Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

An (45.213-45.237)



  1.      šarnírski  -a -o prid. () nanašajoč se na šarnir: šarnirski vijak / gibljivost srednjega dela omogoča šarnirska povezava po vsej širini
  2.      šarovít  -a -o prid. () zastar. 1. pisan, raznobarven: šarovit predpasnik, vzorec / šarovito mesto slikovito 2. pester: šarovite zgodbe
  3.      šarpíja  -e ž () med., nekdaj niti, napuljene iz rabljenega platna, za na rane: obveze in šarpija
  4.      šárža  -e ž () 1. zastar. stopnja na hierarhični lestvici v vojski in podobnih organizacijah; čin: dobiti, imeti šaržo; podoficirska šarža ∙ zastar. ta stanovanja so bila le za šarže za oficirje, podoficirje 2. metal. količina materiala, ki se da ob enem polnjenju v plavž; vložek: pripraviti šaržo; šarža jekla; velikost šarže // talina iz tega materiala: izpustiti šaržo // taljenje tega materiala: končali so prvo šaržo 3. žarg., gled. stranska, manj pomembna vloga: naštudirati, odigrati šaržo // igralec, ki ima tako vlogo: ne igra večjih vlog, je le šarža
  5.      šaržêr  -ja m () žarg., voj. priprava, navadno v obliki škatlice, za vlaganje nabojev v strelno orožje; okvir: izprazniti, napolniti šaržer; jemati naboje iz šaržerja
  6.      šášlik  -a m () gastr. pečeni koščki mesa, slanine in čebule: šašlik z rižem
  7.      šatúlja  -e ž (ú) manjša, navadno okrašena škatla, skrinjica za shranjevanje zlasti dragocenosti: odpreti, zapreti šatuljo; pisma hrani v dragoceni šatulji; lesena, žametna šatulja; šatulja z okrašenim pokrovom
  8.      šatúljica  -e ž (ú) manjšalnica od šatulja: dobiti v dar dragoceno šatuljico
  9.      šávsati  -am nedov. () hitro, nepričakovano grabiti z zobmi, s kljunom: zver šavsa in mori, kar ji pride blizu; žival je začela renčati in šavsati // hitro, sunkovito približevati se čemu z zobmi, s kljunom: golobi so šavsali po drobtinicah; pes jo je šavsal po roki
  10.      šávsniti  -em dov.) hitro, nepričakovano zgrabiti z zobmi, s kljunom: lisica je šavsnila petelina / pes jo je šavsnil v roko / šavsniti z gobcem, z zobmi // hitro, sunkovito približati se čemu z zobmi, s kljunom: šavsniti proti komu; pes je šavsnil po mesu; mačka je šavsnila po muhi, za muho / ekspr. šavsnil ga je s kamnom po glavi udaril
  11.      šc  [š́] medm., klic manjši živali, navadno mački beži, pojdi: presneta mačka, šc / nagajivci, spravite se ven. Šc!
  12.      ščápniti  -em dov.) hitro, nepričakovano zgrabiti z zobmi, s kljunom: pes je ščapnil kokoš
  13.      ščáv  -a m () nav. mn., slabš., v italijanskem okolju Slovenec, Jugoslovan: zasmehovali so ga, ker se je družil s ščavi / kot psovka ven, ščavi
  14.      ščáva 2 -e ž () slabš., v italijanskem okolju Slovenka, Jugoslovanka: zmerjali so ga, da se druži s ščavo
  15.      ščávje  -a s (ā) nizko, neurejeno, gosto razraščeno malo vredno rastlinje: pašnike je preraslo ščavje; posekati ščavje; preriti se skozi ščavje; bodičasto ščavje / gosto obrežno ščavje / ekspr. populiti ščavje na gredi plevel // slabš. rastlinje sploh: njen vrt je poln ščavja ● ekspr. v reviji je bilo le dolgočasno ščavje dolgočasni članki, spisi; slabš. kaj mi nosiš to ščavje nelepe rože
  16.      ščávnjek  -a m () nar. prekmursko posoda za pomije: nesti svinjam hrano v ščavnjeku ● nar. prekmursko otroci so na pašniku nabirali ščavnjek kislico
  17.      ščávo  -a m () slabš., v italijanskem okolju Slovenec, Jugoslovan: za to dejanje so obdolžili ščave / kot psovka poberi se, ščavo
  18.      ščebèt  -éta [tudi čǝb] m ( ẹ́) ščebetanje: ptičji ščebet; ščebet lastovk / ščebet žensk
  19.      ščegèt  -éta [čǝg in čeg] m ( ẹ́) ščegetanje: ščeget po podplatih; ščeget s slamico / kadar ga je pogledala, je čutil ščeget po telesu
  20.      ščegetáti  -ám tudi -éčem stil. -áčem [čǝg in čeg] nedov., ẹ́, á) 1. s premikanjem rahlo dotikajočega se predmeta povzročati dražeč občutek, ki sili k smehu, refleksnim gibom: fant je ščipal in ščegetal sošolce; ščegetati po podplatih, pod brado, za vratom; ščegetati s slamico / senene bilke, ki so mu padle za srajco, so ga ščegetale; britje ga ščegeta; brezoseb. mene sploh ne ščegeta; pren., ekspr. njene besede so ga ščegetale okoli srca, pri srcu 2. delovati na organizem tako, da nastane reakcija; dražiti: prah ščegeta pljuča / pečenka ga prijetno ščegeta v nos ● ekspr. pijača ga je ščegetala po grlu povzročala pekoč občutek; ekspr. med govorom ga je večkrat ščegetal smeh bi se rad smejal ščegetajóč -a -e: ščegetajoč prah; prijetno ščegetajoč vonj
  21.      ščegetávček  -čka [čǝg in čeg] m () anat. majhen nabrekljiv organ zunanjega ženskega spolovila
  22.      ščegetljív  -a -o [čǝg in čeg] prid. ( í) 1. občutljiv za ščegetanje: ščegetljiva koža; ščegetljiva mesta na telesu / bolnik je bil ščegetljiv; ščegetljiva kobila 2. dražljiv: ščegetljiv vonj po čebuli / ščegetljiva zgodba ščegetljívo prisl.: ščegetljivo se smejati
  23.      ščeméti  -ím [čǝm tudi čem] nedov., ščemì tudi ščêmi (ẹ́ í) povzročati zlasti v očeh rahlo bolečino, ki sili k drgnjenju: dim, premočna svetloba me ščemi / luč, sonce ščemi v oči / nos ga ščemi; z alkoholom razkužena rana jo je ščemela; od vetra me ščemi po obrazu; brezoseb. v grlu ga ščemi ščemèč -éča -e: ščemeč dim; ščemeče solze
  24.      ščenè  -éta s ( ẹ́) 1. slabš. majhen, zanikrn pes: ščene je veselo skakalo; gledal je kot polito ščene boječe, preplašeno // pes sploh: kaj bo s tem starim ščenetom 2. nizko pohleven, bojazljiv človek: to ščene ne bo nič doseglo
  25.      ščèp  -à in -a tudi ščèp ščêpa [prva oblika čǝp] m (ǝ̏ , ǝ̀; é) 1. kar nastane s stikom konic navadno prvih treh prstov: narediti ščep / dati prste v ščep 2. z rodilnikom količina česa, ki se lahko naenkrat zagrabi, drži s konicami teh prstov: dati v jed ščep soli; ščep tobaka / sladkorja je komaj za ščep zelo malo // ekspr. zelo majhna količina česa sploh: dati ptičkom ščep prosa / nima niti ščepa moke prav nič 3. zastar. ščip, polna luna: ščep in mlaj

   45.088 45.113 45.138 45.163 45.188 45.213 45.238 45.263 45.288 45.313  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA