Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
An (39.801-39.825) 
- razrásel -sla -o tudi razrástel -tla -o [ǝu̯] prid. (ā á) 1. ki ima več poganjkov, vej: grmičasto razrasel plevel; lepo razraslo drevo 2. ki se rastoč razširi: ob poti razraslo robidovje / do oči razrasla brada; prim. razrasti se ♪
- razràst -ásta m (ȁ á) glagolnik od razrasti se: bujen razrast žita / velik razrast narodnoosvobodilnega gibanja ♪
- razrást -í in -i ž (ȃ) 1. glagolnik od razrasti se: dobra razrast trave, žita / nastanek in razrast odporniškega gibanja 2. način, kako je kaj razraščeno: po razrasti si je to drevje podobno / pahljačasta, vilasta razrast drevesa ♪
- razrásti se -rástem se in -rásem se dov., razrásel se in razrástel se (á) 1. narediti več poganjkov, vej: drevo se je razraslo; žito se je lepo razraslo; bujno, pahljačasto, vilasto se razrasti; razrasti se v širino, pri tleh 2. rastoč priti na večjo površino: korenine so se mrežasto, na široko razrasle; po njivi se je razrasel plevel / goba se je razrasla po vsem stanovanju 3. nav. ekspr. postati večji a) po obsegu: mesto se je v nekaj letih zelo razraslo / gibanje se je hitro razraslo b) po intenzivnosti: strah se je še bolj razrasel 4. v zvezi z v preiti, razviti se v to, kar izraža dopolnilo: grmovje se je razraslo v gosto živo mejo / v nekaj letih se je naselje razraslo v mesto / veter se je razrasel v orkan / zgodba se je razrasla v roman ● ekspr. dekle se je lepo razraslo razvilo; ekspr. v njunih srcih se je razrasla ljubezen zelo se imata rada razráščen -a -o: razraščene korenine; lepo razraščeno žito; prim. razrasel ♪
- razráščati se -am se nedov. (á) 1. delati poganjke, veje: drevo se lepo razrašča; žito se bujno razrašča; vilasto se razraščati 2. rastoč prihajati na večjo površino: okrog hiše se razraščajo koprive / plesen se hitro razrašča 3. nav. ekspr. postajati večji a) po obsegu: mesto se hitro razrašča / ta dejavnost se razrašča iz leta v leto b) po intenzivnosti: njen nemir se vedno bolj razrašča 4. v zvezi z v prehajati, razvijati se v to, kar izraža dopolnilo: grmi se razraščajo v živo mejo / gorovje se razrašča v več grebenov; naselje se razrašča v mesto ● ekspr. deklica se je že začela razraščati razvijati; ekspr. v njem se je razraščala užaljenost postajal je vedno bolj užaljen ♪
- rázred -éda m (á ẹ́) 1. stopnja, organizacijska enota izobraževanja v osnovnih in srednjih šolah: šola ima štiri razrede; izdelati razred; v sedmem razredu je padel; nižji in višji razredi; učbenik za peti razred / žarg., šol. izpit čez razred razredni izpit // skupnost učencev, ki imajo navadno pouk hkrati v istem prostoru: ukiniti, ustanoviti razred; predsednik razreda; disciplina v razredu / razred je šel na izlet učenci / biti vprašan pred razredom // prostor, v katerem je ta skupnost: stopiti v razred; ob zvonjenju morajo biti učenci v razredu 2. soc., navadno v zvezi družbeni razred ljudje, ki imajo enak odnos do proizvajalnih sredstev in enak delež pri bogastvu družbe: odpraviti družbene razrede; nasprotja med (družbenimi) razredi / gospodujoči, priviligirani,
vladajoči družbeni razred; ideolog meščanskega (družbenega) razreda 3. skupina sorodnih znanstvenih ali umetniških področij pri akademiji: razred za družbene, matematične, naravoslovne vede; razred za umetnosti // člani akademije, ki pripadajo taki skupini: o tem sklepa drugi razred (akademije) 4. šport., navadno s prilastkom tekmovalci, razvrščeni zlasti glede na dosežene rezultate: priti, uvrstiti se v najvišji svetovni razred; vrhunski razred smučarjev 5. navadno s prilastkom kar ima v okviru kake razporeditve, razdelitve enake, podobne značilnosti: razvrstiti kaj v razrede; ta spomenik je uvrščen v najvišji vrednostni razred / tarifni razredi // stopnja kakovosti in uporabnosti česa: to blago spada v prvi razred; vagon drugega, prvega razreda / kakovostni razredi 6. avt., šport. razdelitev osebnih in dirkalnih avtomobilov ter motornih koles zlasti glede na gibno prostornino motorja:
deliti avtomobile v razrede; nižji, srednji, višji razred / tekmovati v razredu do dvestopetdeset kubičnih centimetrov 7. biol. sistematska kategorija rastlinstva ali živalstva, nižja od debla: vretenčarji se delijo na šest razredov; razred pijavk ◊ aer., navt. določiti ladji, letalu razred; ekon. nevarnostni razredi v katere so uvrščeni predmeti, ljudje glede na nevarnost, ogroženost; gozd. debelinski razred drevja; jur. plačilni, pokojninski razred do 1965 glede na naziv, kvalifikacijo, delovno dobo določena razvrstitev, po kateri se odmerja plača, pokojnina; volilni razred v stari Avstriji razvrstitev prebivalstva za volitve glede na družbeni položaj posameznika; navt., voj. razred stopnja v nekaterih činih; kapetan I. razreda; soc. delavski razred v kapitalizmu ljudje, ki se preživljajo kot mezdni delavci v industriji ali kmetijstvu; šol. ponavljati, preskočiti razred ♪
- razrédba -e ž (ẹ̑) zastar. razvrstitev, razporeditev: velikost, oblika in razredba atomov / znanstvena razredba živali klasifikacija ♪
- razredčeválka -e [tudi u̯k] ž (ȃ) strojn., v zvezi zračna razredčevalka priprava za izsesavanje zraka iz zaprtega prostora; vakuumska črpalka: poveznik zračne razredčevalke ♪
- razredčílo -a s (í) sredstvo za razredčevanje: razredčiti lak z razredčilom; razredčilo za barve; topila in razredčila ♪
- razredčína -e ž (í) 1. kar je razredčeno: pripraviti razredčino mlečnega prahu v vodi / to škropivo se uporablja v veliki razredčini 2. fiz. območje v snovi, kjer je tlak manjši od povprečnega tlaka: razredčine in zgoščine ♪
- razrédčiti -im dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. narediti bolj redko: razredčiti kis, sadni sok; razredčiti z vodo / mah je razredčil travo; razredčiti grmovje, veje; razredčiti sadike 2. povzročiti, da se kaka skupnost, skupina številčno zmanjša: nalezljive bolezni so razredčile prebivalstvo razrédčiti se 1. postati bolj redek: proti vrhu se je gozd razredčil 2. postati številčno manjši: gostje v hotelu so se precej razredčili razrédčen -a -o: razredčen alkohol; v teh višinah je zrak že razredčen; razredčene živalske vrste ♪
- razréden -dna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na razred: a) učenci izdajajo svoj razredni časopis / razredni učiteljski zbor; razredna skupnost; razredna ura ura za reševanje problemov razredne skupnosti ♦ šol. razredni izpit izpit iz snovi, predpisane za en razred; razredni pouk pouk v nižjih razredih osnovne šole, pri katerem poučuje v isti skupini učencev en učitelj vse predmete ali večino predmetov; razredni učitelj b) razredni boj; razredni cilji, interesi; ekspr. razredni sovražnik; razredna družba; razredna ideologija; razredna pripadnost, zavest; razredna nasprotja razrédno prisl.: razredno opredeljeni cilji; razredno zaveden ♪
- razrédnica -e ž (ẹ̑) 1. šol. uradna knjiga, v katero se vpisuje obravnavana učna snov in odsotnost učencev; dnevnik: zapisati imena vseh manjkajočih učencev v razrednico 2. zastar. razredničarka: bila je razrednica tretjega razreda ♪
- razrédnik -a m (ẹ̑) učitelj, ki poučuje v razredu in je obenem vodja razreda: razrednik je šel z učenci na izlet; pogovoriti se z razrednikom ♦ šol. ukor razrednika nekdaj vzgojni ukrep zaradi kršitve discipline ali neizpolnjevanja obveznosti ♪
- razrédniški -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na razrednike: razredniški posli; razredniško delo / dobivati razredniški dodatek ♪
- razrédništvo -a s (ẹ̑) opravljanje razredniških poslov: dodatek za razredništvo ♪
- razrednobójen in razrednobôjen -jna -o prid. (ọ̄; ō) knjiž. nanašajoč se na razredni boj: razrednobojni položaj v državi / razrednobojna usmerjenost literature ♪
- razreševáti -újem nedov. (á ȗ) 1. delati, da kaj preneha biti neznano, nejasno, zapleteno: razreševati rebuse / razreševati neznano pisavo // delati, da kaj preneha obstajati: razreševati probleme / razreševati spore 2. priznavati, potrjevati prenehanje funkcij, pooblastil, navadno zaradi izteka mandata: razreševati koga dolžnosti, obveznosti / te organe voli in razrešuje skupščina ♪
- razrešítev -tve ž (ȋ) glagolnik od razrešiti: razrešitev uganke / razrešitev aktualnih vprašanj / razrešitev predsednika, delavskega sveta ♪
- razrešíti in razréšiti -im dov. (ȋ ẹ́) 1. narediti, da kaj preneha biti neznano, nejasno, zapleteno: razrešiti uganko; razrešiti znamenja na pergamentu; kar ga je dolgo mučilo, se je razrešilo samo od sebe / hotel je razrešiti vse skrivnosti narave spoznati, razkriti ♦ lit. razrešiti dramski zaplet; mat. razrešiti enačbo rešiti // narediti, da kaj preneha obstajati: razrešiti problem, vprašanje / razrešiti spor / razrešiti protislovje odpraviti 2. priznati, potrditi prenehanje funkcij, pooblastil, navadno zaradi izteka mandata: razrešili so ga dolžnosti sekretarja; razrešiti koga obveznosti, odgovornosti / razrešiti stari odbor razréšen -a -o: razrešen zaplet; biti razrešen dolžnosti, funkcij ♪
- razrešljív -a -o prid. (ȋ í) ki se da razrešiti, rešiti: težko razrešljiva uganka / razrešljiv problem / v teh okoliščinah spor ni razrešljiv ♪
- razrèz -éza m (ȅ ẹ́) 1. glagolnik od razrezati: razrez zaklane živali 2. zlasti prva leta po 1945 razdelitev določene obveznosti, količine po ustreznem ključu, ki ga ni mogoče poljubno spreminjati: doseči, narediti pravilen razrez ♪
- razrézati -réžem dov. (ẹ́ ẹ̑) z rezanjem narediti kose, dele: razrezati jabolko, kruh; razrezati zaklano žival; razrezati z nožem, s škarjami / razrezati na koščke, krhlje, rezine; razrezati počez, podolgem; pren. reke so razrezale ravnino ♦ navt. razrezati ladjo za staro železo // narediti več urezov, zarez: rano so mu razrezali in izžgali; stopila je na črepinjo in si razrezala stopalo razrézan -a -o: razrezani kosi mesa; na koščke razrezana limona; razpraskane in razrezane roke ♦ bot. dlanasto, pernato razrezani list ♪
- razrézek -zka m (ẹ̑) knjiž. vsak od kosov, delov, nastal pri rezanju: z razrezki srajce je obvezala rane ♪
- razrezljáti -ám dov. (á ȃ) z rezljanjem poškodovati, uničiti: učenci so razrezljali šolske klopi razrezlján -a -o: razrezljana miza ♪
39.676 39.701 39.726 39.751 39.776 39.801 39.826 39.851 39.876 39.901