Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

An (35.463-35.487)


  1.      povêljnik  -a m (ȇ) kdor poveljuje vojaški enoti ali ustrezni ustanovi: poveljnik je pregledal utrdbe; poveljnik bataljona, čete / vrhovni poveljnik oboroženih sil ∙ ekspr. lahko je biti poveljnik po bitki ukazovati, dajati nasvete potem, ko je stvar že končana // kdor poveljuje kaki enoti, skupini sploh: taboriščni poveljnik; poveljnik ladje, letala / ekspr. dečki so ga priznavali za svojega poveljnika vodjo, voditelja ♪
  2.      povêljniški  -a -o prid. (ȇ) nanašajoč se na poveljnike ali poveljevanje: imeti poveljniške dolžnosti, pravice ♦ navt. poveljniški most najvišji del krova, odkoder se ladja upravlja; voj. poveljniško mesto mesto, prostor, na katerem je poveljstvo pred bojem in po njem ♪
  3.      povéniti  -em dov. (ẹ́ ẹ̄) navadno sedanji čas drug za drugim oveneti: ta roža hitro povene ♪
  4.      poverílen  -lna -o prid. (ȋ) polit., v zvezi poverilna pisma pooblastilne listine, ki jih poslanik ob nastopu službe izroči poglavarju tuje države: poverilna in odpoklicna pisma ♪
  5.      poverílo  -a s (í) zastar. mandat, pooblastilo: dobil je poverilo in častne pravice ministra / podpisati poverilo ♪
  6.      povériti  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) narediti, da ima kdo nalogo opraviti, opravljati kaj: organizacijo in izvedbo volitev poveriti komisiji / publ. poklicno svetovanje so poverili strokovnjakom; poveril mu je pomembno nalogo zaupal povérjen -a -o: poverjena ji je odgovorna funkcija, zadeva; naloga, poverjena kolektivu, ni bila lahka ♪
  7.      povérjenec  -nca m (ẹ̑) zastar. 1. poverjenik, zastopnik: bil je poverjenec Kmetijske družbe 2. varovanec: slabo skrbi za svojega poverjenca ♪
  8.      povérjenik  -a m (ẹ̑) 1. kdor (ljubiteljsko) zbira naročnike, predplačnike: knjige, revije dobivajo po poverjenikih; poverjenik Slovenske matice; bil je poverjenik za mladinski tisk na šoli / bil je poverjenik partizanov zaupnik 2. med narodnoosvobodilnim bojem član poverjeništva: posvet poverjenikov // vodja poverjeništva: poverjenik za finance, kmetijstvo in prehrano ♪
  9.      povérjeniški  -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na poverjenike: poverjeniški posel / poverjeniška mreža ♪
  10.      povérjeništvo  -a s (ẹ̑) 1. (ljubiteljsko) zbiranje naročnikov, predplačnikov: prevzeti poverjeništvo; poverjeništvo za mladinski tisk na šoli / ta založba ima poverjeništvo v vsakem večjem kraju 2. med narodnoosvobodilnim bojem organ Komunistične partije Slovenije ali Osvobodilne fronte za vodenje in usklajevanje dela okrožnih komitejev: član poverjeništva / poverjeništvo za Primorsko, Gorenjsko in Štajersko // organ državne oblasti za vodenje posameznega področja javne uprave: gospodarsko poverjeništvo; poverjeništvo za kulturo in prosveto ♪
  11.      povésiti  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. premakniti tako, da je usmerjeno nižje, navzdol: povesil je še vročo puškino cev; povesil je sekiro in se oddahnil; nekoliko povesiti / ranjena ptica je povesila krila; povesiti roke / povesiti trepalnice premakniti jih proti licem // spraviti iz pokončnega položaja v smer proti tlom: žival je povesila rep, uhlje / povesiti glavo spraviti jo iz pokončnega položaja v smer proti prsim / rože so povesile cvete; listi so se povesili 2. redko poobesiti, pobesiti: pobil in povesil je vse nasprotnike / povesiti okraske ● povesiti oči usmeriti jih navzdol; povesiti pogled pogledati proti tlom; ekspr. večina ljudi je obupala in povesila roke prenehala si prizadevati, delati za kaj povésiti se spremeniti navadni, naravni položaj v smeri navzdol, zlasti v enem delu: krilo vrat se je povesilo / čeljusti so se mu povesile ● ekspr. greben se mu je povesil ni mu bilo prav, čutil se je ponižanega; nehal je biti domišljav; ekspr. nos (se mu) je povesil z izrazom je pokazal, da je užaljen, prizadet povéšen -a -o: razmajani in povešeni plotovi; povešen rep; povešeni uhlji; povešene prsi; drevo s povešenimi vejami ∙ bolečine zaradi povešenega želodca želodca, ki zaradi shujšanosti, manjše napetosti mišic leži nižje kot normalno ♪
  12.      povêslo  in povéslo -a s (é; ẹ́) zvit šop bilk, slame za vezanje snopov: delati povesla; položiti na poveslo ♪
  13.      povést  -i ž (ẹ̑) 1. lit. krajše, vsebinsko, izrazno manj zahtevno pripovedno delo, navadno v prozi: napisati, prebrati povest; zgodovinska povest; povest v verzih; povesti in romani / okvirna povest / povest se dogaja v 18. stoletju 2. daljša zgodba z izmišljenimi sestavinami: ded je rad pripovedoval povesti; njegove lovske povesti sem že vse slišal / povedati komu svojo življenjsko povest zgodbo 3. zastar. zgodovina: zanimati se za povest jezika Slovencev ● ekspr. o kupovanju čevljev je povedal celo povest zelo obširno je pripovedoval o njem; ekspr. to je pa dolga povest o tem bi se dalo veliko povedati; ekspr. kaj bi še pravil: stara povest tako se navadno zgodi, tako stvari navadno potekajo ♪
  14.      povésten  -tna -o prid. (ẹ̑) 1. knjiž. tak kot pri povesti: to literarno delo ima nekatere povestne značilnosti 2. zastar. pripoveden, epski: povestni in dramski spisi 3. zastar. zgodovinski: on je povestna, resnična oseba / to je povestno dogajanje ♪
  15.      povêsti  -vêdem dov., povêdel in povédel povêdla, stil. povèl povêla (é) 1. knjiž. kot spremljevalec, vodnik narediti, da kdo kam gre; popeljati: spoštljivo ga je povedel v hišo; povedel jo je v drugo sobo / sam ga je povedel po stopnicah / povedel jih je v boj ∙ vznes. povedel jih je zmagi naproti pod njegovim vodstvom so zmagali; knjiž. povsod so šli za njim, kamorkoli jih je povedel v vsem so ga podpirali 2. publ. priti pri tekmovanju na prvo mesto, pred druge: na ovinku je povedel kolesar Partizana // doseči prednost v igri: v začetku je povedlo domače moštvo / povesti z ena proti nič ♪
  16.      povéstica  -e ž (ẹ̑) ekspr. manjšalnica od povest: te povestice so izšle tudi v knjigi / pripovedovati otrokom povestice ∙ ekspr. take povestice pripoveduj komu drugemu tega, kar pripoveduješ, ne verjamem ♪
  17.      povéstnica  -e ž (ẹ̑) zastar. 1. zgodovina: zanima ga slovanska povestnica / on je živa povestnica domačega kraja 2. zgodovinski kraj, prizorišče: obiskal je povestnico znane bitke ♪
  18.      povéstničar  -ja m (ẹ̑) 1. knjiž. kdor piše povesti: iz povestničarja se je razvil v romanopisca / Bela krajina je dobila z njim svojega povestničarja in pravljičarja 2. zastar. zgodovinar, zgodovinopisec: več povestničarjev omenja ta upor ♪
  19.      povèz  -éza in póvez -a m (ȅ ẹ́; ọ́) nar. prekmursko pokrov za zapiranje kurišča kmečke peči: odmakniti povez ♪
  20.      povézati  in povezáti -véžem dov. (ẹ́ á ẹ́) 1. z vezanjem dati skupaj, združiti: povezati lase; povezati pisma s trakom; povezati smuči z jermeni / povezati sestavne dele ostrešja / pšenico je treba povezati v snope / povezati šopek z vezanjem narediti // narediti, da je kaj a) skupaj, združeno: povezati prostore; skušali so povezati ulice starega dela mesta / povezati bregova s pontonskim mostom; telefonsko povezati mestne četrti / s težavo je povezal nekaj misli; smiselno povezati trditve; pren. čustveno, notranje povezati b) z orodnikom v kaki zvezi, odvisnosti: povezati mesto z okolico / povezati znanost s prakso 2. nav. ekspr. narediti, da kdo sodeluje s kom, zlasti na političnem področju: takoj so ga povezali s člani komunistične partije; že pred vojno sem se povezal z njim / takoj sem se povezal 3. namestiti obvezo; obvezati: povezati glavo, roko / povezati ranjenca ● ekspr. če ti ni všeč, poveži culo pojdi, odidi; pog. ne more povezati konca s koncem ne more se redno preživljati povézan -a -o: z njim sem bil dolgo povezan; povezana roka; bila je vsa povezana in krvava; skupine niso bile vojaško povezane; vretenca so gibljivo povezana ♪
  21.      povezáva  -e ž (ȃ) dejstvo, da je kaj povezano: dobra cestna povezava med kraji; železniška povezava / utrjevati povezavo med industrijo in kmetijstvom / povezava mesta z zaledjem / izgubiti povezavo z množicami ♪
  22.      povézen  -zna -o prid. (ẹ̑) ki je za povezovanje: širok povezni trak; povezna vrv, žica ♪
  23.      povézje  -a s (ẹ̑) teh. kar kaj povezuje, veže: močno, trdno povezje; povezje zaboja ♦ grad. strešno povezje nosilni del strešne konstrukcije, sestavljen najmanj iz poveznika, dveh opornikov in sohe ♪
  24.      povézniti  -em dov. (ẹ́ ẹ̑) dati, položiti tako, da je odprta stran česa votlega spodaj: povezniti kozarec na mizo; povezniti lonec, škaf; sod se povezne z veho navzdol / ekspr. poveznil mu je klobuk na glavo pokril ga je s klobukom; pren., ekspr. nad mesto se je poveznil zvon sopare // dati, položiti čez kaj: na odprtino povezniti kamnito ploščo povézniti se ekspr. nagniti se, povesiti se: voz se je poveznil na eno stran / streha se je že poveznila povéznjen -a -o: globoko na oči poveznjen klobuk; poveznjena posoda ♪
  25.      povezoválen  -lna -o prid. (ȃ) ki povezuje: energetski povezovalni sistem / krepiti povezovalna prizadevanja v stranki; društva imajo narodnostno povezovalno vlogo ♪

   35.338 35.363 35.388 35.413 35.438 35.463 35.488 35.513 35.538 35.563  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA