Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

An (41.288-41.312)



  1.      samíja  -e ž () star. 1. samota: bati se samije / zgrozila se je pred samijo teh gor / v tej samiji ne boš nikogar srečal ∙ star. sit je že samije, zato se bo oženil samskega življenja 2. samotna kmetija: živeti na samiji; stari običaji so se ohranili zlasti po hribovskih samijah
  2.      sámka  -e ž (á) nav. ekspr. neporočena ženska: stanovati pri starejši samki / ostala je samka ∙ star. samka vali samica
  3.      samó  prisl. (ọ̑) l. 1. izraža omejenost na navedeno: zanj je pomembno samo delo; samo en dan je ni bilo; samo enkrat sem ga videl; ima samo mater; to ni samo njeno; ambulanta sprejema samo nujne primere / poznam jo samo navidez; samo tako boš dosegel, kar hočeš / ekspr. v mislih ji je samo in edino on / samo zato ga ne mara, ker preveč govori; nesreča se je zgodila samo zato, ker niso bili previdni / elipt.: samo sreča, da pred vožnjo ni pil; samo trenutek, prosim; končali smo. Samo še to // nav. ekspr. izraža popolno omejenost na navedeno dejanje: mi se samo čudimo, da toliko časa vzdržiš; brez moči je bil in je lahko samo gledal, kako vse propada; samo igrala bi se; kako je tam, si lahko samo predstavljate / hotel je samo jesti in jesti // nav. ekspr., navadno v zvezi s pa krepi nasprotje s prej povedanim: sin gara, hči pa samo lenari; starši so kupovali zemljo, otroci pa jo samo prodajajo 2. ekspr., z velelnikom izraža spodbudo, poziv: samo ne izgubite živcev; samo nič ne jokaj; samo poglejte, kako je lepo / elipt.: samo mirno, brez strahu; samo na dan z besedo; samo noter, prosim; samo potrpljenje; samo tako naprej // izraža grožnjo, svarilo: samo počakaj, te bom že ujel; samo poskusi, pa boš videl / elipt. spet si vse polil. Samo še enkrat 3. z vprašalnim zaimkom ali prislovom poudarja ugibanje: samo kaj si bodo mislili o nas; samo kje bomo zdaj dobili zdravnika / elipt. rekel je, da pride. Samo kdaj 4. navadno v zvezi s če poudarja pogojenost: naj se igrajo, samo če ne bodo delali prevelikega hrupa; samo če si res pripravljen, se prijavi k izpitu; če samo sliši kaj o njem, se razburi / tam nekaj pomeniš samo, če imaš denar 5. elipt., v zvezi z da, če izraža zadovoljnost, začudenje, zaskrbljenost: samo da ste zdravi; samo da se ji ni kaj zgodilo; da se samo more tako sprenevedati; samo če me ni izdal // izraža ukaz, željo: samo da boš priden; samo da bi ga pregovoril; če bi se samo dalo kam skriti II. v vezniški rabi 1. za izražanje nasprotja s prej povedanim: to ti lahko prodam, samo zate bo predrago; je priden delavec, samo izkušnje mu manjkajo / govori lepo, samo malo pretiho; vlaki prihajajo, samo z zamudo / elipt.: z vami grem, samo, ali je potrebno; lepo se sliši, samo, ali je res // z nikalnico za izražanje izvzemanja: vsi vedo, samo ona ne; lahko da boš od koga izvedel, samo od mene ne; te mravlje so podobne našim, samo ne po velikosti; bodi prizanesljiv, samo ne preveč // v zvezi samo da za omejevanje prej povedanega: na dopustu nam je bilo zelo lepo, samo da je bilo včasih prevroče; ne zmeni se, če drugi trpijo, samo da gre njemu dobro; takoj pridem, samo da se oblečem 2. nav. ekspr., navadno v zvezi ne samo - ampak tudi za širjenje, stopnjevanje prej povedanega: dobil je ne samo smuči, ampak tudi drsalke; zame bi bila to ne samo sreča, ampak tudi čast; ni samo govoril, ampak tudi delal / ne prodaja samo hiše, ampak tudi vrt / uporabljali so orodje, in sicer ne samo leseno, temveč tudi kamnito in koščeno 3. ekspr., v časovnih odvisnih stavkih za izražanje, da se dejanje v nadrednem stavku zgodi neposredno za dejanjem v odvisnem stavku: samo prikaže se v javnosti, že pišejo o njej; samo sede, pa ga spet pokličejo / samo da opazi kaj sumljivega, že se umakne na varno ● ekspr. samo čakajo, da planejo po njem poudarja intenzivnost dejanja; ekspr. to je stanovanje, kot si ga lahko samo želiš izraža visoko pozitivno stopnjo, mero; ekspr. odličen delavec je, samo kaj, ko pa ni več zdrav izraža obžalovanje; pog. to sem rekel, storil samo tako brez določenega vzroka, namena
  4.      samo...  ali sámo... prvi del zloženk () 1. nanašajoč se na sam, lasten: samokritika, samoljuben, samopostrežba, samoupravljanje, samozadovoljstvo, samozaložba 2. nanašajoč se na sam od sebe, sam po sebi: samodejaven, samolepilen, samoumeven, samovnetljiv, samovžig, samozadosten
  5.      sámoaktívnost  -i ž (-) knjiž. aktivnost, ki izhaja iz človeka samega, brez spodbude, sodelovanja drugega: spodbujati k samoaktivnosti; učenčeva samoaktivnost
  6.      samobíten  -tna -o prid.) knjiž. ki nastane, se razvije sam, brez pomoči, vpliva drugega: samobitna kultura naroda ∙ knjiž. opisal je samobitne kmete kmete, ki v svojem bistvu niso podlegli vplivom okolja // samostojen, neodvisen: bil je samobitna ustvarjalna osebnost / samobitno ustvarjanje // izviren, originalen: samobiten umetniški izraz samobítno prisl.: to je nastalo samobitno; sam.: v pojavu so videli nekaj novega, samobitnega
  7.      samobítnost  -i ž (í) knjiž. lastnost, značilnost samobitnega: narod ima pravico, da razvija svojo samobitnost / okupatorji so hoteli uničiti njihovo jezikovno, narodno samobitnost / kmečka samobitnost / samobitnost ustvarjanja samostojnost, neodvisnost / samobitnost umetniškega izraza izvirnost, originalnost
  8.      sámocenzúra  -e ž (-) knjiž. kontrola samega sebe pri pisanju javnosti namenjenih del: potrebna bi bila skrbnejša samocenzura
  9.      sámočistílen  -lna -o prid. (-) nanašajoč se na čiščenje, ki poteka samo od sebe: naravna samočistilna sposobnost ozračja, reke ◊ agr. samočistilna mlatilnica mlatilnica s pripravo za odstranjevanje plev
  10.      sámodejáven  -vna -o prid. (-ā) knjiž. ki (glede dejavnosti) izhaja iz človeka samega, brez spodbude, sodelovanja drugega: samodejavna želja po napredku
  11.      sámodejávnost  -i ž (-ā) knjiž. dejavnost, ki izhaja iz človeka samega, brez spodbude, sodelovanja drugega: pospeševati, razvijati samodejavnost in samostojnost; otrokova premajhna samodejavnost; spodbujati samodejavnost množice
  12.      samodéjen  -jna -o prid. (ẹ̄) knjiž. 1. ki opravlja delo sam, brez človekovega sodelovanja; avtomatičen: samodejni stroji; samodejna naprava / samodejna telefonska centrala; samodejne zavore ♦ elektr. samodejno prekinjalo avtomatsko prekinjalo; med. samodejno živčevje živčevje, ki deluje samostojno, neodvisno od volje; avtonomno živčevje; strojn. samodejni menjalnik avtomatski menjalnik 2. ki se zgodi sam od sebe, po lastnih zakonih: samodejen prehod pravic in dolžnosti // nanašajoč se na človekovo dejanje, ki poteka brez njegove volje, zavesti: samodejni gibi / samodejno podrejanje splošnemu razpoloženju / ob tem se je vzbujalo samodejno vprašanje, ali je to edina rešitev samodéjno prisl.: naprava deluje samodejno; hitro in samodejno je odgovoril; vse je potekalo bolj ali manj samodejno; roka je ves čas samodejno segala po ročici ∙ zastar. to si je pridobil samodejno samostojno, sam
  13.      samodéjnost  -i ž (ẹ̄) knjiž. avtomatičnost: stopnja samodejnosti naprav / samodejnost gibov ● zastar. spodbujati samodejnost učencev samostojno ravnanje, samostojnost
  14.      samodélen  -lna -o prid. (ẹ̑) star. avtomatičen: samodelne naprave; samodelno delovanje ● star. samodelno sukno doma narejeno sukno samodélno prisl.: stroj deluje samodelno; vrata se zapirajo samodelno
  15.      sámodisciplína  -e ž (-) 1. obvladanje samega sebe: pri tem delu je potrebna velika samodisciplina in vztrajnost; samodisciplina in samovzgoja / samodisciplina pri objavljanju novic 2. disciplina, ki izhaja iz človeka samega, brez spodbude, zahteve drugega: samodisciplina članov kolektiva, učencev; pokazali so visoko stopnjo samodiscipline
  16.      sámodovóljnost  -i ž (-ọ́) zastar. 1. samozadostnost: samodovoljnost in neodvisnost od zunanjega sveta / gospodarska samodovoljnost 2. samozadovoljstvo: samodovoljnost in samohvala
  17.      samodŕški  -a -o prid. () nanašajoč se na samodržce ali samodrštvo: samodrška država; samodrška oblast / bala se je njegove samodrške matere / ukazovala je s samodrškim glasom samodŕško prisl.: samodrško vladati
  18.      samodŕštvo  -a s () politična ureditev, v kateri ima neomejeno, samovoljno oblast en človek ali majhna skupina: boriti se proti samodrštvu // ekspr. ravnanje oblastnega, samovoljnega človeka: žene so se uprle samodrštvu mož; samodrštvo in trinoštvo
  19.      sámodržáven  -vna -o prid. (-) nanašajoč se na samodržavje: predstavnik samodržavne oblasti / borili so se zoper samodržavni carizem
  20.      samodŕžen  -žna -o prid. () nanašajoč se na samodržce ali samodrštvo: samodržno vladanje / samodržna politika / njegovo samodržno ravnanje
  21.      samogíben  -bna -o prid.) knjiž. 1. ki opravlja delo sam, brez človekovega sodelovanja; avtomatičen: samogibne naprave / kupiti samogibni avtomobilček / samogibna sprožitev 2. nanašajoč se na človekovo dejanje, ki poteka brez njegove volje, zavesti: samogibne kretnje / to je samogibna reakcija na žalitev samogíbno prisl.: ta priprava deluje samogibno; hoditi brez misli, samogibno; samogibno je segel po pištoli
  22.      samoglásnik  -a m () lingv. glas največje odprtostne stopnje, ob drugih glasovih navadno jedro zloga: ta samostalnik se končuje na samoglasnik; ojevski samoglasniki; dolžina samoglasnika; samoglasniki in soglasniki / dolgi, kratki samoglasnik; naglašeni, nenaglašeni samoglasnik; ozki samoglasnik sredinski samoglasnik višje lege // znak za tak glas: nerazločno napisani samoglasniki
  23.      samoglásniški  -a -o prid. () nanašajoč se na samoglasnik: samoglasniški sistem v jeziku; samoglasniško-soglasniške zveze / samoglasniška premena ♦ lit. samoglasniški stik ujemanje samoglasnikov, navadno v zaključnih besedah verzov; asonanca
  24.      samoglávec  -vca m () star. svojeglav, trmast človek: pri njem nič ne dosežeš, ker je samoglavec / kot psovka ali ti nisem branila iti, ti samoglavec ti
  25.      samogóltnik  -a [t] m (ọ̑) star. lakomnež, pohlepnež: to je oderuh in samogoltnik ● star. samogoltnik se je gostil s piščancem požrešnež

   41.163 41.188 41.213 41.238 41.263 41.288 41.313 41.338 41.363 41.388  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA