Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

An (48.738-48.762)


  1.      vdelováti  -újem nedov. (á ȗ) redko vdelavati: vdelovati rubin v prstan ♪
  2.      vdéti  vdénem dov., vdêni vdeníte (ẹ́) 1. deti kaj v uho šivanke tako, da pride skozi: vdeti sukanec; volnena nit se težko vdene / vdeti v uho / vdeti v šivanko // deti kaj v ozko, tesno odprtino sploh: vdeti trak z naboji v strojnico; vdeti uhan v uho; vdeti vezalke v čevlje / vdeti žagico skozi luknjico / vdeti elastiko v pas 2. redko vstaviti, vložiti: vdeti list v pisalni stroj / vdeti šipo v okvir / vdeti vrata natakniti ● nar. gorenjsko kmalu se je pokazalo, da jo je vdel je pravilno naredil, se je pravilno odločil vdét -a -o: vdeta nit ♪
  3.      vdeválec  -lca [u̯c in lc] m (ȃ) tekst. delavec, ki skrbi za vdevanje votka med osnovne niti: delati kot vdevalec; navijalci in vdevalci ♪
  4.      vdeválka  -e [u̯k in lk] ž (ȃ) tekst. delavka, ki skrbi za vdevanje votka med osnovne niti: vdevalka v tkalnici ♪
  5.      vdévati  -am tudi -ljem nedov. (ẹ́) 1. dajati kaj v uho šivanke tako, da pride skozi: spretno vdevati sukanec / vdevati v šivanko ♦ tekst. vdevati osnovo dajati osnovne niti skozi zanke, luknjice nitnic // dajati kaj v ozko, tesno odprtino sploh: vdevati vezalke v čevlje / vdevati elastiko v pas / nar. vdevati snope v kozolec zlagati 2. redko vstavljati, vlagati: vdevati zobe v čeljusti grabelj / vdevati drog v razpoke ledu vtikati ♪
  6.      vdíh  -a m (ȋ) enkratno zajetje zraka v pljuča pri dihanju: globok vdih; vdih in izdih / vdih cigaretnega dima / zadrževanje vdiha z vdihom zajetega zraka ♪
  7.      vdíhati  -am dov. (í ȋ) 1. zajeti zrak v pljuča pri dihanju: vdihati svež zrak // zajeti kaj sploh v pljuča pri dihanju: vdihati dim, vonj 2. ekspr. dati, ustvariti: doživetje mu je vdihalo novih moči vdíhan -a -o: vdihan dim ♪
  8.      vdihávati  -am nedov. (ȃ) 1. zajemati zrak v pljuča pri dihanju: globoko, počasi vdihavati; vdihavati in izdihavati / ekspr. s polnimi pljuči je vdihaval svež zrak // zajemati kaj sploh v pljuča pri dihanju: vdihavati dim, smrad, strup / zdravnik mu je svetoval vdihavati soparo inhalirati 2. ekspr. dajati, ustvarjati: lepota vdihava pesmi nesmrtnost / jutranja zarja je vdihavala drevju posebno lepoto vdihavajóč -a -e: globoko vdihavajoč cigaretni dim ♪
  9.      vdíhniti  -em dov. (í ȋ) 1. zajeti zrak v pljuča pri dihanju: globoko, počasi vdihniti; vdihniti skozi nos, usta; vdihnil je in pridržal dih // zajeti kaj sploh v pljuča pri dihanju: vdihniti smrad, vonj / prižgal je cigareto in nekajkrat slastno vdihnil 2. ekspr. dati, ustvariti: veselost je vdihnila njenemu obrazu posebno lepoto / slikar je sliki vdihnil življenje vdíhnjen -a -o: vdihnjen zrak ♪
  10.      vdírati  -am nedov. (ȋ) 1. deroč prihajati v kaj, premagujoč ovire: skozi razpoko je začel vdirati plin; v klet, rudniški rov vdira voda / v pljuča je vdiral svež zrak / ekspr. pesek jim je vdiral v nizke čevlje 2. z vojaško silo, bojem hitro prihajati na nasprotnikovo ozemlje: manjše enote so vdirale čez mejo; vdirati v sosednje države 3. na silo, s silo prihajati kam, navadno z namenom krasti, ropati: tatovi vdirajo v avtomobile; vdirali so v bogate hiše // na silo, s silo prihajati kam sploh: ker pogosto izgublja ključe, mora vdirati v lastno hišo / vdirati vrata na silo, s silo odpirati jih 4. ekspr. nenapovedano, proti volji koga prihajati kam: pacienti so vdirali v ordinacijo; tako zgodaj ni hotel vdirati k njemu, v hišo / na njive vdira divjad / ni pustil, da bi kdo vdiral v njegovo življenje 5. ekspr. silovito pojavljati se kje, premagujoč ovire: v organizem so vdirale bolezenske klice; izrojene celice vdirajo v zdravo tkivo / morje vdira na kopno / skozi okna je vdiral smrad / novi vplivi nezadržno vdirajo vdirajóč -a -e: vdirajoči sovražnik; v klet vdirajoča voda ♪
  11.      vdólbenka  -e [u̯b] ž (ọ̑) um. grafična tehnika, pri kateri se lik upodablja z dolbenjem, poglabljanjem osnovne ploskve: bakrorez, lesorez in druge vrste vdolbenk // delo, izdelek v tej tehniki: na steni visi vdolbenka; razstava vdolbenk ♪
  12.      vdolbína  -e [u̯b] ž (í) na eni strani odprt prostor v trdni snovi, navadno plitvejši, nižji: izdolbsti, izkopati vdolbino; toča je na pločevini naredila vdolbine; poiskati si zavetje v skalni vdolbini; vdolbine v ledu, lesu, snegu / vdolbine od sedenja, stopal; vdolbina na blazini / pročelje stavbe krasijo vdolbine s kipi; zidna vdolbina / držati peresnik v vdolbini med palcem in kazalcem // del trdne snovi, ki omejuje tak prostor: obrusiti, pobarvati vdolbino ♪
  13.      vdolbínica  -e [u̯b] ž (í) manjšalnica od vdolbina: izdolbsti vdolbinice; položiti kaj v vdolbinico / vdolbinica na bradi / pobarvati vdolbinice ♪
  14.      vdólbsti  vdólbem [u̯b] dov., vdólbite in vdolbíte (ọ́) 1. z dolbenjem narediti, izoblikovati kaj v kaj: vdolbsti luknje; vdolbsti srce, znamenje; vdolbsti v les, podlago / redko: kamnosek je vdolbel črke, napis v marmor vklesal; vdolbsti datum, ime v prstan vgravirati; vdolbsti okraske v steklo vbrusiti; pren. trpljenje mu je vdolblo v obraz globoke gube 2. narediti, izoblikovati kaj, navadno vbočenega, z odstranitvijo materiala, snovi na delu česa: vdolbsti jamice v mivko / voda izgine v luknji, ki jo je vdolbla v kamnit svet ● ekspr. pri smehu so se ji vdolble jamice v lica naredile vdólben -a -o: vdolbena votlina; stena je na sredini vdolbena; vdolbeno okrasje ♦ arheol. vdolbeno strgalo ♪
  15.      vdóren  in vdôren -rna -o prid. (ọ̑; ȏ) nanašajoč se na vdor: vdorno mesto vode ♦ navt. vdorna ponjava četverokotno platno, ki se razpne čez nastalo luknjo v trupu ladje, da se zmanjša vdor vode ♪
  16.      vdóva  -e ž (ọ̑) žena, katere mož je umrl in se ponovno ne poroči: tri leta je že vdova; bogata, mlada vdova / ostala je vdova; poročil se je z vdovo / vdova po profesorju, redko profesorja / vojna vdova ki ji je mož umrl pri opravljanju vojaških obveznosti med vojno ● šalj. slamnata vdova žena, katere mož je dalj časa odsoten; ekspr. vdova ob živem možu, pri živem možu žena, ki ob živem možu, pri živem možu glede na določena dejanja nima moža ◊ jur. odpravnina vdove; zool. črna vdova zelo strupen pajek s črno-rdečim pikastim zadkom, Latrodectus ♪
  17.      vdóvica  -e ž (ọ̑) ekspr. manjšalnica od vdova: v pritličju je stanovala prijazna vdovica ◊ zool. vdovice v Afriki živeče ptice z zelo dolgimi repnimi peresi, Viduinae ♪
  18.      vdóvin  -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na vdovo: vdovin jok / vdovini otroci ♪
  19.      vdóvji  -a -e prid. (ọ̑) nanašajoč se na vdove: vdovji pajčolan / vdovja žalost ♪
  20.      vdóvski  -a -o prid. (ọ̄) nanašajoč se na vdovce ali vdovstvo: vdovska leta / vdovski stan / ni še odložila vdovske črnine ♪
  21.      vdóvstvo  -a s (ọ̄) stanje vdove ali vdovca: minilo je drugo leto njenega vdovstva / živeti v vdovstvu // čas tega stanja: med svojim vdovstvom je delala v tovarni ♪
  22.      vdréti  vdrèm tudi vdêrem dov., stil. vderó; vdríte tudi vderíte; vdŕl (ẹ́ ȅ, é) 1. deroč priti v kaj, premagujoč ovire: v ladijske prostore, rudnik je vdrla voda; v cevko je vdrl zrak 2. z vojaško silo, bojem hitro priti na nasprotnikovo ozemlje: tuje čete so vdrle v mesto; vdreti v sosednjo državo / vdreti med sovražne enote 3. na silo, s silo priti kam, navadno z namenom krasti, ropati: tatovi so vdrli v avtomobil; vdreti v hišo skozi okno / volk je vdrl v ovčjak // na silo, s silo priti kam sploh: vdreti v blagajno, skrinjo; ker se v stanovanju ni nihče oglasil, so morali vdreti / vdreti vrata na silo, s silo odpreti jih 4. ekspr. nenapovedano, proti volji koga priti kam: v veselo družbo je vdrla skupina razgrajačev; oprostite, da smo tako vdrli k vam, v hišo / vdrla je v njegovo življenje 5. ekspr. silovito pojaviti se kje, premagujoč ovire: v organizem so vdrle bolezenske klice / ogenj je vdrl v gozd; v sobo je vdrla bleščeča svetloba / v njegovo razpoloženje je vdrla žalost / v roman so vdrle nove sestavine ♪
  23.      vdŕgniti  -em dov., tudi vdrgníla (ŕ ȓ) z drgnjenjem spraviti v kaj: vdrgniti mazilo v kožo; čistilo s krtačo vdrgnemo v preprogo vdŕgniti se redko zajesti se: umazanija se sčasoma vdrgne v tkanino ♪
  24.      vdrúgič  prisl. (ū) star. drugič: krava je vdrugič breja; vdrugič se oženiti / take kupčije vdrugič ne boš več imel / vesel je bil iz dveh razlogov: prvič, ker je opravil delo, in vdrugič, ker je imel dovolj hrane ♪
  25.      vecé  -ja m (ẹ̑) pog., kratica stranišče: kje je vece [WC] / iti na vece ♪

   48.613 48.638 48.663 48.688 48.713 48.738 48.763 48.788 48.813 48.838  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA