Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

An (51.263-51.287)



  1.      zamújati  -am nedov. (ú) 1. zaradi prepoznega prihoda kam ne udeleževati se začetka česa: zamujati pouk, sestanke; vsak dan zamuja predavanja // zaradi prepoznega prihoda kam ne udeleževati se česa: pogosto zamuja prvo dejanje predstave // zaradi prepoznega prihoda kam ne dobivati več česa kje: redno zamujati prvi jutranji vlak 2. nepreh. prihajati kam pozneje, kot je določeno: čeprav je stanoval blizu šole, je zamujal; ves teden zamujati po pol ure / letalo, vlak zamuja ima zamudo 3. nepreh. začenjati se, nastopati pozneje, kot se predvideva, pričakuje: letos zima zamuja; žetev precej zamuja / publ. gradnja podhoda zamuja poteka počasneje, kot je predvideno; se še ni začela, kot je bilo določeno 4. ne delati česa, ne začenjati delati česa v času, kot se predvideva, pričakuje: gradbeno podjetje zamuja z deli; ne bi smeli zamujati s škropljenjem / zamujati roke / zamujati s knjigo napisati, izdati jo pozneje, kot se predvideva, pričakuje 5. ekspr. ne doživljati, ne delati tega, kar bi lahko v določenem času: vse življenje je zamujal // ne izrabljati, ne izkoriščati: zamujati priložnost za uveljavitev / gostje ne zamujajo lepih sprehodov po parku hodijo na lepe sprehode po parku 6. s svojo prisotnostjo, početjem ovirati koga pri njegovem delu; muditi: pride na obisk in nas zamuja; kaj ga zamujaš s temi zadevami zamújati se 1. ostajati, zadrževati se kje dalj, kot se predvideva, pričakuje: povabili so ga, naj ostane, a se ni maral zamujati // ostajati, zadrževati se kje: kdo bi hodil tako daleč in se zamujal kdove koliko časa 2. v zvezi s s, z porabljati za koga ali kaj daljši čas, kot se predvideva, pričakuje: premalo časa imajo, da bi se zamujali s podrobnostmi; imam dosti dela, ne utegnem se zamujati z vami zamujajóč -a -e: redno zamujajoč avtobus, je nehal kupovati mesečno vozovnico
  2.      zamúsati  -am dov. () star. zamazati, umazati: zamusati krilo zamúsan -a -o: biti ves zamusan; zamusana halja
  3.      zaobíti  -ídem dov., zaobšèl zaobšlà zaobšlò tudi zaobšló (í) hodeč za čim obiti: zaobšel je deblo in se ustavil na drugi strani / vojska je zaobšla mesto; zaobšli so deželo s severa / iz previdnosti je zaobšel nevarni kraj obšel; pren. zaobiti zakon
  4.      zaobjéti  -jámem dov., zaobjêmi zaobjemíte; zaobjél; nam. zaobjét in zaobjèt (ẹ́ á) knjiž. 1. objeti: zaobjeti dekle / z levico jo je zaobjel čez rame / hlebec je bil tako velik, da ga je s težavo zaobjela; zaobjeti si kolena / sobo je zaobjela svetloba 2. zajeti: pisatelj je skušal zaobjeti življenje pred vojno / teh barv spekter ne zaobjame / besede tega ne morejo zaobjeti izraziti zaobjét -a -o: biti tesno zaobjet; v romanu je zaobjeto življenje slovenske vasi
  5.      zaobjétje  -a s (ẹ̑) knjiž. zajetje: pisateljeva želja po spoznanju in zaobjetju življenja izseljencev / vojska je preprečila poskuse zaobjetja
  6.      zaóbliti  -im dov. (ọ̄ ọ̑) narediti oblo, okroglo: zaobliti robove desk / reka je zaoblila kamenje zaóbliti se ekspr. postati obel, okrogel: lica so se mu zaoblila; obraz, trebuh se mu je z leti zaoblil / zaradi preobilne hrane se je zaoblil zaóbljen -a -o 1. deležnik od zaobliti: zaobljen rob 2. ekspr. obel, okrogel: zaobljen kamen; zaobljen ribji trup; zaobljeni vrhovi gora; zaobljena kupola cerkve / zaobljena krošnja dreves / ima širok, zaobljen obraz; mehko zaobljena brada
  7.      zaobljúba  -e ž () 1. rel. Bogu dana obljuba, katere prekršitev je greh: veže ga zaobljuba; prekršiti zaobljubo / narediti zaobljubo / redovne, samostanske zaobljube; večne zaobljube za vse življenje; zaobljuba pokorščine, uboštva 2. javna, po določenem postopku dana obljuba ravnati se po načelih, navedenih v izjavi; slovesna izjava: opraviti zaobljubo / sodniška, vojaška zaobljuba / slovesna zaobljuba 3. ekspr. trdna obljuba, trden sklep: izpolniti zaobljubo / sam pri sebi je naredil zaobljubo, da tega ne bo več storil
  8.      zaobljúben  -bna -o prid. () 1. nanašajoč se na zaobljubo: zaobljubno besedilo 2. rel., um. narejen, podarjen zaradi (za)obljube: zaobljubni dar; zaobljubna podoba, sveča
  9.      zaobljubíti se  in zaobljúbiti se -im se dov. ( ū) 1. rel. narediti zaobljubo: ob bolezni se je zaobljubil, da bo šel na romanje / redovnik se zaobljubi / zaobljubiti se Bogu 2. ekspr. trdno obljubiti, trdno skleniti: zaobljubil se je, star. zaobljubil je, da bo skrivnost obdržal zase zaobljúbljen -a -o rel., um. narejen, podarjen zaradi (za)obljube: zaobljubljeni dar; zaobljubljena podoba / zaobljubljena cerkev
  10.      zaobóčiti  -im dov. (ọ̄ ọ̑) narediti, da dobi kaj navzgor, navzven ukrivljeno obliko: zaobočiti hrbet zaobóčiti se dobiti navzgor, navzven ukrivljeno obliko: dno posode se je zaobočilo zaobóčen -a -o 1. deležnik od zaobočiti: zaobočeno čelo 2. knjiž. obokan: zaobočeno okno
  11.      zaobrníti  in zaobŕniti -em dov. ( ŕ) obrniti: zaobrniti čoln, voz; zaobrniti konja; zaobrnil (se) je in stekel nazaj / sunkovito je zaobrnil glavo se ozrl / zaobrniti krmilo v levo / zaobrniti seno / zaobrniti misli, pogovor drugam / dogajanje se je zaobrnilo v njihovo korist / nenadoma se je položaj zaobrnil; vreme se je zaobrnilo spremenilo / pri delu se zna hitro zaobrniti ● ekspr. ni vedel, kako naj zaobrne besedo, da bo prav kaj naj reče zaobŕnjen -a -o: zaobrnjen pas; navzgor zaobrnjene obrvi
  12.      zaobséči  -séžem dov., zaobsézi zaobsézite; zaobségel zaobségla; nam. zaobséč in zaobsèč (ẹ́) obseči: ta steber bi človek s težavo zaobsegel / s pogledom zaobseči pokrajino / publ.: avtor je skušal v razpravi zaobseči vsa dotedanja spoznanja o problemu prikazati, predstaviti; z zbirko zaobseči večino slovenske klasične književnosti zajeti; tega ni mogoče zaobseči z besedami izraziti zaobséžen -a -o: problem, zaobsežen v naslovu razprave; v tem delu je zaobseženo celotno povojno obdobje
  13.      zaobségati  -am nedov. (ẹ̄) publ. zajemati: dežela zaobsega več pokrajin / priročnik zaobsega vso pomembnejšo literaturo o tem problemu / roman zaobsega široko časovno obdobje opisuje, prikazujepubl. beseda zaobsega več pomenov ima zaobsegajóč -a -e: publikacija, zaobsegajoča vse pomembnejše članke s tega področja
  14.      zaokreníti  -krénem dov. ( ẹ́) knjiž. 1. obrniti: zaokreniti čoln; zaokreniti konja; zaokrenil se je in se vrnil / zaokreniti obraz proti vratom; zaokreniti (se) na levo / zaokreniti volan avtomobila / zaokreniti pozornost drugam 2. spremeniti, predrugačiti: zdaj je prepozno, da bi kaj zaokrenili; položaj se je zaokrenil / to doživetje je zaokrenilo njegovo ravnanje
  15.      zaokróžati  -am nedov. (ọ́) 1. delati okroglo: zaokrožati robove 2. delati, da sorazmerno manjše vrednosti, enote niso upoštevane: pri računanju je zaokrožal ♦ mat. zaokrožati na eno decimalko 3. združevati zemljišča v enoten kompleks: zaokrožati kmetijska posestva 4. delati, da kaj postane skladna celota: zaokrožati svoje znanje z dodatnim študijem / teorija zaokroža dejstva v celoto zaokróžati se 1. postajati okrogel: listi se rahlo zaokrožajo / ekspr. telo se mu je začelo zaokrožati 2. postajati skladna celota: vedenje o teh pojavih se zaokroža
  16.      zaokroževáti  -újem nedov.) 1. delati okroglo: zaokroževati robove 2. delati, da kaj postane skladna celota: vsebinsko zaokroževati svoja dela za objavo zaokroževáti se postajati okrogel: listi se zaokrožujejo / ekspr. z leti se telo zaokrožuje
  17.      zaokrožíti  in zaokróžiti -im dov. ( ọ́) 1. narediti okroglo: zaokrožiti robove / zaokrožiti ploščo / pravilno zaokrožiti vratni izrez / zaokrožil je ustnice in zažvižgal 2. narediti, da sorazmerno manjše vrednosti, enote niso upoštevane: zaokrožiti število / pog. zaokrožiti cene, račun navzdol, navzgor 3. združiti zemljišča v enoten kompleks: zaokrožiti njive, travnike / z nakupom tega zemljišča je zaokrožil svojo posest 4. narediti, da kaj postane skladna celota: s tem prispevkom je pisec zaokrožil podobo obdobja / ta stališča zaokrožijo v celoto filozofove poglede na logiko / ekspr.: vsak pripovedovalec je po svoje zaokrožil to pravljico dokončal, končal; z ugotovitvijo zaokrožiti svoje razmišljanje skleniti, zaključiti 5. knjiž. zakrožiti: odprli so okno in hladen zrak je zaokrožil po sobi / metulj je zaokrožil nad cvetom ● star. pevci so zaokrožili veselo pesem zapeli zaokrožíti se in zaokróžiti se 1. postati okrogel: kamen se v strugi zaokroži / ekspr. z leti se mu je telo zaokrožilo 2. postati skladna celota: z novimi spoznanji se je njihovo vedenje o vesolju zaokrožilo ● ekspr. usta so se mu zaokrožila v nasmeh nasmehnil se je zaokróžen -a -o: zaokrožen pregled slovenskega slovstva; lepo zaokrožen rob; tematsko zaokrožena poglavja zaključena; zaokroženo število
  18.      zaóljiti  -im dov. (ọ̄ ọ̑) knjiž. naoljiti: zaoljiti ključavnico ● knjiž. zaoljiti delovno obleko zamastiti, zamazati z oljem, maščoboteh. svečka se zaolji zaradi nepopolnega izgorevanja zmesi goriva in zraka se na njej nabere olje zaóljen -a -o: zaoljena obleka; zaoljena svečka
  19.      zaonegáviti  -im dov.) slabš., s širokim pomenskim obsegom izraža dejanje, ki je znano, a se noče, ne more imenovati: kaj si spet zaonegavil, da so te kaznovali
  20.      zaoráti  -ôrjem in -órjem dov., zaôrji zaorjíte; zaorál (á ó, ọ́) 1. začeti orati: kmetje so že zaorali / nastavil je plug in zaoral prvo brazdo 2. pri oranju zaiti kam: zaradi nepazljivosti je zaoral v ledino; predaleč si zaoral 3. ekspr. delajoč brazdi podobne zareze zapeljati se: ladja je zaorala po vodi; poškodovano letalo je zaoralo po tleh; tovornjak je zaoral v klanec 4. z oranjem spraviti pod zemljo; podorati: zaorati gnoj / zaorati strnišče ● ekspr. ubogaj, sicer bova zaorala te bom kaznoval, natepel; ekspr. na tem področju je zaoral ledino je prvi začel delati
  21.      zaorávati  -am nedov. () z oranjem spravljati pod zemljo; podoravati: zaoravati gnoj / zaoravati strnišče
  22.      zaórglati  -am dov. (ọ̑) zaigrati (na) orgle: organist je glasno zaorglal
  23.      zaóriti  -im tudi zaôriti -im dov. (ọ̑; ō ) nav. 3. os., knjiž. razleči se, zadoneti: po dvorani je zaorila pesem; med občinstvom je zaoril smeh / brezoseb. res je, je zaorilo iz vseh grl // zastar. glasno se oglasiti: vojaki so zaorili in zavriskali
  24.      zaostajálec  -lca [c tudi lc] m () knjiž. kdor zaostaja: priganjati zaostajalce / zaostajalec v razvoju
  25.      zaostájati  -am nedov. (ā) 1. zaradi počasnejšega gibanja ostajati za določeno razdaljo za kom: otrok je utrujen, zato zaostaja; še izgubili se boste, preveč zaostajate / bolna žival zaostaja za čredo; zaostajati za skupino 2. ostajati v čem za drugimi glede na povprečno, pričakovano stopnjo: zaostajati v rasti, teži; duševno, razvojno zaostajati 3. biti po vrednosti, kakovosti za čim: prevod ne zaostaja za izvirnikom / publ. po številu avtomobilov zaostajajo za sosednjimi državami imajo jih manj kot v sosednjih državah 4. ne delati česa ob dogovorjenem času ali delati kaj glede na dogovorjeni čas prepozno: zaostajati z izpolnitvijo pogodbe; zaostajati z delom, s plačilom za pol leta ● publ. razvoj trgovske mornarice je začel zaostajati se upočasnjevati, se zmanjševati; ura zaostaja kaže manj, kot je v resnici; star. časopisi so zaostajali z novicami niso bili na tekočem zaostajajóč -a -e: zaostajajoča vozila

   51.138 51.163 51.188 51.213 51.238 51.263 51.288 51.313 51.338 51.363  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA