Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

An (38.076-38.100)


  1.      pritóžen  -žna -o prid. (ọ̄) redko pritožben: pritožna komisija ∙ pritožna knjiga knjiga za vpisovanje pritožb strank ♪
  2.      pritoževáti se  -újem se nedov. (á ȗ) 1. sporočati, izražati pristojnemu nezadovoljstvo zaradi neprimernosti, neustreznosti česa: stranke naj se pritožujejo poslovodji; pritoževati se šefu // izražati komu nezadovoljstvo zaradi neprimernosti, neustreznosti česa sploh: ne moremo se ravno pritoževati, kar dobro shajamo; pritožujejo se, da nimajo pravega razvedrila; pritoževati se čez hrano; pritoževala se je nad njegovim vedenjem 2. pismeno izražati nesoglasje s sodbo, sklepom, odločbo z namenom, da se ta spremeni, razveljavi: pritoževati se zoper odločbe; pritoževati se na višje sodišče pritožujóč se -a -e: nad razmerami se pritožujoči ljudje; pritožujoča se stranka ♪
  3.      pritrdílen  -lna -o prid. (ȋ) 1. ki je za pritrjevanje: pritrdilni vijaki; pritrdilna priprava / jeklena pritrdilna vrv ♦ teh. pritrdilna objemka 2. ki izraža, vsebuje pritrditev, strinjanje: pritrdilen odgovor; pritrdilna izjava / imeti pritrdilno stališče do česa pritrdílno prisl.: pritrdilno odgovoriti ♪
  4.      pritrdílnica  -e ž (ȋ) lingv. prislov, ki izraža pritrjevanje: pritrdilnica da; pritrdilnice in nikalnice ♪
  5.      pritrdílo  -a s (í) 1. priprava za pritrjevanje: pritrdila za plošče 2. redko pritrditev, strinjanje: pritrdilo in zanikanje / brez njegovega pritrdila ne smejo nič ukreniti privolitve, soglasja ♪
  6.      pritrdítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od pritrditi: a) pritrditev tira; pritrditev z vijaki ♦ strojn. elastična pritrditev ki omogoča rahlo premikanje glede na podlago b) izražati soglasje, pritrditev; njen molk je imel za pritrditev / pokimati v pritrditev ♪
  7.      pritrdíti  in pritŕditi -im dov. (ȋ ŕ) 1. namestiti kaj trdno na določenem mestu, v določenem položaju: pritrditi anteno; pritrditi z vijaki, žeblji / pritrditi desko na zid; pritrditi lepak na razglasno desko nabiti, prilepiti 2. navadno z dajalnikom z besedo, kretnjo izraziti, da se povedanemu, izrečenemu ne nasprotuje: prenehal je govoriti, da bi videl, če mu bodo pritrdili; rekel je, da je bilo tam lepo in ona mu je pritrdila; z besedami, glavo, očmi pritrditi / s to možnostjo računa tudi nasprotnik. Res je, je pritrdil / pritrditi besedam, mnenju, predlogu koga strinjati se, soglašati z njim 3. z besedo, kretnjo izraziti, da je v vprašanju povedano v skladu a) z resničnostjo: vprašala ga je, če je napisal nalogo. Pritrdil je; ali ni ta knjiga zelo zanimiva? Zelo, je pritrdil b) z željo, hotenjem: na vprašanje, če bi hotel čokolado, je takoj pritrdil; ali bi šli radi domov? Seveda, je pritrdil pritŕjen -a -o: na čevlje pritrjene drsalke; slabo pritrjen pas ♪
  8.      pritrepetáti  -ám in -éčem dov. (á ȃ, ẹ́) ekspr. trepetaje priti: majhen fant pritrepeta k materi ♪
  9.      pritrésti  -trésem dov., pritrésite in pritresíte; nam. pritrést in pritrèst (ẹ́) 1. dodatno, zraven natresti: pritresel je še toliko krompirja, da je bila košara polna / pritresi kokošim še malo koruze / pritresi jim še nekaj kolačkov 2. ekspr. prinesti: na mizo je pritresel steklenico vina ● ekspr. vlak jih je pritresel na domačo postajo šele popoldne pripeljal; ekspr. pritresel je na dan, kar ga je že dolgo tiščalo rekel, povedal je pritrésti se tresoč se priti: premražena se je pritresla domov ♪
  10.      pritŕgati  -am dov. (ŕ ȓ) narediti, da kdo česa kljub upravičenosti ne dobi v celoti: pritrgati komu plačo / posoja denar, ki ga je pritrgal delavcem od zaslužka pritŕgati si zavestno porabiti česa manj, kot se potrebuje: pritrgati si pri jedi, v jedi; pritrgati si pri obleki / težko si je pritrgal potrebni denar prihranil ∙ ekspr. pritrgati si od ust prihraniti kaj od življenjsko pomembnih, potrebnih dobrin ♪
  11.      pritrgováti  -újem nedov. (á ȗ) delati, da kdo česa kljub upravičenosti ne dobi v celoti: pritrgovati komu hrano, zaslužek / otrokom zelenjave ni hotela pritrgovati pritrgováti si zavestno porabljati česa manj, kot se potrebuje: v vseh stvareh si pritrguje ∙ ekspr. pritrgovati si od ust prihranjevati kaj od življenjsko pomembnih, potrebnih dobrin ♪
  12.      pritrjeválen  -lna -o prid. (ȃ) 1. ki je za pritrjevanje, pričvrščanje: pritrjevalna priprava 2. ki izraža, vsebuje pritrditev, strinjanje: pritrjevalno molčanje pritrjeválno prisl.: pritrjevalno kimati ♪
  13.      pritrjeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. nameščati kaj trdno na določenem mestu, v določenem položaju: pritrjevati kljuke; pritrjevati podkvice na podplate; pritrjevati z vijaki 2. navadno z dajalnikom z besedo, kretnjo izražati, da se povedanemu, izrečenemu ne nasprotuje: pogledal je sogovornika, ki mu je pritrjeval; to so bili hudi časi, je pritrjeval; z glavo, glasno so mu pritrjevali / umetnikove oči več vidijo. Da, da, mu je hitel pritrjevati / pritrjevati mnenju, predlogu koga strinjati se, soglašati z njim; zmeraj pritrjuje svojemu šefu soglaša z njegovim mnenjem, ravnanjem; iz strahu je vsemu pritrjevala 3. z besedo, kretnjo izražati, da je v vprašanju povedano v skladu a) z resničnostjo: vprašala je otroke, če so že bili na morju. Vsi so pritrjevali b) z željo, hotenjem: na vprašanje, če bi šli radi na izlet, so vsi pritrjevali pritrjeváje: pritrjevaje povesi glavo pritrjujóč -a -e: pritrjujoč pogled; pritrjujoče pripombe ♪
  14.      pritŕkati  -am dov. (r̄ ȓ) 1. s trkanjem priti do česa: žolna je pritrkala črva iz debla / lažje bi pritrkal vodo iz skale, kot pa dobil pameten odgovor od njega // s trkanjem priklicati: končno je le pritrkal vratarja 2. ekspr. priti, udarjajoč s palico ob tla: starček je komaj pritrkal do doma ♪
  15.      pritrkávati  -am nedov. (ȃ) 1. v krščanskem okolju zvoniti tako, da se ritmično udarja po dveh ali več zvonovih: cerkovnik pritrkava s srednjim in malim zvonom; zvoniti in pritrkavati / pritrkavati k prazniku / zvonovi ubrano pritrkavajo 2. udarjati ob kaj, po čem, navadno ritmično; potrkavati: s palico je pritrkaval ob pločnik; pritrkavati z nogo pri plesu / ekspr. kolesa so enolično pritrkavala / pritrkavati takt ♪
  16.      pritrkljáti  -ám dov. (á ȃ) s trkljanjem spraviti kam: pritrkljali so več sodov iz kleti; pritrkljati žogo; z vrha se je pritrkljala skala ♪
  17.      pritŕžiti  -im dov. (r̄) s trgovanjem priti do česa: pritržil je veliko premoženje; v nekaj letih je pritržil toliko, da si je zgradil hišo ♪
  18.      pritulíti  in pritúliti -im dov. (ȋ ú) 1. tuleč priti: za prvim volkom jih je pritulilo še več; pritulila je tolpa psov / ekspr. pritulile so prve granate tuleč priletele 2. ekspr. glasno jokajoč priti: vsa potolčena je pritulila domov ♪
  19.      priučeválen  -lna -o prid. (ȃ) s katerim se priučuje: organizirati priučevalni tečaj za kovinarje ♪
  20.      priučeváti  -újem nedov. (á ȗ) delati koga sposobnega za opravljanje določenega dela neposredno z opravljanjem tega: priučevati delavce; tri mesece so se priučevali / dekleta so se priučevala šivanju pri domačih šiviljah priučeváti se star. učiti se, navajati se, zlasti v stiku z okoljem: otroci so se priučevali šolskemu redu ♪
  21.      priučíti  -ím dov., priúčil (ȋ í) 1. narediti koga sposobnega za opravljanje določenega dela neposredno z opravljanjem tega: priučiti koga za delo s strojem; delavci so se v kratkem času priučili / priučiti se kuhanju / fant se je priučil obrti izučil 2. redko navaditi, privaditi: priučiti mladino vljudnemu vedenju / priučiti učencem delovne navade privzgojiti priučíti se star. naučiti se, navaditi se, zlasti v stiku z okoljem: v tujini se je kmalu priučil jezika, jeziku / priučiti se branju / priučiti se šegam in navadam kraja / človek se vsemu priuči se vsega privadi priučèn -êna -o: priučeni gibi; bil je izkušen in vsemu priučen / priučeni delavec delavec, ki opravlja delo, za katero ni potrebna poklicna izobrazba ♪
  22.      priučítven  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na priučitev: za to delo je potrebna daljša priučitvena doba / priučitvena sposobnost ♪
  23.      priúhek  -hka m (ȗ) nav. mn., vet. kožna guba pri perutnini kot zunanji del sluhovoda: štajerke z belimi priuhki ♪
  24.      priušésen  -sna -o prid. (ẹ̑) anat., v zvezi priušesna slinavka obušesna slinavka: vnetje priušesne slinavke ♪
  25.      priúšnik  -a m (ȗ) knjiž. prisluškovalec, vohun: imel je veliko priušnikov, ki so vohunili zanj ♪

   37.951 37.976 38.001 38.026 38.051 38.076 38.101 38.126 38.151 38.176  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA