitja v podobnem položaju podobno reagirajo; zakon frekvence po katerem se reakcije utrjujejo s ponavljanjem; zakon kontrasta po katerem kaka duševna vsebina prikliče sebi nasprotno vsebino; um. zakon perspektive ♪
  22.      zakónec  -nca m (ọ̄) oseba v odnosu do osebe, s katero je v zakonski zvezi: zakonca se dobro razumeta; prevarani zakonec ♪
  23.      zakonspirírati  -am dov. (ȋ) narediti, da se kaj ohrani v tajnosti; zakriti, prikriti: zakonspirirati bolnico, skrivališče; zakonspirirati z listjem in mahom / zakonspirirati akcijo, organizacijo; četa se je zakonspirirala v gozdu zakonspiríran -a -o: zakonspiriran štab ♪
  24.      zakòp  -ópa m (ȍ ọ́) 1. glagolnik od zakopati: zakop poginule živine 2. nekdaj v zemljo izkopan in od vrha zasut prostor za zaščito vojakov pred sovražnikom: delati zakope; vhod v zakop; posadka v zakopu / napoditi nasprotnika v zakope zemljanke 3. vrtn. prostor, kamor se zakopljejo izkopane rastline, deli rastlin, da prezimijo, se ohranijo: dati čebulice tulipanov, sadike jablan v zakop ♪
  25.      zakopáti  -kópljem tudi -ám dov., zakôplji zakopljíte tudi zakôpaj zakopájte; zakôpal (á ọ́, ȃ) 1. dati, položiti v izkopano vdolbino, jamo in zasuti: samica zakoplje jajca v tla, zemljo / zakopati poginule živali / ekspr. danes leto smo ga zakopali pokopali // dati, položiti kaj v izkopano vdolbino, jamo in zasuti, da se skrije, prikrije: zakopati denar, orožje, zaklad / zakopati mine 2. ekspr. dati, potisniti kak del telesa v položaj, da se skrije: zakopati glavo v blazino; zakopati si obraz v dlani / zakopati (si) roko v lase // dati, potisniti kak del telesa globoko v notranjost česa: zakopati roke v žepe 3. ekspr., v zvezi z v narediti, da kaj duševnega, zavestnega na zunaj ni več opazno: zakopati čustvo, trpljenje vase, v dušo; zakopati kaj globoko v sebi, v svojem srcu 4. ekspr. narediti, povzročiti, da pride kdo v stanje, iz katerega težko pride, se reši: zakopati koga v nesrečo, revščino; zakopati se v velike stroške ● žarg., avt. avto je zakopal in izpeljal njegova kolesa so naredila zaradi vrtenja na mestu vdolbino; ekspr. konj je zakopal in potegnil s kopiti se tako močno uprl v tla, da je nastala vdolbina; ekspr. zakopati bojno sekiro končati boj; ekspr. zakopati svoj talent narediti, povzročiti, da se ne uresniči; ekspr. zakopati upe potisniti jih v globlje, težje opazne plasti duševnosti, zavesti; opustiti jih; ekspr. zakopati svoje življenje v hribovsko vas živeti proti svoji volji v neugodnih razmerah zakopáti se 1. z gibi, podobnimi kopanju, priti v položaj, v katerem je kdo zakrit: zakopal se je v seno in zaspal / ekspr. zakopati se med pernice, pod odejo 2. ekspr. zaradi padca, teže prodreti v tla in se (delno) zakriti: vrženo sidro se je zakopalo v peščeno dno 3. izkopati zemljanko, zemljanke in se naseliti v njej, njih z namenom tam dalj časa ostati: vojska je prodrla do deroče reke, kjer se je ustavila in zakopala 4. ekspr., s prislovnim določilom naseliti se kje, kjer so zveze z ostalim svetom slabe in ni možnosti razvoja: zakopati se v oddaljen kraj, v odročni vasi; tam se je zakopal za celo življenje 5. ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v izraža nastop a) intenzivne dejavnosti osebka, kot jo določa samostalnik: zakopati se v delo, študij / zakopati se v knjige b) stanja osebka, kot ga določa samostalnik: zakopati se v molk, žalost zakopán -a -o: zakopan zaklad; do grla, čez glavo zakopan v delo, dolgove; padli, zakopani v tuji zemlji ∙ ekspr. v zaporu je doživel, kaj se pravi biti živ zakopan biti popolnoma ločen od ljudi, življenja zunaj zapora ♪

   9.727 9.752 9.777 9.802 9.827 9.852 9.877 9.902 9.927 9.952  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA