Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ani (5.577-5.601)


  1.      otróški  -a -o prid. (ọ́) nanašajoč se na otroke: otroški organizem; otroška domišljija; otroška lahkomiselnost, nagajivost, trma; otroško veselje / otroški govor, jezik / otroška doba; tu je preživel svoja otroška leta / otroške bolezni bolezni, ki se pojavijo zlasti v otroški dobi / pel je otroški zbor; razstava otroških risb / otroški čevlji; otroški voziček; otroške igrače, slikanice; otroška obleka, postelja, soba; otroško igrišče / otroški film / otroški dispanzer; otroški vrtec ustanova za varstvo in vzgojo predšolskih otrok; otroški zdravnik; otroške jasli zlasti prva leta po 1945 ustanova za varstvo in vzgojo najmlajših otrok; otroška klinika; otroško varstvo / otroški dodatek dodatek, izplačan upravičenim zavarovancem za otroke // nav. ekspr. tak kot pri otroku: mati je imela čisto otroški obraz; ima še otroško pisavo neizpisano, okorno ● ekspr. otroška bolezen samoupravljanja začetne pomanjkljivosti, napake; nar. žena je v otroški postelji je pred kratkim rodila; ekspr. čudil se je takim besedam iz otroških ust besedam, ki jih je izrekel otrok ◊ gastr. otroški piškoti piškoti iz biskvitnega testa v obliki osmice; med. otroška paraliza virusna bolezen, navadno z ohromitvami otróško prisl.: otroško se veseliti; bil je otroško zaupljiv; sam.: nekaj otroškega je bilo na njenem obrazu ♪
  2.      ováditi  -im dov. (á ȃ) 1. sporočiti nadrejenim o dejanju kake osebe z namenom škodovati ji: izdajalec ga je ovadil policiji; nekdo ga je ovadil, da se pri njem zbirajo člani odporniškega gibanja 2. sporočiti pristojnemu organu storilca kaznivega dejanja: tihotapci so imeli srečo, da jih ni nihče ovadil; ovaditi tatu // zastar. povedati, sporočiti sploh: ovadil nam je njegove namene; niti z eno kretnjo se ni ovadil izdal ováden -a -o: biti ovaden policiji ♪
  3.      ovál  -a m (ȃ) 1. kar je ovalne oblike: izrezal je oval iz kartona in z njim zaprl odprtino; portret v ovalu / polni oval njenega obraza 2. večji krožnik ovalne oblike: naložiti meso na oval / veliki ovali izbranih jedi ♪
  4.      ôvca  -e stil. -é ž, rod. mn. ôvc in ovác (ó) 1. manjša domača žival, ki se goji zlasti zaradi volne: ovca beketa, bleja; pasti, striči ovce; čreda, trop ovc; razbežali so se kakor ovce; krotek kot ovca / merino ovca z dolgo, mehko dlako, po izvoru iz Španije ♦ agr. karakul ovca z rahlo kodrasto, navadno črno dlako, po izvoru iz osrednje Azije; ovca mesnate pasme; vet. metljava ovca; zool. divja ovca zlasti v gorah živeča žival temne ali svetle barve, katere samec ima navadno velike, spiralasto zavite rogove, Ovis // ovčja samica: pomolsti ovco; breja ovca; ovca in jagnje 2. ekspr. pohleven, ubogljiv človek: vse življenje je bil ponižna ovca ● ekspr. je črna ovca v družini edini, ki je drugačen, slab; slabš. garjava ovca kdor zaradi negativnih lastnosti slabo vpliva na okolico; ekspr. pokazal je, da je gospodar, ne pa metljava ovca slaboten, neodločen, zmeden človek; knjiž. bili so kakor ovce brez pastirja zbegani, zmedeni ♪
  5.      ovčár  -ja m (á) 1. pastir ovc: ovčar žene ovce na planino; ovčarji in kozarji 2. ovčarski pes: pastirju pomagata dva ovčarja // srednje velik pes z razmeroma dolgim gobcem, dolgo ali srednje dolgo dlako in košatim repom: vzrejati ovčarje / nemški, škotski ovčar ♪
  6.      ovčárski  -a -o prid. (á) nanašajoč se na ovčarje ali ovčarstvo: ovčarska koča / to so znani ovčarski kraji / ovčarski pes pes, ki čuva in vodi čredo ♪
  7.      ôvčji  -a -e prid. (ō) nanašajoč se na ovce: ovčja koža; ovčje meso, mleko / ovčje usnje / ima topel ovčji kožuh; ovčja volna / ovčji sir / ovčji pastir; ovčja staja / ovčje garje ∙ ekspr. to je volk v ovčji koži slab človek, ki se dela, kaže dobrega, plemenitega ♦ bot. ovčje vime užitna luknjičasta goba s sivo rumenkastim, navadno nepravilno nagubanim klobukom in kratkim betom, Albatrellus ovinus; zool. ovčji zolj žuželka, katere ličinka zajeda ovco v nosnih in čelnih votlinah, Oestrus ovis ♪
  8.      ovévati  -am nedov. (ẹ́) knjiž. z vetjem obdajati: oveval ju je hladen veter / soparen zrak je oveval poslušalce v dvorani ● knjiž. ovevali so jo spomini obhajali, prevzemali ♪
  9.      ovijáča  -e ž (á) 1. nav. mn. širši trak iz tkanine za ovijanje meč: noge je imel ovite z ovijačami // kos blaga za ovijanje česa sploh: okrog bokov je imel ovijačo iz grobega platna 2. star. turban: glavo mu je pokrivala pisana ovijača 3. zastar. ovijalka: hodnik je bil ves prepreden z ovijačami ♪
  10.      ovíniti  -im dov. (í ȋ) 1. agr. pripraviti novo posodo za vino z izlužitvijo: oviniti sod 2. zastar. opijaniti: če le morejo, ga ovinijo; nekoliko se je ovinil ♪
  11.      ovírati  -am nedov. (ȋ ȋ) 1. oteževati ali preprečevati gibanje, premikanje: preskočil je žico, ki ga je ovirala; skalo, ki jim je ovirala prehod, so s težavo odstranili / gruča ljudi na cesti je ovirala promet 2. povzročati, da se kako delo težje, počasneje opravlja: namesto da bi mu pomagal, ga je celo oviral; slabo vreme je tekmovalce zelo oviralo / ovirati načrt, rast, razvoj / knjiž. samo misel na mater ga je pri njegovi nameri ovirala zadrževala // povzročati neugodne, slabe občutke; motiti: njeno ravnanje ga ni oviralo, da je ne bi občudoval ovirajóč -a -e: ovirajoč ukrep; ovirajoče verige; sam.: hoditi skozi kaj ovirajočega ovíran -a -o: v rasti, vzgoji oviran otrok; oviran prehod, promet; ovirana iniciativnost ♪
  12.      ovítek  -tka m (ȋ) 1. predmet, ki varuje, ščiti knjigo: knjiga ima ovitek; papirnat, usnjen ovitek / knjižni ovitek; ščitni ovitek; ovitek za knjigo // kar je, se daje okrog česa, navadno da varuje, ščiti: zbiral je ovitke cigaretnih škatlic; revijo pošiljajo v ovitku 2. kos tkanine, ki se ovije okrog telesa ali dela telesa v zdravilne namene: zdravil se je z ovitki in inhalacijami / hladni, topli ovitki ◊ filat. spominski pisemski ovitek izdan, izdelan za določeno priložnost, s posebnimi napisi, znamkami, žigom; ovitek prvega dneva na katerem je nalepljena kompletna zbirka znamk z žigom dneva njihove izdaje; ptt pisemski ovitek papir, prepognjen in zlepljen tako, da nastane vrečka, navadno za pisma; zal. ovitek za določeno knjigo (umetniško) izdelan ovitek, navadno z naslovom in besedilom o avtorju na notranji strani ♪
  13.      ovíti  ovíjem dov. (í) 1. z navijanjem okrog česa zavarovati ali združiti: oviti cevi; oviti mlado drevje; oviti šopek s trakom / ovila si je šal okrog vratu 2. nav. ekspr. biti, nahajati se okrog česa: mesto je ovila gosta megla / slak je ovil trto; fižol se je ovil okoli prekle // dati, položiti okrog česa: ovila mu je roko okrog pasu, vratu 3. dati, narediti čemu ovitek: oviti knjigo, revijo 4. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: ovil jo je velik strah; srce se ji je ovilo v žalost 5. z vitjem odstraniti tekočino: oviti perilo ● zastar. pot ovije okoli hriba zavije, je speljana; ekspr. oviti glavo z vencem dati venec na glavo; redko oviti lase v kito splesti, povezati ovíti se star. obleči se, zaviti se: ovil se je v suknjič ● trdneje se ga je ovila oklenila, se stisnila k njemu; ekspr. bič se je ovil okrog jetnikovih ramen zadel ga je udarec z bičem ovít -a -o: vas je bila ovita v meglo; ovito drevje ∙ ekspr. izvor te družine je ovit v meglo še ni raziskan, jasen; knjiž. ta junak je ovit v mnogo anekdot o njem se pripoveduje, širi mnogo anekdot ♦ obrt. ovita petlja petlja (pri kvačkanju, pletenju), pri kateri se nit le ovije okrog kvačke, igle; ovito krilo krilo, pri katerem se sprednja ali zadnja dela križata in je zapeto samo v pasu ♪
  14.      ovnìč  -íča m (ȉ í) manjšalnica od oven: ovce in ovniči ◊ zool. ovniči nočni metulji z živo pisanimi krili, ki letajo podnevi, Zygaenidae ♪
  15.      ovohávati  -am nedov. (ȃ) 1. vohajoč se približevati na več mestih: pes ga je ovohaval in mahal z repom; živali sta se prijazno ovohavali 2. zaznavati, ugotavljati z vohom: ovohavati hlapljive snovi / redko ovohavati smrad vohati, duhati 3. ekspr. s prikritim poizvedovanjem, iskanjem prizadevati si priti do česa: dolgo so ovohavali njihovo skrivališče, pa ga niso našli // s prikritim opazovanjem ugotavljati mnenje, mišljenje drugega: previdno so se ovohavali ● ekspr. fant je ovohaval motor od vseh strani ogledoval; ekspr. podjetni časnikar je spretno ovohaval zasebno življenje znanih ljudi si prizadeval o njih čim več izvedeti ♪
  16.      ovójka  -e ž (ọ̑) 1. nav. mn. širši trak iz tkanine za ovijanje meč: meča je imel ovita z ovojkami; volnene ovojke 2. knjiž., redko kuverta, ovojnica: odpreti ovojko / dati bankovec v pisemsko ovojko 3. star. ovoj: cevi so ovijale volnene ovojke / vrat si je zavila z mehko ovojko s šalom ♪
  17.      ovójnica  -e ž (ọ̑) 1. papir, prepognjen in zlepljen tako, da nastane vrečka, navadno za pisma: odpreti, zalepiti ovojnico / bankovce je zložil v pisemsko ovojnico ∙ ekspr. njegova mesečna ovojnica je tanka ima majhne osebne dohodke; ekspr. brez modre ovojnice ni šlo podkupnine 2. kar je, se daje okrog česa, navadno da varuje, ščiti: ovojnice toaletnega mila / ovojnica revije je strgana 3. tanka plast tkiva, ki kaj obdaja, povezuje: mišice in sklepe ovijajo ovojnice // anat., navadno s prilastkom tkivo, ki ovija kak organ: ledvična, vranična ovojnica ● knjiž. semena te rastline imajo močno ovojnico močen ovoj ◊ anat. kitna, mišična, možganska, sklepna ovojnica; biol. bakterijska ovojnica trdna ali sluzasta snov, s katero se obdajo nekatere bakterije; celična ovojnica zunanji, mrtvi del celice; mat. ovojnica črta, ki obdaja družino krivulj; med., vet. plodova ovojnica; zool. ovojnica pasja trakulja ♪
  18.      ovráčati  -am nedov. (ā ȃ) knjiž. zanikovati, ne priznavati: ta spoznanja ovračajo njegovo teorijo / star. ovračati očitke zavračati ♪
  19.      ovréči  ovŕžem dov., ovŕzi ovŕzite in ovrzíte; ovŕgel ovŕgla (ẹ́ ȓ) 1. ugotoviti in pokazati, da je kaj neresnično, nepravilno, neutemeljeno: ovreči dejstvo, dokaz, očitek, pomislek, trditev / njegovo razlago, teorijo so ovrgli jo zanikajo, ne priznajo / ovreči plan ne sprejeti; knjiž. ovrgli so vse stare navade opustili, odpravili / star. dve vreči pšenice so mu ovrgli izvrgli // jur. dokazati neresničnost, nepravilnost, neutemeljenost česa: ovreči oporoko, pogodbo; sodbo je sodišče druge stopnje ovrglo 2. star. negativno oceniti: njegovo dejanje so ovrgli vsi sosedje / roman je kritika ovrgla 3. star. vreči, dati: okoli debla so ovrgli slamo / ovrgel si je nahrbtnik oprtal ovŕžen -a -o: ovrženi dokazi; ovržena oporoka, trditev ♪
  20.      ozádje  -a s (ȃ) 1. zadnji, najbolj oddaljeni, končni del česa: ozadje doline obrobljajo hribi; oglasil se je iz ozadja; stal je v ozadju odra / stopila sta nekoliko v ozadje nazaj // kraj, prostor za čim: odrsko ozadje; ozadje stavbe je polno grmičja / dvorišče je odprto proti hišnemu ozadju zadnji strani hiše 2. osnovni del česa, navadno slike, od katerega se odražajo liki, motivi: ozadje je pokril z rjavo barvo; barvno, temno ozadje; vzorec je zelen, ozadje pa belo podlaga 3. s prilastkom okoliščine, navadno prikrite, ki odločilno vplivajo na potek česa: poznati ozadje dogajanja; kulturno, politično ozadje česa / ekspr. pravega ozadja nesreče še niso razkrili vzroka; v ozadju dogodka so bili še drugi vzroki 4. publ., navadno v zvezi postavljati, potiskati v ozadje dajati, pripisovati čemu majhno pomembnost, vrednost: študentske zahteve so postavljali v ozadje; v tistem času so mladino zelo potiskali v ozadje // navadno v zvezi stopati v ozadje izgubljati pomembnost, vrednost: v medvojnih letih so osebne težave stopale v ozadje ● ekspr. delovati, odločati iz ozadja prikrito, skrito; mnogim zgodbam je bil za ozadje pisateljev rojstni kraj snov zanje je jemal pisatelj iz svojega rojstnega kraja; ekspr. najraje je bil, stal v ozadju ni sodeloval; ekspr. najraje se drži v ozadju hoče biti neopažen; ekspr. s tovrstno literaturo smo ostali v ozadju nismo napredovali ◊ anat. očesno ozadje del notranje površine zrkla; fot. ozadje kar je na posnetku za fotografiranim motivom, predmetom ♪
  21.      ozáljšek  -ška m (ȃ) knjiž. okrasek: rada nosi ozaljške; kovani, rezljani ozaljški ♪
  22.      ózd  -a m (ọ̑) kratica organizacija združenega dela: uspehi našega ozda ♪
  23.      ózek  ózka -o prid., óžji (ọ́) 1. ki ima med najbližjima koncema glede na dolžino razmeroma majhno razsežnost, ant. širok: rastlina z ozkimi listi; ozek pas trave; ozek trak / ozka cesta, gaz / ozek hodnik, prehod; med mizo in klopjo je ozek prostor / zlesti skozi ozko odprtino / ozek obraz // ki ima razmeroma majhen obseg: ozek prsni koš; ozka ramena / je ozka čez pas tanka // ki se razmeroma tesno prilega telesu: rokavi pri obleki so ozki; nosi ozke dolge hlače / kroj za ozko krilo 2. nav. ekspr. ki pri presojanju, vrednotenju upošteva samo določene kriterije, ki ne zajemajo pojava v celoti: ozek moralist; v estetskem, umetniškem pogledu je zelo ozek / otresti se ozkega gledanja na kaj; ozko pojmovanje kulture / ozka, provincialna miselnost // ki išče samo svoje koristi: ozki strankarski interesi 3. ki ima, obsega majhno, omejeno področje: krog njegovih delovnih nalog je ozek; za nalogo si je izbral ozko temo / ozka specializacija / publ. začeti kaj v ozkem, širokem obsegu / ekspr. človek ozkega obzorja / to stvar pozna le ozek krog strokovnjakov // publ. trden, močen: to je dokaz ozkih kulturnih vezi med narodoma; med obema literarnima smerema je ozka zveza / ozko sodelovanje tesno 4. publ., v zvezi ozko grlo kar otežuje, zavira delo: slabe ceste so ozko grlo za turizem; novi stroji bodo odpravili ozko grlo v razvoju tovarne ◊ anat. ozka medenica; film. ozki film film, širok 16 mm; lingv. ozki samoglasnik sredinski samoglasnik višje lege; zool. ozka trakulja; žel. ozki tir tir s 670 mm razdalje med notranjima robovoma tirnic ózko prisl.: ozko gledati, pojmovati kaj; to razumeš preveč ozko; ozko specializirani ljudje; ozko strokovna vprašanja; ozko odprta vrata; prim. ožji ♪
  24.      ozelenjevánje  -a s (ȃ) glagolnik od ozelenjevati: ozelenjevanje in urejanje mesta, delovnih prostorov / urbanistično ozelenjevanje ♪
  25.      ozémlje  -a s (ẹ̑) večji del zemeljske površine: naseliti ozemlje severno od Drave; to ozemlje je zasedel okupator; slaba prometna povezanost tega prostranega ozemlja / potresno ozemlje področje // navadno s prilastkom ta del glede na pripadnost kaki upravni, politični enoti: osvoboditi slovensko ozemlje; država poveča svoje ozemlje; rimska oblast je segala na ozemlje današnje Jugoslavije / državno ozemlje; slovensko etnično ozemlje; osvobojeno ozemlje med narodnoosvobodilnim bojem ozemlje pod upravo narodnoosvobodilnih odborov; po drugi svetovni vojni Svobodno tržaško ozemlje ♦ zgod. mandatno ozemlje med obema vojnama ozemlje, ki ga upravlja kaka država po pooblastilu mednarodne organizacije ♪

   5.452 5.477 5.502 5.527 5.552 5.577 5.602 5.627 5.652 5.677  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA