Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

An (50.538-50.562)


  1.      zabávnoglásben  -a -o prid. (ā-ȃ) nanašajoč se na zabavno glasbo: zabavnoglasbeni ansambli / zabavnoglasbena oddaja ♪
  2.      zabebljáti  -ám [bǝb in beb] dov. (á ȃ) 1. nerazločno reči, povedati: v spanju je nekaj zabebljal 2. slabš. reči, povedati: kako čudovito, so zabebljali vsi hkrati ♪
  3.      zabél  -i ž (ẹ̑) nar. vzhodno zabela: zabeli jim je zmanjkalo ♪
  4.      zabéla  -e ž (ẹ̑) vroča maščoba, ki se dodaja jedem pred serviranjem: porabiti veliko zabele; zabela na žgancih / za zabelo uporablja mast ali maslo ♪
  5.      zabeléžiti  -im dov. (ẹ̄ ẹ̑) 1. zapisati: zabeležiti vprašanje; zabeležiti si podatke / publ. dogajanje, ki ga je zabeležila kamera 2. publ. ugotoviti, opaziti: v podjetju so zabeležili padec proizvodnje / moštvo je zabeležilo že tretjo zmago doseglo zabeléžen -a -o: natančno zabeleženi podatki; vse ima zabeleženo ♪
  6.      zabeléžka  -e ž (ẹ̑) redko kratek zapisek, opomba; beležka: delati si zabeležke; stenografske zabeležke; zabeležke s potovanja ♪
  7.      zabentíti  -ím dov., zabéntil (ȋ í) ekspr. 1. hrupno izraziti jezo, zarobantiti: pogosto je zabentil nad sinom / ti, pazi se, je zabentil proti njemu 2. pridušiti se, zakleti: hudiča, da ni res, je zabentil ♪
  8.      zabesnéti  -ím dov., zabêsni in zabésni (ẹ́ í) 1. v dejanju pokazati svoj bes: zakaj je tako zabesnel, ko jih je zagledal 2. ekspr. nastopiti z veliko silo: boj je zabesnel; pren. v njem je zabesnel vihar ljubosumja ♪
  9.      zabetonírati  -am dov. (ȋ) 1. prekriti, zapolniti z betonom: zabetonirati poti med gredicami; zabetonirati razpoke / zabetonirati temelje 2. narediti stene, tla česa z betonom: zabetonirati gnojnično jamo; zabetonirati vodnjak 3. prekriti, obdati z betonom, da je trdno nameščeno: zabetonirati cevi 4. z betonom, betonsko pregrado zapreti, zadelati: zabetonirati izhod / zabetonirati rov / zabetonirati radioaktivne odpadke v jamo 5. pri betoniranju dati v kaj kot njegov sestavni del: v steno so zabetonirali cele skale 6. publ. narediti kaj trdno, nespremenljivo: zabetonirati svoja stališča ● publ. zabetonirati obdelovalne površine pozidati zabetoníran -a -o: stebri so že zabetonirani ♪
  10.      zabijáč  -a m (á) grad. 1. priprava v obliki klade na zabijalu: velik zabijač 2. naprava za zabijanje pilotov; zabijalo: delati pri zabijaču / parni zabijač / zabijač za zabijanje pilotov ♪
  11.      zabijálen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na zabijanje: zabijalno orodje / zabijalna cev, zagozda ♪
  12.      zabijálo  -a s (á) grad. naprava za zabijanje pilotov: motorno zabijalo; ogrodje zabijala ♪
  13.      zabíjati  -am nedov. (í) 1. z udarci delati, da kaj s koničastim delom pride v kaj in tam ostane: zabijati zagozde; zabijati žeblje v deske ♦ grad. zabijati pilote 2. z udarci spravljati kako snov, predmet v kako odprtino, da se ta zapre, zadela: zabijati odprtino z zemljo in kamenjem / zabijati sode z vehami 3. s pritrjevanjem česa z žebljem, žeblji zapirati, prekrivati: zabijati okenske odprtine z deskami / zabijati krsto 4. ekspr., navadno v zvezi zabijati v glavo z vztrajnim razlaganjem si prizadevati, da se kdo česa nauči, si kaj zapomni: zabijati učencem v glavo slovnična pravila / zabijati otrokom v glavo svoje nazore / ves čas si je zabijal v glavo, da se nič ne da spremeniti si je dopovedoval, se je prepričeval 5. slabš. zapravljati: še tisto malo, kar imajo, zabijajo / nimam časa, da bi ga zabijal za take neumnosti nekoristno porabljal; večere zabija po gostilnah 6. pog. odrezavo zavračati, spravljati v zadrego: v pogovoru je vse po vrsti zabijal ♪
  14.      zabíti  -bíjem dov., zabìl (í ȋ) 1. z udarci narediti, da kaj s koničastim delom pride v kaj in tam ostane: zabiti kol v zemljo; zabiti zagozdo v razpoko 2. z udarci spraviti kako snov, predmet v kako odprtino, da se ta zapre, zadela: luknjo so zabili z debelim kamenjem / zabiti sod z veho // ekspr. s silo, z udarci spraviti kaj kam sploh: roke je zabil v žepe skoraj do komolcev; zabiti žogo čez travnik 3. s pritrditvijo česa z žebljem, žeblji zapreti, prekriti: zabiti okenske odprtine z deskami / zabiti hišo; zabiti zaboj / zabiti pokrov na krsto pribiti 4. navadno v zvezi s srce s širjenjem in krčenjem ritmično pognati kri po žilah: od strahu ji je srce hitreje zabilo 5. navadno v zvezi z ura z zvočnim znakom, znaki naznaniti čas: v stolpu je zabila ura 6. ekspr., navadno v zvezi zabiti v glavo z vztrajnim razlaganjem doseči, da se kdo česa nauči, si kaj zapomni: zabiti komu podatke v glavo 7. slabš. zapraviti: ves denar zabije; plačo zabije po gostilnah / žal mu je časa, ki ga je zabil za to delo nekoristno porabil 8. ekspr. prebiti, preživeti: veselo je zabil prosti čas; skušal je nekako zabiti čas do odhoda vlaka 9. pog. odrezavo zavrniti, spraviti v zadrego: ta pa zna zabiti; dobro jih je zabil ● žarg., šport. zabiti gol dati, doseči; pog., ekspr. zabiti komu kajlo z besedo, dejanjem koga učinkovito zavrniti zabíti se 1. ekspr. za dalj časa se namestiti kje, umakniti se na težje dostopen kraj, težje dostopno mesto: zabil se je v bunker in čakal, da se spopad konča // za dalj časa se zapreti, umakniti kam: zabil se je v sobo in bral; zabili so se na peč in kvartali / do konca življenja se je zabil na podeželje 2. ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v izraža nastop intenzivne dejavnosti osebka, kot jo določa samostalnik: tako se je zabil v študij, da ni mislil na nič drugega / zabiti se v knjige 3. pog. zaleteti se, trčiti: pazi, da se ne zabiješ; zaradi prevelike hitrosti se je zabil v zid; zabiti se z avtomobilom zabíti si ekspr., navadno v zvezi zabiti si v glavo trdno se odločiti kaj doseči, narediti: zabil si je v glavo, da bo šel študirat / kadar si kaj zabije v glavo, ga ni mogoče ustaviti zabít -a -o 1. deležnik od zabiti: zabit klin; z žeblji zabita vrata ∙ ekspr. nebo je čisto zabito z oblaki prekrito ♦ grad. zabiti vodnjak vodnjak z v zemljo zabito koničasto cevjo z režami, iz katerega se voda dviga navadno z ročno črpalko 2. ekspr. oddaljen, odročen: zabiti kraji; zabite vasi 3. slabš. omejen, neumen: zabit človek; zabit je kot vol / kot psovka štor zabiti ♪
  15.      zabledéti  -ím dov., zablédi tudi zablêdi (ẹ́ í) star. obledeti: napis je že zabledel / zabledeti od strahu prebledeti / zvezde so zabledele izgubile močen sijaj, svetlobo / spomini na mladost so zabledeli postali manj izraziti zabledèl in zabledél -éla -o: zabledela slika ♪
  16.      zablestéti se  -ím se in zablestéti -ím dov., zablésti (se) in zablêsti (se) (ẹ́ í) knjiž. 1. odbiti iskrečo se svetlobo; zableščati se, zalesketati se: po drevju so se zablestele dežne kaplje; solze so se ji zablestele v očeh 2. belo se odraziti, pokazati: v zelenju so se zablestele breze zablestéti vzbuditi občudovanje zaradi izredne lepote, nadarjenosti: v drami so zablesteli predvsem mladi igralci / njegovo ime je čez noč zablestelo ♪
  17.      zablísk  -a m (ȋ) 1. glagolnik od zabliskati ali zablisniti: zabliski fotografskih aparatov / zablisk svetlobe / zabliski bajonetov na puškah / zablisk oči 2. ekspr., s prilastkom kratkotrajen, močen izraz, pojav česa: bežen zablisk spoznanja; prvi zabliski zavesti ♪
  18.      zábljati  -am nedov. (á) star. pozabljati: zabljati razočaranje; zabljati na obljube / zabljati bolečine ♪
  19.      zablóda  -e ž (ọ̑) 1. dejanje, ravnanje, ki vodi stran od uresničitve določenega cilja: popraviti, spoznati svojo zablodo; neodpustljiva zabloda; zablode v osebnem razvoju / ljubezenska zabloda; moralne zablode mladih ljudi; preprečevati politične zablode / njegovo iskanje resnice ni bilo brez zablod 2. knjiž. zmotno, napačno mišljenje, prepričanje: novejša kritika popravlja zablode avtorjevih sodobnikov / preganjati idejne, jezikovne, verske zablode / biti, živeti v zablodi ♪
  20.      zablodèl  in zablodél -éla -o [eu̯] prid. (ȅ ẹ́; ẹ̄ ẹ́) 1. ki je blodeč zašel: zablodeli popotniki; zablodela žival / zadela ga je zablodela krogla krogla, za katero se ne ve, od kod, zakaj je bila izstreljena 2. knjiž. ki živi v nasprotju z vrednotami, priznanimi v določeni družbi, določenem okolju: usmeriti zablodelega človeka na pravo pot; zablodela dekleta ● knjiž., redko zablodela trditev zmotna, zgrešena; prim. zabloditi ♪
  21.      zablóden  -dna -o prid. (ọ̑) knjiž., redko zmoten, zgrešen: zablodno dokazovanje ● knjiž., redko zablodna ženska razvratna, razuzdana ♪
  22.      zablodíti  in zablóditi -im dov., zablójen in zablóden (ȋ ọ́) 1. iti brez cilja, brez orientacije: izletniki so zablodili v gozd; zablodil je po praznem stanovanju / oko mu je zablodilo po ljudeh; s pogledom so zablodili navzgor; pren. misli so mu zablodile drugam 2. knjiž. zaiti: če ne poznaš poti, lahko zablodiš; v gozdu so zablodili / zaradi napačne vzgoje zabloditi / v življenju je velikokrat zablodil; prim. zablodel ♪
  23.      zabóbnati  -am dov. (ọ̑) udariti, zaigrati (na) boben: bobnarji so zabobnali; preh. zabobnati koračnico // z enakomernim udarjanjem povzročiti votle glasove: zabobnati s prsti po mizi ♪
  24.      zabobnína  -e ž (ȋ) anat. bobnična votlina: zabobnina s slušnimi koščicami ♪
  25.      zabòd  -ôda tudi -óda m (ȍ ó, ọ́) 1. glagolnik od zabosti: zabod igle v žilo / zabod z nožem // dejanje, pri katerem se potisne oster koničast predmet v kaj: uboj z zabodom v srce 2. rana, poškodba, povzročena z ostrim koničastim predmetom: razkužiti zabod; globok zabod ♪

   50.413 50.438 50.463 50.488 50.513 50.538 50.563 50.588 50.613 50.638  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA