Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
An (35.813-35.837)
- pravokótnica -e ž (ọ̑) geom. premica, pravokotna na dano črto ali dano ploskev: načrtati pravokotnico na ploskev, premico; pravokotnica ploskve, premice ♦ fiz. vpadna pravokotnica ♪
- pravokótnik -a m (ọ̑) 1. geom. četverokotnik z enakima nasprotnima stranicama in enakimi koti: narisati pravokotnik; izračunati obseg, ploščino pravokotnika 2. kar je po obliki podobno temu liku: razrezati testo na pravokotnike; vzorec v obliki pravokotnikov ♪
- pravokótnost -i ž (ọ̑) lastnost, stanje pravokotnega: pravokotnost robov / pravokotnost poslopja, sobe ♪
- pravoméren -rna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) knjiž. ki je, nastopa v pravi meri: pravomerni ritem predstave // ki je v skladu z določenimi načeli, predpisi: pravomerno ravnanje pravomérno prisl.: pravomerno uporabljati odrska sredstva ♪
- pravopís -a m (ȋ) pravila o pisavi, rabi črk in ločil, pisanju skupaj in narazen, o deljenju: poznati, spremeniti, upoštevati pravopis / po pravopisu bi morala biti tu vejica // veda o tem: ukvarjati se s pravopisom; razvoj pravopisa // knjiga s temi pravili: kupiti pravopis; v pravopisu so zapisani tudi naglasi in navodila za izgovor ♪
- pravopísar -ja m (ȋ) ekspr. pravopisec: prizadevanja naših pravopisarjev ♪
- pravopísen -sna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na pravopis: pravopisna napaka / pravopisni razvoj / pravopisne platnice ♪
- pravoréčen -čna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na pravorečje: pravorečni problemi ♪
- pravoslávec -vca m (ȃ) pripadnik pravoslavne vere: katoličani in pravoslavci ♪
- pravosláven -vna -o prid. (á) nanašajoč se na pravoslavce ali pravoslavje: pravoslavni duhovnik / pravoslavna cerkev ♦ rel. pravoslavna vera krščanska vera, ki ne priznava papeža za vrhovnega poglavarja; sam.: katoličani in pravoslavni ♪
- pravoslávje -a s (ȃ) 1. krščanska vera, ki ne priznava papeža za vrhovnega poglavarja: pravoslavje in katolištvo 2. nazor, ideologija, ki temelji na pravoslavni veri: vpliv pravoslavja na umetnost ♪
- pravosóden -dna -o prid. (ọ̄) nanašajoč se na pravosodje: pravosodna dejavnost / pravosodni izpit ♪
- pravosódje -a s (ọ̑) jur. 1. državni organ, ki skrbi zlasti za redno delovanje sodišč: obrniti se na pravosodje; odločbe pravosodja 2. sodstvo: napredek pravosodja ♪
- pravovárstven -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na pravno varstvo: pravovarstveni zahtevek ♪
- pravovéren -rna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) za pripadnike določene veroizpovedi ki v celoti priznava sprejete, ustaljene verske dogme, predpise: pravoveren katoličan, musliman; reformatorji in pravoverni protestanti / pravoverni nauki; pravoverne knjige; pren., ekspr. pravoverni ideologi ♪
- pravovérnost -i ž (ẹ́) za pripadnike določene veroizpovedi popolno priznavanje sprejetih, ustaljenih verskih dogem, predpisov: zagovornik pravovernosti / pravovernost vernikov; pren., ekspr. dvomili so o njegovi idejni pravovernosti ♪
- právšen -šna -o prid. (ȃ) nav. ekspr. 1. ki je glede na določene potrebe, zahteve primeren, ustrezen: ravno pravšna miza za risanje; soba je kar pravšna zanj; za igro nas je pravšno število // primeren, ustrezen sploh: on je pravšen človek za tako delo; oglasil se je v pravšnem trenutku; hotel je ravno pravšen za nas 2. knjiž. pravi, pravilen: pravšna smer; pravšen in napačen / to je edina pravšna razlaga // pravi, resničen: šolo je obiskal pravšen pisatelj / pravšnega veselja po tem dogodku seveda ni bilo več ● knjiž., ekspr. imej zmeraj pravšno mero bodi zmeraj zmeren, v ničemer ne pretiravaj; zastar. to niso pravšne stvari naravne, normalne právšni -a -o sam.: govoril sem z ravno pravšnim; pravšno je povedal ♪
- právšnji -a -e prid. (ȃ) nav. ekspr. 1. ki je glede na določene potrebe, zahteve primeren, ustrezen: ta klobuk je ravno pravšnji za vašo glavo; dobil je kar pravšnjo sobo za študij / pravšnja priložnost za kaj // primeren, ustrezen sploh: ne bo lahko najti pravšnjega človeka za tako odgovorno nalogo; ta pozdrav ni najbolj pravšnji; iskati pravšnjo besedo za spravo / ravno pravšnji dan je prišel, vsi so bili doma 2. knjiž. pravi, pravilen: obrniti se v pravšnjo smer / njihovo mnenje je pravšnje // pravi, resničen: spoznati pravšnjo podobo koga / oče mu je kupil pravšnje motorno kolo / medalje naj dobijo res pravšnji vojaki; sam.: ravno pravšnjega je srečal; star. ravnati po pravšnjem prav, normalno ♪
- pràvzapràv prisl. (ȁ-ȁ) 1. izraža ugotovitev, spoznanje resničnega stanja: pravzaprav mu delamo krivico, ko ga ne nagradimo; pravzaprav si samo domišlja, da je bolan; pravzaprav rajši vidim, da ostaneš doma // izraža pridržek: hudoben pravzaprav ni, pač pa nagajiv // ekspr. poudarja trditev: moški ste pravzaprav vsi enaki 2. izraža popravek prej povedanega: šport, pravzaprav alpinizem, mu veliko pomeni; vsi smo rekli, pravzaprav stric je rekel, naj že gre; pošteno sva lačna, in žejna tudi. Pravzaprav žejna še bolj 3. ekspr., v vprašalnih stavkih poudarja ugibanje: kje pa si pravzaprav; koliko je pravzaprav ura; kaj pravzaprav hočeš od mene; za kaj pa pravzaprav gre / sprašujem se, kaj pravzaprav tukaj iščem ♪
- právzòr -ôra m (ȃ-ȍ ȃ-ó) knjiž., redko prvi, osnovni vzor: pravzore za svoje ustvarjanje je našel v ljudski pesmi / starka se mu je zdela pravzor potrpežljivosti tipičen zgled, primer ♦ filoz. praoblika kot temelj, vzrok vsega, kar je; arhetip ♪
- prázen -zna -o prid. (á) 1. v katerem, na katerem ni ničesar: prazen kozarec, zaboj; prazen prostor, stol; prazna miza, posoda / prazen list nepopisan; prazen tovornjak ki ni naložen 2. nav. ekspr. v katerem določenih stvari ni ali so v majhnem številu, v majhni količini: živino so prodali, hlev je prazen; avtobus je odpeljal skoraj prazen; igrali so pred napol prazno dvorano; ta gostilna je največkrat prazna brez gostov / prazen svet neobdelan; jablana je letos prazna nima sadov; prazno klasje // s širokim pomenskim obsegom ki je brez česa zanj značilnega: prazna blagajna, kašča; prazna struga; prazna puška ki je brez nabojev; ceste so skoraj prazne / hotel je prazen nezaseden; oddam prazno sobo neopremljeno; stene so prazne brez okrasa, slik // ki ima določene
lastnosti, značilnosti v majhni meri: prazen glas; prazen okus neizrazit / izrazno prazen jezik; vsebinsko prazni verzi 3. nav. ekspr. ki ne predstavlja prave, resnične vrednosti: bogastvo, slava, vse to je prazno / duhovno prazno življenje // ki se mu ne pripisuje vrednost, pomen: prazen uspeh / prazna uglajenost nepristna, navidezna // ki se mu ne pripisuje vsebinska, izrazna vrednost: prazne besede, fraze; vsebinsko prazna izjava; prazno govorjenje / prazen stil; prazna arhitektura 4. ki je brez učinka, koristi: prazen trud; prazna prizadevanja / prazna razprava 5. ki ne izhaja iz objektivnih dejstev: prazni načrti; prazni pomisleki; prazne želje; prazno upanje / ekspr. prazen izgovor neprepričljiv, neutemeljen 6. nav. ekspr. ki ni sposoben (močno) čutiti, doživljati: prazen človek // ki ničesar ne izraža: prazen obraz, pogled 7. brezokusen, neokusen: vino je trpko in prazno / sadje praznega
okusa ● ekspr. njegove obljube so prazen dim obljub ne bo izpolnil; ekspr. vedno se prepira za prazen nič brez vzroka; pog. piti na prazen želodec ne da bi prej jedel; ekspr. imeti prazen žep biti brez denarja; ekspr. urednikovi predali so bili prazni ni imel gradiva za objavo; pog. ne morem priti prazen na obisk ne da bi prinesel kako darilo; ekspr. imeti prazno glavo zelo malo ali nič vedeti; ekspr. sedeti pri prazni mizi ki ni pripravljena za serviranje hrane; ki ni obložena s hrano; ekspr. ostal je praznih rok ni dobil pričakovanega; njegova pričakovanja se niso uresničila; prišla je praznih rok k hiši v zakon ni prinesla denarja, premoženja; ekspr. mlatiti, otepati prazno slamo vsebinsko prazno govoriti; knjiž. prazna vera praznoverje; ekspr. prazna vreča ne stoji pokonci brez zadostne hrane
človek ni sposoben za delo, se ne počuti dobro; ekspr. nevesta ne bo prazna bo imela precej dote; preg. prazen sod ima močen glas kdor malo ve, veliko govori; preg. kdor sam sebe povišuje, prazno glavo oznanjuje hvaljenje samega sebe in pretirano dobro mnenje o sebi izražata, kažeta omejenost ◊ elektr. akumulator je prazen ne more več oddajati električne energije; fiz. prazen prostor del prostora, v katerem ni snovi; mat. prazna množica množica, ki nima nobenega elementa; strojn. prazni tek stroja vrtenje stroja, pri katerem ta ne opravlja nobenega dela prázno prisl.: te stavbe delujejo prazno in dolgočasno; prazno razpravljati, se smejati prázni -a -o sam.: tam je še nekaj praznega; ekspr. ta je pa prazna to ni res, to je izmišljeno; ekspr. prazne govoriti izmišljene, neresnične stvari; star. oženiti se na prazno poročiti se z revno nevesto; v prazno ekspr. gledati v prazno
nepremično predse, brez določenega namena; ekspr. govoriti v prazno prepričevati ljudi, ki se ne dajo prepričati; publ. predlogi so izzveneli v prazno niso imeli zaželenega uspeha; slabš. v prazno mahati govoreč, razpravljajoč o čem ne zadeti bistva; narediti korak v prazno ne da bi z nogo dosegel tla; seči z roko v prazno ne da bi kaj otipal, dosegel; ustreliti, udariti v prazno ne da bi zadel ♪
- prázgodovína -e ž (ȃ-í) obdobje v razvoju človeške družbe, iz katerega ni pisanih virov: najdbe iz prazgodovine / prazgodovina človeštva // veda o tem: zanimati se za prazgodovino ◊ arheol. obdobje prazgodovinskih dob ♪
- prázgodovínar -ja m (ȃ-ȋ) strokovnjak za prazgodovino: dognanja prazgodovinarjev ♪
- prázgodovínski -a -o prid. (ȃ-ȋ) nanašajoč se na prazgodovino: prazgodovinske najdbe / prazgodovinski človek ♦ arheol. prazgodovinska doba vsaka od dob med mlajšo kameno in mlajšo železno dobo ♪
- prázničen -čna -o prid. (á) nanašajoč se na praznik: nastopilo je praznično jutro / praznične prireditve / praznični dnevi / praznična obleka; praznično kosilo / ekspr.: praznični mir; praznično razpoloženje ∙ ekspr. biti praznične volje veselo razpoložen práznično prisl.: praznično oblečen; praznično pogrnjena miza; sam.: pri tem so občutili nekaj prazničnega ♪
35.688 35.713 35.738 35.763 35.788 35.813 35.838 35.863 35.888 35.913