Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
Ani (701-725) 
- vrtanína -e ž (í) 1. izvrtina: narediti vrtanino / odstraniti vrtanino 2. gozd. moknati ostanki lubja ali lesa, ki ga razjedajo zalubniki, lesarji: na deblu je opazil rjavo vrtanino ♪
- vulkáničen -čna -o prid. (á) knjiž. vulkanski: vulkanično delovanje ∙ knjiž. vulkanični izbruhi strasti zelo močni, siloviti ♪
- vulkanít -a m (ȋ) petr. kamnina, nastala iz lave na zemeljski površini; predornina ♪
- vulkanizácija -e ž (á) glagolnik od vulkanizirati: delavnica za vulkanizacijo / vulkanizacija kavčuka ♪
- vulkanízem -zma m (ȋ) pojavi, ki so v zvezi s prodiranjem magme iz zemeljske notranjosti: raziskovati vulkanizem / še živ vulkanizem v južni Italiji vulkansko delovanje ♪
- vulkanizêr -ja m (ȇ) kdor vulkanizira: odpeljati pnevmatiko k vulkanizerju / gumarji in vulkanizerji ♪
- vulkanizíranje -a s (ȋ) glagolnik od vulkanizirati: vulkaniziranje avtomobilskih gum / vulkaniziranje kavčuka ♪
- vulkanizírati -am nedov. in dov. (ȋ) 1. krpati s prilepljenjem krpe iz kavčuka s segrevanjem: vulkanizirati pnevmatiko, zračnico 2. navadno v zvezi s kavčuk obdelovati z žveplom ali njegovimi spojinami, navadno pri višji temperaturi: vulkanizirati kavčuk vulkanizíran -a -o: vulkanizirano mesto na zračnici ♦ obrt. vulkanizirana obutev obutev z gumijastim podplatom, prilepljenim z vulkanizacijo ♪
- zabraníti in zabrániti -im dov. (ȋ á) star. preprečiti: zabraniti škodo / zabraniti širjenje bolezni / zabraniti komu vstop v hišo / dramo je cenzura zabranila prepovedala zabránjen -a -o: predavanje je bilo zabranjeno ♪
- zanìč prid. neskl. (ȉ) 1. nav. ekspr. zelo slab: a) zanič cesta; te cigarete so zanič; vino je zanič / gledati zanič film / zanič hrana brez okusa; zanič vreme deževno, mrzlo; ta zdravila so zanič zelo neučinkovita b) zanič obrtnik / imeti zanič oči biti zelo slaboviden c) taka politika je zanič č) zanič vidljivost na cesti / imeti zanič dohodke d) zanič novice e) bolnik je danes zanič; vsako leto je bolj zanič 2. ki je popolnoma neprimeren za (nadaljnjo) uporabo: pralni stroj je zanič; zavreči
čevlje, ki so zanič; zanič stvari odpeljati na odpad; stopnice so že zdavnaj zanič / ekspr. za vojsko je zanič nesposoben ● ekspr. nima otrok, je zanič je neploden zanìč prisl.: ne godi se mu zanič; zanič živeti ♪
- zaníčev -a -o prid. (ȋ) nar. primorsko, v povedni rabi zanič, brez moči: biti, postati zaničev ♪
- zaničeválec -lca [u̯c] m (ȃ) kdor zaničuje: zaničevalec drugače mislečih ♪
- zaničeválen -lna -o prid. (ȃ) ki izraža zaničevanje: zaničevalen nasmešek, pogled / zaničevalna beseda / dajati zaničevalna imena zaničeválno prisl.: zaničevalno govoriti o čem; zaničevalno pogledati koga ♪
- zaničevánje -a s (ȃ) glagolnik od zaničevati: njihove navade so vzbujale zaničevanje; zamerili so jim zaničevanje preprostih ljudi; izraz zaničevanja in sovraštva / gledati koga z zaničevanjem zaničljivo ♪
- zaničeváti -újem nedov. (á ȗ) imeti, kazati do koga negativen odnos, izvirajoč iz prepričanja o njegovi manjvrednosti, ničvrednosti: zaničevati kmete, reveže; ljudje so ga zaničevali zaradi pijančevanja / zaničeval bi ga, če bi storil kaj takega / nekateri sloji so nekoč zaničevali slovenski jezik / ekspr. ne zaničuje vesele družbe in dobre hrane rad jo ima ● preg. kdor druge zaničuje, prazno glavo oznanjuje zaničevanje drugih izraža, kaže omejenost; preg. kdor materin jezik zaničuje, tudi matere ne spoštuje zaničujóč -a -e: ne prikrivati zaničujočega začudenja; prisl.: zaničujoče gledati koga; zaničujoče govoriti o kom zaničeván -a -o: zaničevana ženska; sam.: čutiti sočutje do zaničevanih ♪
- zaničljív -a -o prid. (ȋ í) 1. ki izraža zaničevanje: zaničljiv glas, izraz, pogled, vzdih; odgovoril mu je z zaničljivim smehom / zaničljiva beseda / zaničljiv pomen vzdevkov 2. ki zaničuje: bili so prijazni in prav nič zaničljivi zaničljívo prisl.: zaničljivo govoriti o čem; zaničljivo pogledati koga ♪
- zaničljívost -i ž (í) lastnost zaničljivega: zaničljivost pogleda / zaničljivost besed / pogledal jo je z neprikrito zaničljivostjo ♪
- zaníhati -am dov. (ȋ) 1. premakniti se od ene skrajne lege do druge in nazaj: nihalo zaniha; zanihati sem in tja / gladina vode je zanihala se je dvignila in znižala // knjiž. zagugati, zazibati: zanihati gugalnico; močno zanihati ∙ knjiž. zanihati z nogami zabingljati 2. spremeniti se, menjati se, zlasti glede na količino, vrednost: cene so zanihale / zaradi podražitve je naklada revije zanihala 3. knjiž. postati neodločen, omahljiv: ko je slišal novico, je za trenutek zanihal ♪
- zanikálen -lna -o prid. (ȃ) knjiž. nikalen, negativen: zanikalen odgovor / zanikalna kritika odklonilna zanikálno prisl.: zanikalno odgovoriti na vprašanje ♪
- zaníkanje -a s (ȋ) 1. glagolnik od zanikati: zanikanje izjav; odločno zanikanje kake trditve / zanikanje narodnostnih pravic / zanikanje boga / zanikanje očetovstva / zanikanje življenjskih vrednot / zanikanje povedka 2. publ., v povedni rabi kar kaj zanika, odklanja: to gibanje pomeni zanikanje vsega starega ♪
- zaníkati -am dov. (ȋ) 1. z besedo, kretnjo izraziti, da kaj ni v skladu z resničnostjo: zanikati govorice o čem; zanikati izjavo; zanikati kako novico; zanikal je, kar so trdili drugi; odločno kaj zanikati / agencija je vest že zanikala // nepreh. z besedo, kretnjo izraziti, da v vprašanju povedano ni v skladu a) z resničnostjo: vprašal ga je, če jo pozna. Zanikal je; ali si me težko našel? Nikakor, je zanikal b) z željo, hotenjem: vprašali so ga, če si želi ostati, a je zanikal 2. dov. in nedov. izraziti mnenje, biti prepričan, da kaj ne obstaja: dejstev ni mogoče zanikati; skušal je zanikati smotrnost v naravi;
zanikati usodo / zanikati pomen česa za človekovo življenje / zanikati obstoj boga, duhovnega sveta // ekspr., z nikalnico, z odvisnim stavkom izraža pritrditev temu, kar določa odvisni stavek: ne zanikam, da mi ugaja; ni mogoče zanikati, da je zelo delaven 3. dov. in nedov. izraziti mnenje, da kaj ni pravilno, točno: zanikati kak nauk; zanikati razlago, teorijo / nekateri pojavi navidezno zanikajo pravilnost teh ugotovitev; življenje to vsak dan zanika / zanikati avtoriteto koga 4. dov. in nedov. z besedo, kretnjo izraziti, da osebek ni storilec tega, česar je obdolžen: obdolžili so ga, da je razbil šipo, a je zanikal; obtoženec dejanje zanika; zanikati sodelovanje s kom;
vse je zanikal; zanikal je, da bi bil on to storil // izjaviti, da kako dejstvo, ki se pripisuje osebku, ne obstaja: zanikati krivdo, odgovornost za kaj 5. dov. in nedov., nav. ekspr. izraziti negativen, odklonilen odnos do česa: zanikati družbene norme; zanikati kako življenjsko vrednoto 6. publ. pokazati neupravičenost obstoja: s tem dejanjem je zanikal svoj sloves; nova umetniška smer naj se sama potrdi ali zanika ● ekspr. zanikal je vsako možnost okužbe izjavil je, da okužba ni (bila) mogoča ◊ lingv. zanikati povedek izraziti ga v nikalni obliki zanikajóč -a -e 1. deležnik od zanikati: odgovoril mu je, zanikajoč vse obtožbe; pesnikov duh, zanikajoč
obdajajočo ga stvarnost 2. knjiž. negativen, odklonilen: zanikajoč odgovor zaníkan -a -o: zanikana izjava, trditev / zanikani povedek ♪
- zanikávanje -a s (ȃ) zanikovanje: zanikavanje izjav / zanikavanje dejstev / zanikavanje estetskih norm ♪
- zanikávati -am nedov. (ȃ) zanikovati: zanikavati kako trditev / zanikavati obstoj boga / zanikavati kak nauk / zanikavati domovinsko ljubezen ♪
- zaníkniti -em dov. (í ȋ) knjiž. ponikniti: tam reka zanikne / zaniknil je v temi izginil, izgubil se ♪
- zanikoválec -lca [u̯c] m (ȃ) nav. ekspr. kdor kaj zanikuje: ta filozof je zanikovalec človekove svobodne volje / zanikovalec življenjske resničnosti / knjiž. med mladimi je bilo v tistem obdobju veliko zanikovalcev ♪
576 601 626 651 676 701 726 751 776 801 
