Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

An (38.163-38.187)


  1.      prizadétost  -i ž (ẹ̑) stanje prizadetega: skrivati prizadetost ob smrti prijatelja; globoka, navidezna prizadetost / velika čustvena prizadetost; pesnikova osebna prizadetost / brati pesem brez prizadetosti / prizadetost možganov je bila precejšnja / duševna, telesna prizadetost; govorna, slušna prizadetost ♪
  2.      prizadéva  -e ž (ẹ̑) zastar. prizadevanje: to se je zgodilo po njegovi prizadevi; brezuspešne prizadeve / podpirati slovstvene prizadeve ♪
  3.      prizadévati  -am nedov. (ẹ́) 1. povzročati duševno bolečino, trpljenje: te besede so jo boleče prizadevale; njegova brezbrižnost jo prizadeva; ekspr. prizadevati v živo zelo / vsebina te pesmi, romana ga je vedno znova prizadevala vznemirjala // povzročati škodo, težave: slabe gospodarske razmere zelo prizadevajo delavce; ti ukrepi jih ne prizadevajo preveč 2. povzročati poškodbe, okvare: potresi prizadevajo zlasti stare stavbe / neustrezne delovne razmere prizadevajo delavce 3. povzročati, da je kaj v slabšem položaju, v nevarnosti: reklama ne sme prizadevati koristi drugih / publ. taki ukrepi prizadevajo osebne dohodke zaradi njih se osebni dohodki znižujejo, zmanjšujejo 4. z oslabljenim pomenom delati, da je kdo deležen tega, kar izraža samostalnik: prizadevati komu bolečino, skrbi, žalost; nočem vam prizadevati hudega; prizadevati škodo // izraža, da je kdo deležen tega, kar določa osebek: prebivalstvo prizadevajo naravne nesreče; prizadevale so jih vojne in druge nadloge ● ta odredba nas ne prizadeva se nas ne tiče, nas ne zadeva prizadévati si delati, biti aktiven za dosego, uresničitev česa: učenci so si prizadevali za čim boljši uspeh; vztrajno si prizadevati za kaj / prizadevati si za dobro; prizadevati si za pravično družbeno ureditev / prizadeval si je biti duhovit, razumljiv; prizadeval si je prebiti fronto ∙ zelo so si prizadevali okrog njega mu stregli prizadeváje: začel je govoriti, prizadevaje si, da bi prevpil vse druge prizadevajóč -a -e: pozorno ga je poslušala, prizadevajoč si vse razumeti; za dobro si prizadevajoč človek ♪
  4.      prizadéven  -vna -o prid., prizadévnejši (ẹ́) ki si prizadeva: prizadeven učenec; delaven je in prizadeven; preveč je prizadeven // ki izraža, kaže prizadevnost: prizadevno delo, iskanje ∙ publ. prizadeven popis krajev natančen, skrben prizadévno prisl.: prizadevno se lotiti dela; prizadevno napisana razprava ♪
  5.      prizadévnež  -a m (ẹ̑) ekspr. prizadeven človek: delo znanega gledališkega prizadevneža; gorečneži in prizadevneži ♪
  6.      prizadévnost  -i ž (ẹ́) lastnost, značilnost prizadevnega človeka: z vztrajno prizadevnostjo so veliko dosegli; strokovna, znanstvena prizadevnost; upoštevati učenčevo prizadevnost; prizadevnost pri delu ♪
  7.      prizémen  -mna -o prid. (ẹ̑) 1. ki je, se nahaja pri zemlji, zemeljski površini: prizemne zračne plasti / prizemna temperatura, vlaga / prizemni let ptic 2. nanašajoč se na prizemlje 1: prizemna in kletna okna / prizemno stanovanje ♪
  8.      prizémlje  tudi prizêmlje -a s (ẹ̑; ȇ) 1. del stavbe, dostopen neposredno z zemljišča pred njim, navadno delno ali v celoti pod nivojem zemeljske površine: stanovati v prizemlju 2. astr. točka eliptičnega tira nebesnega telesa, ki je najmanj oddaljena od Zemlje: tir s prizemljem v veliki višini ♪
  9.      prizemníkovec  -vca m (í) nar. debelejša palica, navadno odrezana pri zemlji: tepsti s prizemnikovcem ♪
  10.      prízemski  -a -o [zǝm] prid. (ȋ) nanašajoč se na prizmo: prizemska oblika ♦ fiz. prizemski daljnogled daljnogled, v katerem se s prizmami obrne slika predmeta, da postane pokončna ♪
  11.      prizíbati  tudi prizibáti -ljem in -am, in prizíbati -ljem in -am dov. (í á í; í) nav. ekspr. zibaje pripeljati: ladja jih je prizibala na otok prizíbati se tudi prizibáti se, in prizíbati se zibaje se priti: pijan se je prizibal iz gostilne; mimo okna se je prizibala ženska postava / po cesti se je prizibal težek voz je pripeljal ♪
  12.      prizídati  tudi prizidáti -am dov. (í á í) dodatno, zraven česa sezidati: hiši so prizidali garažo prizídan -a -o: prizidana telovadnica ♪
  13.      prizídek  -dka m (ȋ) prizidani del stavbe: delati prizidek; imeti sobo v prizidku; nov, še neometan prizidek // redko spodnji, navadno ojačeni del zidu; podzidek: sedeli so na prizidku in se pogovarjali ♪
  14.      prizív  -a m (ȋ) knjiž. 1. pismeno izraženo nesoglasje s sodbo, sklepom, odločbo z namenom, da se ta spremeni, razveljavi; pritožba: vložiti, zavrniti priziv; neutemeljen priziv ♦ jur. priziv nekdaj ugovor zoper sodbo nižjega sodišča pri višjem sodišču 2. ugovor, nestrinjanje: odgovor ni dopuščal priziva ∙ knjiž. ta resnica velja brez priziva brezpogojno ♪
  15.      prízma  -e ž (ȋ) 1. geom. telo, ki ga omejujeta dva vzporedna, skladna mnogokotnika in plašč: izračunati prostornino prizme; višina prizme / četverostrana prizma; kvadratna prizma ki ima za osnovno ploskev kvadrat; pokončna prizma katere stranske ploskve stojijo pravokotno na osnovno ploskev; pravilna prizma ki ima za osnovno ploskev pravilni mnogokotnik ♦ fiz. (optična) prizma iz stekla ali druge prozorne snovi, ki se uporablja za lom ali razklon svetlobe 2. publ., s prilastkom način, izhodišče: prizma takratnega gledanja ne ustreza tej umetniški podobi / pogledati stvari skozi objektivno prizmo objektivno; ocenjevati kaj skozi prizmo današnjega okusa po današnjem okusu ♪
  16.      prizmírati  -am nedov. in dov. (ȋ) les. z žaganjem obdelovati v obliki prizme z največjimi možnimi ploskvami: prizmirati hlod ♪
  17.      priznák  -a m (ȃ) knjiž. dodatni, razlikovalni znak: narediti, pripisati priznak ♦ zgod. manjši znak v grbu kot razlikovalni element med sicer enakima grboma ♪
  18.      priználen  -lna -o prid. (ȃ) knjiž. ki izraža priznanje, pohvalo: priznalne besede so ga spodbudile; priznalna kritika, ocena priználno prisl.: priznalno pogledati ♪
  19.      priznáti  -znám dov. (á ȃ) 1. z besedo, kretnjo izraziti, da je osebek storilec tega, česar je obdolžen: obtoženec je dejanje priznal; priznati krajo, zločin; priznal je, da je zažgal hišo; priznati po mučenju / priznam, da sem to storil // strinjati se, da kako dejstvo pri osebku v resnici obstaja: priznati napako, poraz; ni hotel priznati, da tega ne zna; odkrito si priznati nesposobnost / moram priznati, da tega ne vem / priznati očetovstvo // narediti, da kako osebno dejstvo izve kdo drug: priznal ji je ljubezen; drug drugemu sta priznala strah 2. izraziti, imeti prepričanje, da kaj je, obstaja: priznati eksistenco boga; prizna samo to, kar fizično zaznava / ne prizna potrebe po duhovnosti // izraziti mnenje, da kako pozitivno dejstvo obstaja pri kom: priznati komu prvenstvo v čem; priznati mu spretnost pri reševanju problemov; treba mu je priznati, da je prizadeven ∙ ekspr. priznati komu mesto, ki mu gre pravilno, ustrezno koga oceniti, ovrednotiti 3. izraziti strinjanje z zakonitostjo, veljavnostjo česa: priznati novo državo, vlado; priznati spremenjeno mejo / priznati izpit, spričevalo; priznati učbenik / priznati kak nauk / priznati avtoriteto koga // izraziti mnenje, da je kdo pomemben, zaslužen: priznati umetnika / priznati umetniško delo 4. izjaviti, da je kdo upravičen do česa: priznati delavcu dodatek za ločeno življenje / priznati narodu pravico do samoodločbe 5. v zvezi z za izjaviti, da je kdo to, kar izraža določilo: priznal ga je za sina / priznati kaj za dobro, pravilno priznán -a -o 1. deležnik od priznati: priznana tatvina; v določeni družbi priznane vrednote; učbenik uradno ni priznan ♦ šol. priznana izobrazba izobrazba, ki se prizna na osnovi izkušenj brez ustreznega šolanja 2. ki ima ugled, veljavo: priznan strokovnjak; hotel s priznano kuhinjo / priznana oddaja ♪
  20.      priznaválen  -lna -o prid. (ȃ) 1. ki izraža priznanje, pohvalo: priznavalen pogled; kritika tega dela je bila priznavalna 2. s katerim se kaj priznava, potrjuje: spričevala, diplome in druge priznavalne listine priznaválno prisl.: priznavalno pokimati komu ♪
  21.      priznavalnína  -e ž (ȋ) stalna ali občasna denarna pomoč borcem, udeležencem narodnoosvobodilnega boja: dodeliti, priznati priznavalnino borcem s prenizkimi dohodki; povišanje priznavalnine ♪
  22.      priznávati  -am nedov. (ȃ) 1. z besedo, kretnjo izražati, da je osebek storilec tega, česar je obdolžen: na zaslišanju so drug za drugim priznavali sodelovanje pri atentatu; priznavati zločine // strinjati se, da kako dejstvo pri osebku v resnici obstaja: priznavati napake; priznava, da tega ne ve / vedno je priznaval, da je bil njihov učenec // delati, da kako osebno dejstvo izve kdo drug: priznavali so dekletom ljubezen in jim obljubljali zakon; priznaval mu je svoje skrivnosti 2. izražati, imeti prepričanje, da kaj je, obstaja: ateisti ne priznavajo boga; priznava le fizični svet / prednosti tega predloga ne priznavajo // izražati mnenje, da kako pozitivno dejstvo obstaja pri kom: priznavati komu sposobnosti, zasluge; priznavajo mu, da je veliko storil zanje 3. izražati strinjanje z zakonitostjo, veljavnostjo česa: novega režima ne priznavajo vse države / priznavali so jim izpite na sorodni fakulteti / ne priznavajo nobene avtoritete / publ. letošnja moda priznava veliko stvari dovoljuje, dopušča // izražati mnenje, da je kdo pomemben, zaslužen: priznavati umetnika; vsi ga priznavajo in hvalijo / pravi humanizem priznava vsakega človeka ga upošteva / kritiki njegovo zadnje umetniško delo navdušeno priznavajo 4. izjavljati, da je kdo upravičen do česa: priznavati pokojnine ob določenih pogojih / priznavati narodu pravico, da sam odloča o sebi 5. v zvezi z za izjavljati, da je kdo to, kar izraža določilo: priznava ga za sina / priznava jo za zaveznico; priznava se za člana manjšinskega naroda / tega dela ne priznava za svoje priznavajóč -a -e: na pol priznavajoč krivdo; priznavajoče besede; prisl.: priznavajoče pokimati z glavo ♪
  23.      prizòr  -ôra m (ȍ ó) 1. del stvarnosti, dogajanja, kot ga kdo v trenutku vidi: opisati zanimiv prizor; pred seboj je zagledal nenavaden prizor; grozljiv, mučen, smešen prizor; prisrčen prizor iz družinskega življenja // navadno s prilastkom del stvarnosti sploh: upodabljanje lovskih, živalskih prizorov; prizor pretepa; rad opisuje prizore iz narave, taborišča 2. najmanjša vsebinska enota odrskega dela, določena navadno s spremembo števila istočasno nastopajočih oseb: napisati, zaigrati prizor; ponoviti prizor umiranja; osrednji, zaključni prizor; prizor iz drugega dejanja opere; spremeniti vrstni red prizorov / filmski prizori; evfem. v filmu je veliko posteljnih prizorov ki prikazujejo spolno občevanje ♦ gled. množični prizor v katerem nastopa množica ljudi ♪
  24.      prizôrček  tudi prizórček -čka m (ȏ; ọ̑) nav. ekspr. manjšalnica od prizor: opisati šaljiv prizorček; prizorček iz družinskega življenja / lutkovni prizorček; zaigrali so jim dva vesela prizorčka iz igrice ♪
  25.      prizoríšče  -a s (í) kraj, prostor, kjer se dogaja gledališko, filmsko delo: osvetliti prizorišče; spremeniti prizorišče s kulisami; igralec pride, stopi na prizorišče; likovna oprema prizorišča / prizorišče drugega dejanja je grajska dvorana / filmsko, lutkovno prizorišče // publ., navadno s prilastkom kraj, prostor, kjer se kaj dogaja sploh: odpeljati se s prizorišča požara; priti na prizorišče spopada / Pomurje je bilo letos spet prizorišče srečanja številnih izseljencev v Pomurju so se spet srečali številni izseljenci; prizorišče romana je Kras roman se dogaja na Krasu ∙ publ. mladi pisatelji so stopili na prizorišče so se začeli pojavljati, uveljavljati v javnosti; publ. oditi, umakniti se s političnega prizorišča ne ukvarjati se več s politiko ♪

   38.038 38.063 38.088 38.113 38.138 38.163 38.188 38.213 38.238 38.263  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA