Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

An (38.576-38.600)


  1.      protoplázemski  -a -o [zǝm] prid. (ȃ) nanašajoč se na protoplazmo: protoplazemski organčki / protoplazemske oblike ♪
  2.      protoplázma  -e ž (ȃ) biol. živa vsebina celice: obnavljanje protoplazme; prozorna, sluzasta protoplazma ♪
  3.      protoplazmátski  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na protoplazmo: protoplazmatski podaljšek / protoplazmatsko telo ♪
  4.      prototíp  -a m (ȋ) navadno z rodilnikom 1. knjiž. prva, osnovna podoba, oblika kot merilo, vzorec za vse ostale stvari iste vrste, prapodoba: družina je prototip vseh družbenih skupin / po platonizmu je ideja prototip stvari / ta združenja naj bi bila prototip socialističnih kmetijskih organizacij vzorec 2. knjiž. predloga, model: prototip osrednje osebe romana je pisateljev oče 3. knjiž. kdor ima v veliki meri bistvene, tipične lastnosti, značilnosti tega, kar izraža dopolnilo: on je prototip poštenjaka / ta pesnik je prototip dobe 4. teh. izdelek, namenjen za preizkušanje in izpopolnjevanje pred serijsko izdelavo: izdelati, preizkušati prototip; prototip novega avtomobila, stroja ♪
  5.      prototípen  -pna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na prototip: prototipna oseba / prototipna delavnica ♪
  6.      prototípski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na prototip: prototipske značilnosti junakov drame / prototipski preizkusi ♪
  7.      protozój  in prótozoj -a m (ọ̑; ọ̑) nav. mn., biol. pražival: bolezen so povzročili protozoji; proučevanje, razvoj protozojev ♪
  8.      proučávati  -am nedov. (ȃ) redko proučevati: proučavati različna vprašanja ♪
  9.      proučeválen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na proučevanje: proučevalni center / proučevalno delo ♪
  10.      proučeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. s sistematičnim opazovanjem, razčlenjevanjem ugotavljati, spoznavati bistvo česa: proučevati delovanje mišic, razvoj družbe; znanstveno proučevati literaturo; proučevati viruse z elektronskim mikroskopom / proučevala je samo sebe // publ. s takim opazovanjem, razčlenjevanjem spoznavati določena dejstva, stanje: podrobno proučevati dane možnosti, položaj; proučevati zemljevid 2. publ. seznanjati se s čim z namenom, da se pove svoje stališče; obravnavati, reševati: proučevati prošnje in zahtevke proučeván -a -o: proučevani primeri ♪
  11.      proučíti  -ím dov., proúčil (ȋ í) 1. s sistematičnim opazovanjem, razčlenjevanjem skušati ugotoviti, spoznati bistvo česa: proučiti vplive okolja na otrokov razvoj; proučiti razvojne zakonitosti / proučiti gradivo preštudirati // publ. s takim opazovanjem, razčlenjevanjem spoznati določena dejstva, stanje: proučiti družbeno stvarnost; položaj je treba dobro proučiti 2. publ. seznaniti se s čim z namenom, da se pove svoje stališče: zadevo bo proučil pristojni svet; proučiti zahtevo za pomoč ♪
  12.      proudhonízem  -zma [prudo-] m (ȋ) soc. socialnopolitična smer, ki zlasti odklanja lastnino in državo, imenovana po Proudhonu ♪
  13.      provála  -e ž (ȃ) žarg., polit., pred 1945 policijsko odkritje enote, članov tajne organizacije, navadno zaradi izdaje: po njegovi aretaciji so se v mestni partijski organizaciji bali provale ● zastar. provale Turkov na slovensko ozemlje vdori, vpadi ♪
  14.      provedítor  -ja m (ȋ) v beneški republiki pokrajinski namestnik: bil je imenovan za proveditorja ♪
  15.      providenciálen  -lna -o prid. (ȃ) knjiž., redko previdnosten: providencialno dejanje ♪
  16.      provínca  -e ž (ȋ) 1. področje zunaj večjih mest; podeželje: ljudje iz glavnega mesta in iz province; naveličal se je življenja v provinci / v romanu prikazuje moralo province v provinci živečih ljudi 2. ekspr. področje, za katero je značilna neustvarjalnost, moralna in nazorska ozkost: odpravljati pojem province / nismo več kulturna provinca 3. v nekaterih državah višja upravna enota; pokrajina: ustanoviti provinco; glavno mesto province; dežela je razdeljena na province // pri starih Rimljanih višja upravna enota na ozemljih zunaj Italije: province pod upravo senata ◊ rel. provinca skupnost samostanov istega reda na kakem ozemlju; zgod. Ilirske province upravna enota v času francoske okupacije, ki je zajemala del slovenskega in hrvatskega ozemlja ♪
  17.      provinciál  -a m (ȃ) 1. rel. predstojnik (samostanske) province: frančiškanski, kapucinski provincial 2. zastar. podeželan: meščani in provinciali ♪
  18.      provinciálec  -lca m (ȃ) 1. knjiž. podeželan: mnogo provincialcev se je preselilo v mesto / ekspr. bal se je, da ga bo natakar imel za provincialca 2. slabš. v mišljenju in ravnanju ozek, omejen človek: po svojih umetniških nazorih so pravi provincialci; zmerja jih z zaspanimi provincialci ♪
  19.      provinciálen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na provinco, podeželski: ravnatelj provincialnega gledališča / premagati provincialno ozkost / biti literarno še zmeraj provincialna dežela / redko provincialna uprava pokrajinska uprava ♪
  20.      provincializácija  -e ž (á) knjiž., ekspr. pojav, da postane za kaj značilna neustvarjalnost, moralna in nazorska ozkost: provincializacija življenja ◊ jur. provincializacija v nekaterih državah prenos določenih splošno koristnih dejavnosti, služb ali podjetij v pristojnost pokrajinske uprave ♪
  21.      provincialízem  -zma m (ȋ) 1. ekspr. stanje, miselnost, za katero je značilna neustvarjalnost, moralna in nazorska ozkost: boriti se proti provincializmu in filistrstvu / duhovni, kulturni provincializem / v njenem značaju ni bilo sledu provincializma ozkosti, omejenosti 2. lingv. element v knjižnem jeziku, značilen za kako pokrajino, širše območje: uvajati provincializme v knjižni jezik; pisatelj uporablja prekmurske provincializme ♪
  22.      provinciálka  -e ž (ȃ) knjiž. podeželanka: poročil se je s provincialko; oblači se kot provincialka ◊ rel. predstojnica (samostanske) province ♪
  23.      provinciálnost  -i ž (ȃ) ekspr. stanje, za katero je značilna neustvarjalnost, moralna in nazorska ozkost: premagati provincialnost okolja / boriti se proti kulturni provincialnosti / motila ga je njihova provincialnost ozkost, omejenost ♪
  24.      províncija  -e ž (ȋ) zastar., v nekaterih državah višja upravna enota; pokrajina: ustanovitev nove provincije ♪
  25.      províncijski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na provinco; pokrajinski: provincijska vlada / provincijska uprava ♪

   38.451 38.476 38.501 38.526 38.551 38.576 38.601 38.626 38.651 38.676  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA