Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ani (6.102-6.126)


  1.      pokosíti  -ím dov., pokósil (ȋ í) 1. končati košnjo: ko so pokosili, je bilo sonce že visoko; za letos smo pokosili // s koso, kosilnico odrezati travo, žito: veliko so že pokosili / pokositi deteljo / pokositi travnik 2. ekspr. s streljanjem povzročiti, da kdo pade smrtno zadet, hudo ranjen: mitraljezec je pokosil pet napadalcev / pokositi s strojnico / del armade je pokosila artilerija pobila, uničila // povzročiti, da kdo umre: pokosila ga je gripa, tuberkuloza; lakota je pokosila mnogo prebivalstva / vojna je pokosila veliko življenj ∙ ekspr. pokosila ga je smrt umrl je; žarg., šport. branilec je grdo pokosil srednjega napadalca ga udaril nizko po nogah, da je padel pokošèn -êna -o: pokošeni travniki; na vrhu so kot pokošeni popadali po tleh ♪
  2.      pokracáti  -ám dov. (á ȃ) slabš. počečkati: pokracali so vse stebre pokracán -a -o: pokracani listi papirja ♪
  3.      pokrájina  tudi pokrajína -e ž (ā; í) 1. manjše ali večje ozemlje glede na oblikovanost, obraslost, urejenost: pokrajina se je spremenila; občudovati lepoto pokrajine / slovenska pokrajina je zelo raznovrstna / gorata, tropska pokrajina; rodovitna pokrajina; pokrajina oljk in pomaranč / industrijska, kmetijska pokrajina // določeno manjše ali večje ozemlje sploh: megla leži nad pokrajino; Dolenjska, Primorska in druge slovenske pokrajine 2. v nekaterih državah višja upravna enota: država je razdeljena na pokrajine; glavno mesto pokrajine ∙ avtonomna pokrajina v sklopu države, višje upravne enote organizirana politična skupnost z avtonomnimi pravicami ali ozemlje, ki pripada tej skupnosti 3. um. slika, na kateri je upodobljena pokrajina; krajina: na steni je viselo nekaj pokrajin in portretov 4. knjiž., s prilastkom področje, območje: to so zanimive miselne pokrajine / z oslabljenim pomenom: odpreti komu pokrajine svoje duše; obdala ga je pokrajina molka ◊ jur. Socialistična avtonomna pokrajina Kosovo; rel. cerkvena pokrajina; urb. kulturna pokrajina kultivirana, preoblikovana ♪
  4.      pokreníti  -krénem dov. (ȋ ẹ́) publ. 1. ukreniti, narediti: v podjetju niso še ničesar pokrenili za izboljšanje razmer; pokrenili so vse potrebno, da bodo štipendije pravočasno izplačane / zanimalo ga je, če bo kaj pokrenil zoper njega 2. dati pobudo, začeti: pokreniti akcijo; pokreniti prerod duhovnega življenja / pokreniti zanimanje za jezik vzbuditi ● publ. tudi njegovo stvar bo pokrenil začel reševati ♪
  5.      pokristjánjenje  -a s (ȃ) glagolnik od pokristjaniti: pokristjanjenje Slovanov ♪
  6.      pokriválka  -e [u̯k tudi lk] ž (ȃ) kar se rabi za pokrivanje: pokrivati tombolske številke s pokrivalkami ♦ fiz. stekelce, s katerim se opazovani predmet pod mikroskopom pokrije ♪
  7.      pokrómati  -am dov. (ọ̑) teh. prekriti kovino s tanko plastjo kroma: pokromati ročaj pokróman -a -o: pokromani kovinski deli kolesa ♪
  8.      pokròv  -ôva m (ȍ ó) 1. zgornji del kake priprave za pokrivanje, zapiranje: odpreti, zapreti pokrov; povezniti pokrov na posodo; pokriti škatlo s pokrovom / straniščna školjka z dvižnim pokrovom; varnostni, zaščitni pokrov; pokrov krste // kar se rabi za pokrivanje, zavarovanje: dati sir pod steklen pokrov; pokrov na ladijskem krovu; pokrov pri kmečki peči; pren., ekspr. nad mestom je danes siv nebesni pokrov 2. sprednji zgornji del avtomobilske karoserije, ki pokriva motor ali prtljažni prostor: izstopil je in vzdignil pokrov / pešca je vrglo na pokrov motorja; pokrov vozila ◊ gozd. pokrov veje iglavcev za pokrivanje (oglarske) kope; grad. pokrov betonska, jeklena plošča za pokrivanje jaškov, kanalov; muz. pokrov lesena plošča, ki pokriva zgornji del trupa pri godalih; teh. navojni pokrov ♪
  9.      pokróvec  -vca m (ọ̄) star. 1. pokrov, pokrovček: odpreti pokrovec škatle; zlata ura z emajliranim pokrovcem 2. pokrovka: po steni so viseli pokrovci in korci ● nar. vzhodno oče je vrgel pokrovec po kobili odejo ◊ čeb. pokrovec tanka prevleka iz voska na celici sata z zalego ali medom; zool. pokrovec kožna guba na škržatovem cvrčalu; škržni pokrovec parni del telesa, ki ob straneh pokriva škrge ♪
  10.      pokrovíteljstvo  -a s (ȋ) dejavnost pokroviteljev: potreboval bi njegovo pokroviteljstvo; pokroviteljstvo predstojnikov / pokroviteljstvo nad kongresom je prevzel predsednik republike / organizirati koncerte pod pokroviteljstvom glasbene akademije ♪
  11.      pokrstíti  in pokŕstiti -im dov., pokŕščen (ȋ ŕ) 1. v krščanskem okolju drugega za drugim krstiti: pokrstil je vse otroke, ki so jih prinesli 2. zastar. pokristjaniti: pokrstiti pogane; to je judinja, ki se je pokrstila ● zastar. odkupil je sužnja, ga pokrstil in mu bil za botra dal krstiti; zastar. prišleca so sosedje takoj šaljivo pokrstili mu dali ime, vzdevek ♪
  12.      pokúhati  -am dov. (ú ȗ) 1. krajši čas kuhati: priliti vode in pokuhati; dodati zrezano hrenovko in jed pokuhati; ko se češnje pokuhajo, dodamo še jagode 2. s kuhanjem porabiti: pokuhala je že ves krompir / pokuhati sadje v žganje; vsa tekočina se je pokuhala pokúhan -a -o: politi s pokuhanim sokom ∙ nar. štajersko bil je precej pokuhan potrt, pobit ♪
  13.      pokúkati  -am dov. (ū ȗ) 1. nav. ekspr. pogledati, navadno skrivoma, pritajeno: pokukati izza drevesa; pokukati skozi ključavnico; pokukala je v njegovo sobo / pokukati iz luknje; pren. izza oblakov je pokukalo sonce // pogledati: pokukala sta čez greben; radoveden pokuka skozi okno 2. ekspr. izstopiti, biti za krajši čas potisnjen iz svoje okolice; pogledati: krilo ji je pokukalo izpod plašča / prvi žafrani in zvončki so že pokukali iz zemlje rastoč prišli iz zemlje na površje ● ekspr. knjige še pokukal ni se ni učil, ni bral; ekspr. rad pokuka v kozarček rad ima alkoholno pijačo; ekspr. prvošolčki so pred dnevi prvič pokukali v razred prišli, stopili v šolo; ekspr. kako se postavlja, pa je komaj pokukal v svet komaj je postal samostojen, odrasel; ekspr. pokukati za kulise spoznati stvari, dogajanja, ki niso javna, vidna ♪
  14.      pokúšati  -am nedov. (ú) dajati v usta ali piti, jesti majhno količino česa za ugotovitev kakovosti zlasti glede na okus in aromo: pokušati jedi in pijače; strokovno pokušati / pokušal je grozdje, če je že dovolj zrelo / ekspr.: v zidanici so pokušali novo vino pili; pazi, da ne boš preveč pokušal, ko boš pretakal // ekspr., navadno z nikalnico malo piti, jesti: jej, nikar samo ne pokušaj; kosilo je le pokušala ♪
  15.      pokuševálec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) strokovnjak za pokušnjo: pokuševalec kruha, vina // kdor kaj pokuša: pokuševalci v zidanici so hvalili vino ♪
  16.      pokúšnja  -e ž (ȗ) 1. ugotavljanje kakovosti živil zlasti glede na okus in aromo: pokušnja vin za razstavo je trajala več dni; sodelovati pri pokušnji / prirejati javne pokušnje 2. glagolnik od pokusiti: dal mu je jabolko za pokušnjo; ogled vinske kleti, združen s pokušnjo štajerskih vin / povabiti gosta v zidanico na pokušnjo / redko prinesti pokušnjo jed, pijačo za pokušnjo 3. zastar. poskus, preizkus: obdelati dogodek iz mestnega življenja za pokušnjo / po mnogih pokušnjah je o iznajdbi sporočil javnosti ♪
  17.      pól  [pou̯] prisl. (ọ̑) 1. izraža enega od obeh enakih delov a) merske enote: pol kilograma mesa; pol litra vina; tri metre in pol blaga; do pol metra visok grm; elipt., pog. boš dal za pol pol litra vina b) časovne enote: preteklo je pol ure; ima pet let in pol; do vasi je uro in pol hoda; redko dela osem in pol ur ali ure na dan / vsake pol ure / v pol ure, redko uri bom doma; pred pol leta sem ga zadnjič videl c) celote: pol jabolka, klobase, štruce; pol obraza ji zakriva ruta / zmešaj pol kisa, pol vode; blago je iz pol sintetike, pol volne / vzemi vsakega pol / postregli so mu s pol hlebom kruha in s pol klobase; s pol štruce prebije ves dan / prišel je pred dobrega pol leta ali pred dobrim pol letom; posoda drži dobrega pol litra; v slabe pol ure, redko v slabi pol uri bo vse končano / ustaviti se na pol poti // s predlogom izraža mesto, glede na katero se deli celota na dva enaka dela: prerezati limono čez pol / preganiti polo na pol tako, da se obe polovici natančno prekrivata / povedati resnico samo do pol / stroške si bova delila na pol, pol na pol tako, da jih bo imel vsak polovico 2. izraža približno polovično a) nav. ekspr. mero, količino: pri raciji so zaprli pol mesta; zbralo se je pol vasi b) stopnjo: to ni vredno pol toliko, kot si plačal / pridelka je pol manj kot lani; pol manjši, večji; za pol manjši / pol dremaje ga je poslušal; pol v spanju je upihnila luč / redko: ima pol nov klobuk napol nov, polnov; vlak je bil pol prazen napol prazen, polprazen / hiša je pol lesena, pol zidana; ekspr.: to je rekel pol za šalo, pol zares; pol živ, pol mrtev 3. ekspr., v zvezi in pol izraža zelo veliko stopnjo (pozitivnih) lastnosti: bila je močna, zdrava, živa, res dekle in pol; njegov oče je bil možak in pol; Matevž je bil partizan in pol ● pog., ekspr. pojedel je hudiča in pol zelo veliko; pog., ekspr. to ni vredno pol hudiča nič; nar. pol tič pol miš netopir; nar. (ura) je pol osme pol osmih; ekspr. študira že pol večnosti zelo dolgo; iti na pol razklati se, razpasti na dva (enaka) dela; spustiti zastavo na pol droga obesiti jo na sredino droga v znamenje žalovanja; ekspr. reforma je ostala na pol poti ni bila izvedena v celoti; pog. posluša samo na pol, s pol ušesa nepazljivo; dobro spanje je pol zdravja ◊ voj. pol na desno, na levo izraža povelje za obrat 45° na desno ali levo; prim. napol ♪
  18.      pôla  -e ž (ó) 1. večji kos papirja pravokotne oblike: preganiti polo; pregledoval je dolge pole, popisane s številkami / razrezati papir na pole / pola papirja // s prilastkom tak kos papirja, prirejen za različne namene: popisna pola; izpolniti vprašalno polo / izrezovalna pola z narisanimi in pobarvanimi figurami ali deli figur, ki jih otroci izrezujejo; krojna pola papir, na katerem so narisani kroji, kot priloga modnemu časopisu 2. obrt. sestavni del ženskega krila od pasu do roba krila: urezati pole; sprednja, zadnja pola / krilo na štiri pole 3. nav. mn., star., navadno s prilastkom spodnji del daljšega oblačila, zlasti suknjiča, plašča: zaplesti se v plaščne pole; halja z dolgimi polami ● zastar. dobil je modro polo bil je upokojen, upokojili so ga ◊ biol. klična pola zarodna plast; min. pola tanjša plast rudnine; tisk. avtorska pola enota za merjenje obsega avtorskega dela zaradi obračuna honorarja, trideset tisoč grafičnih znakov; knjigoveška pola kos papirja določene velikosti, ki navadno trikrat preganjen dá v knjigi šestnajst strani; tiskovna ali tiskarska pola kos papirja različne velikosti, ki se tiska; vzorčna pola natisnjena pola za ogled; um. obočna pola osnovni prostorski element med glavnimi podpornimi točkami oboka; zal. idealna avtorska pola ♪
  19.      polábski  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na Polabje: polabska pokrajina / Polabski Slovani ♪
  20.      polágati  -am nedov. (ȃ) 1. delati, da prihaja kaj a) z daljšo, širšo stranjo na podlago: mati je zaskrbljeno polagala dlan na otrokovo čelo; polagati otroka v zibel; polagati vreče po tleh; polagati in postavljati b) na podlago sploh: kadar je igral, kart ni metal, ampak polagal; polagati kocke po mizi; polagati obkladke na nogo / delegacija polaga venec na grob 2. na določen način pritrjevati na podlago: polagati parket, tapete // dajati kaj na določeno mesto v ustrezen položaj: delavci polagajo cevi, kabel / polagati železniško progo / polagati mine; polagati asfaltno plast / polagati traso ceste delati, graditi 3. dajati živini (živinsko) krmo: polagati govedu deteljo / polagati svinjam / pozimi so lovci polagali srnjadi 4. navadno v zvezi z jajčece, jajce izločati zaradi razmnoževanja; leči: samica polaga ikre ob bregu; kukavica polaga jajčeca v tuja gnezda 5. knjiž., v zvezi z v delati, da kaj vsebuje, izraža značilnost, kot jo nakazuje določilo: polagati hudomušnost v svoje odgovore; v svojo igro polaga veliko osebnega 6. publ., v zvezi z na pripisovati, dajati: velik pomen polaga na zunanjost / na te rokopise sprva niso polagali važnosti ● publ. polagati izpite delati, opravljati; pog. polagati komu karte napovedovati komu prihodnost, razkrivati preteklost na osnovi kart; polagati račun publ. inkasant polaga račun vsak teden predloži račune in izroči denar; publ. na občnem zboru polagati račun o svojem delu poročati, omogočati, da se oceni, pregleda; ekspr. zaradi tega dejanja boš polagal račun pred sodnikom se boš zagovarjal; ekspr. kosci polagajo red za redjo kosijo; vznes. polagati svoje srce k nogam koga biti čustveno popolnoma vdan komu; publ. polagati temelje čemu opravljati začetna, za nadaljnji potek najvažnejša dela; publ. polagati upe na koga, v koga upati, pričakovati, da bo kdo dosegel, uresničil, kar se želi; knjiž. te misli polaga avtor na jezik glavnemu junaku jih izraža, posreduje po glavnem junaku; ekspr. polagati komu odgovore na jezik, v usta spraševati koga, govoriti komu tako, da bi spraševani odgovarjal, kar je treba, kar se od njega pričakuje; publ. on veliko polaga na odkritosrčnost jo ceni, dá nanjo; ekspr. toplo vam polagam to na srce to vam zelo priporočam, to vas zelo prosim; fante je polagal na tla kakor snope z lahkoto jih je metal ◊ igr. polagati (si) karte igrati igro s kartami za enega igralca; polagati pasjanso igrati ♪
  21.      polágoma  prisl. (ȃ) 1. izraža, da se za dejanje porabi razmeroma dosti časa: zrak se polagoma segreva; polagoma je spoznal resnost položaja; zanimanje je polagoma začelo upadati // izraža, da se dejanje opravi z majhno hitrostjo: polagoma se pomiriti, rasti 2. izraža, da se dejanje razvija po majhnih stopnjah: polagoma se mu vrača spomin / pot se polagoma spušča ne strmo / bolj polagoma govorite, da ne zbudite otroka bolj tiho ♪
  22.      pólčas  -a in pólčàs -čása [u̯č] m (ọ̑; ọ̑-ȁ ọ̑-á) šport. vsaka od dveh, navadno z odmorom ločenih dob košarkarske, nogometne tekme: prvi polčas je minil brez golov; zaradi zavlačevanja je sodnik podaljšal drugi polčas za eno minuto ∙ žarg., šport. sodnik je odpiskal polčas naznanil konec prve take dobe // žarg. del košarkarske, nogometne tekme, odigrane v taki dobi: radio je prenašal samo drugi polčas ♪
  23.      poletáš  -a m (á) zool. riba z zelo povečanimi prsnimi plavutmi, s katerimi se lahko premika, leti nad morsko gladino, Exocoetus volitans ♪
  24.      poletávati  -am nedov. (ȃ) premikati se (sem in tja ali večkrat) po zraku z letalnimi organi, zlasti s perutmi, krili: lastovka poletava nad vodo; metulji poletavajo s cveta na cvet; pren., ekspr. njegove misli poletavajo k družini ● knjiž., ekspr. deli pogovora poletavajo v sobo se slišijo ♪
  25.      poléten 2 -tna -o prid. (ẹ̄) publ. poln poleta, vneme: napadi nasprotnega moštva so bili organizirani, poletni in trdni ♪

   5.977 6.002 6.027 6.052 6.077 6.102 6.127 6.152 6.177 6.202  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA