Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

An (35.438-35.462)


  1.      povabíti  in povábiti -im dov. (ȋ á) izraziti, sporočiti komu željo a) da kam pride, se udeleži česa zlasti zaradi pogostitve: pripravil je svatbo in povabil dosti prijateljev; povabiti na fantovščino, kosilo; povabil je vso družbo k sebi na dom / povabiti koga na obisk, počitnice b) da kam pride, se udeleži česa sploh: gledališče je povabilo v tej sezoni več tujih pevcev; povabiti dosti tujih strokovnjakov na kongres / povabil ga je na zagovor poklical c) naj kaj naredi, dela: povabil jih je k razpravi, sodelovanju; povabil je navzoče na ogled razstave; povabil jih je, naj vstopijo / povabil jih je jest; povabil jo je plesat / povabiti goste na vrt ● povabiti k mizi jest, pit; v družbo, ki je pri mizi; povabiti na češnje obirat, jest češnje; ekspr. povabiti koga na kozarec na družabni sestanek ali pogovor, pri katerem se pije navadno alkoholna pijača; povabiti v goste na pogostitev, navadno ob kakem pomemben dogodku povábljen -a -o: biti povabljen na večerjo; sam.: prišli so vsi povabljeni ♪
  2.      povábljenec  -nca m (á) kdor je kam povabljen: povabljenci so sedli za mizo; prva vrsta parterja je rezervirana za povabljence ♪
  3.      povalíti  -ím dov., poválil (ȋ í) 1. redko s silo narediti, da kaj pride iz pokončnega položaja na tla; podreti: z močnim udarcem ga je povalil na tla / plaz je povalil samotno drevo 2. nar. povaljati: pobranati in povaliti / povaliti travo, žito / povalil ga je po travi povalíti se zavaliti se, zakotaliti se: povalil se je do njega in ga skušal rešiti; deček se je povalil po hribu navzdol povaljèn -êna -o: ležal je umazan in povaljen; povaljena obleka ♪
  4.      pováljati  -am dov., tudi povaljájte; tudi povaljála (á) 1. z valjanjem narediti a) bolj ravno: zemljo je nasul in jo povaljal; pobranati in povaljati b) tanjše: testo je treba na robu še povaljati 2. z valjanjem potlačiti: divji prašiči so povaljali oves / povaljati obleko z valjanjem pomečkati; povaljal si je plašč 3. krajši čas valjati: povaljati glino v roki; povaljati grižljaj v ustih / povaljati otroka po travi; pes se je povaljal po tleh // nekajkrat obrniti v kakem živilu, da se to prime površine: zrezek povaljamo v moki, jajcu in drobtinah 4. vulg. imeti spolni odnos: povaljal jo je; povaljala se je že z mnogimi moškimi pováljan -a -o: ima povaljan klobuk; domov se je vrnil ves krvav in povaljan; povaljana trava ♪
  5.      povasováti  -újem dov. (á ȗ) v kmečkem okolju krajši čas vasovati: kdaj pa kdaj povasuje pri sosedih / povasovati pri mrliču // nadaljevati z vasovanjem po določenem času: malo še povasuj ♪
  6.      povéčati  -am dov. (ẹ̑) 1. narediti večje, obsežnejše: povečati igrišče; oteklina se je povečala // narediti, povzročiti, da je kaj videti večje: vodoravni vzorec prostor navidezno zniža in poveča // narediti kaj enakega, vendar večjih razsežnosti: povečati kroj; povečati sliko 2. narediti, da doseže kaj višjo stopnjo a) glede na količino: povečati izvoz; produktivnost se je povečala / število šol se je petkrat povečalo b) glede na možni razpon: povečati cene, kvaliteto / povečati koncentracijo, odpornost c) glede na intenzivnost: to je povečalo nemir; njena malodušnost se je ob tem dogodku še povečala povéčan -a -o: povečan krvni pritisk; povečana hitrost; na steni visi njegova povečana slika; za deset odstotkov povečana zmogljivost tovarne ♪
  7.      povečáva  -e ž (ȃ) glagolnik od povečati: povečava slike / povečava proizvodnje povečanje ♦ fiz. razmerje med dolžino slike in dolžino predmeta; razmerje med tangensom kota, pod katerim vidimo predmet skozi optično napravo, in tangensom kota, pod katerim vidimo ta predmet s prostim očesom ♪
  8.      povéček  -čka m (ẹ̑) redko količina, vrednost, za katero se kaj poveča; povečanje: ugotoviti poveček ♪
  9.      povečérek  -rka m (ẹ̑) redko 1. manjši obrok hrane, ki se je pozno zvečer: po ličkanju jim je gospodinja prinesla povečerek 2. kar se je po večerji: ponuditi gostom povečerek ♪
  10.      povečéren  -rna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na čas po večerji: povečerni sprehodi / povečerno razpoloženje ♪
  11.      povečérjati  -am dov. (ẹ̑) pojesti večerjo: pravkar so povečerjali / nahitro je povečerjal suho hrano pojedel za večerjo ♪
  12.      povečérje  -a s (ẹ̑) voj. čas od večerje do spanja: dežurati do povečerja ♪
  13.      povečeválen  -lna -o prid. (ȃ) ki poveča, povečuje: povečevalna naprava / povečevalno steklo preprosta optična priprava za opazovanje majhnih stvari ♪
  14.      povečeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. delati večje, obsežnejše: prostor je mogoče povečevati in zmanjševati s premakljivimi stenami // delati kaj enakega, vendar večjih razsežnosti: povečevati fotografije 2. delati, da doseže kaj višjo stopnjo a) glede na količino: povečevati izvoz; proizvodnja se je le neznatno povečevala / število članov se povečuje b) glede na možni razpon: povečevati kvaliteto, vstopnino c) glede na intenzivnost: s svojim ravnanjem je povečeval njihov odpor ♪
  15.      povečíni  in po večíni prisl. (í) v (veliki) večini: hiše so povečini lesene; posestvo ima sto hektarov obdelovalne zemlje, povečini vinogradov / to so povečini tovarniški delavci / mikrobi ostanejo na površini povečini le kratek čas navadno; prim. večina ♪
  16.      povéd  -i ž (ẹ̑) 1. lingv. najmanjša samostojna enota jezikovnega sporočila, ki je lahko tudi že sama sporočilo: to poved sestavljajo trije stavki / zložena poved 2. knjiž., redko vsebina, snov: v teh verzih se že čuti spreminjanje povedi 3. zastar. napoved: njegova poved se je uresničila ♪
  17.      povédati  povém dov. (ẹ́) 1. narediti, da kdo kaj izve, se s čim seznani a) z govorjenjem: povedati ceno, ime, svoje mnenje, novico; povedati komu za pot; odkrito povedati; povedati po angleško / povem ti, če ne boš tega povedal drugim; očetu bomo povedali, da se potepaš; povedali vam bomo, kdaj pridite sporočili vam bomo, obvestili vas bomo; povedal sem vam, da ne grem rekel; tega niste povedali dovolj jasno izrazili / povejte račun, prosim b) z jezikovnimi sredstvi: v članku je povedal dosti novega / kako je do tega prišlo, pove knjiga / kot smo že zgoraj povedali, proizvodnja narašča c) s čim sploh: z gibi, očmi komu kaj povedati; gluhonemi je to povedal s prsti / če je slika dobra, pove vse in ne potrebuje besedila / ekspr. ogledalo mu je povedalo, da se je postaral pokazalo; ta kazalec pove, kdaj doseže temperatura kritično točko; te številke povejo, koliko smo zaslužili izražajo, kažejo // izgovoriti, izreči: bolnik je povedal nekaj besed / prvi stavek je povedal šepetaje // izraziti, posredovati določeno besedilo: pravljico jim je večkrat povedala; povedati pesem na pamet 2. dati osnovo za kako misel, sklep: bledica na njenem obrazu mu je povedala, da je bolna; nered v sobi jim je povedal, da so bili v njej tatovi; tvoje bele roke so mi povedale, da nisi kmet / markacija, znak pove, kje moraš zaviti 3. v medmetni rabi, v zvezi povem ti, vam izraža a) trdno prepričanost: službo bo kmalu pustil, povem ti b) opozorilo, svarilo: povem ti, pazi se, kaj govoriš; da vam povem, z njim se ni šaliti // poudarja povedano: povem ti, bilo je zelo nevarno; junak je bil, povem vam, da malo takih // v zvezi česa, kaj ne poveš izraža presenečenje, dvom: kaj ne poveš: da si denar izgubil / on je bil tukaj. Česa ne poveš ● ekspr. to ime mi ne pove nič osebe s tem imenom ne poznam; v zvezi z določeno stvarjo ne vem o osebi s tem imenom nič; ekspr. nos mu je povedal, kaj mora ukreniti začutil je; ekspr. o tem bi se dalo še marsikaj povedati je znanega še marsikaj; o tem vejo ljudje veliko povedati ljudje veliko pripovedujejo o tem; star. ona zna povedati prihodnost, srečo napovedati; ekspr. kaj boste dobrega povedali kakšne novice prinašate; ekspr. povedal ji je nekaj gorkih zelo jo je oštel; ekspr. naj le pride, da mu povem svoje da ga oštejem, mu izrazim nezadovoljstvo; ekspr. bilo je lepo, da se ne da povedati zelo; ekspr. v obraz povedati komu izraziti, navadno ogorčenje, jezo, neposredno povzročitelju; ekspr. bilo je, kako bi povedal, res malo nerodno kako bi z besedami primerno izrazil; pog. komu kaj nazaj povedati odgovoriti mu, ugovarjati; greh se pove, grešnik pa ne dejanje se razkrije, storilec pa zamolči; preg. povej mi, s kom hodiš, in povem ti, kdo si človek je tak kot njegova družba povédan -a -o deležnik od povedati: s tem je vse povedano; ekspr. nakratko (povedano), nisi pripravljen // star. omenjen, naveden: srečal sem ga leto dni po povedanih dogodkih; sam.: si razumel povedano ♪
  18.      povéden  -dna -o prid. (ẹ̄; lingv. ẹ̑) ki v veliki meri pove, izraža določeno vsebino: že njegov priimek je dovolj poveden; iskati najbolj povedno besedo / njegovo izražanje je lepo in povedno vsebinsko polno, bogato; redko kar je zavestno, je tudi povedno izrazljivo, opisljivo ◊ lingv. povedni naklon naklon, ki izraža nevtralen odnos govorečega do glagolskega dejanja, stanja; povedna intonacija intonacija s padajočim tonskim potekom na koncu stavka; pridevnik, samostalnik v povedni rabi v vlogi povedkovega določila povédno prisl.: izgovoriti stavek povedno, ne vprašalno ♪
  19.      povédkov  -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na povedek: povedkove značilnosti / povedkov odvisnik odvisni stavek, ki izraža povedkovo določilo nadrednega stavka; povedkov prilastek nesamostojni stavčni člen, ki pojasnjuje samostalniški osebek, predmet in se dá razviti v samostojen stavek z glagolom biti; povedkovo določilo nesamostojni stavčni člen, ki dopolnjuje pomensko nepopolne glagole ♪
  20.      povédnik  -a m (ẹ̑) lingv. glagolska oblika za izražanje povednega naklona: uporabiti povednik ♪
  21.      povelíčati  -am dov. (ȋ) 1. narediti, da kaj dobi velik ugled, veljavo: poveličati delo; njeno ime je poveličal v veliko pesmih; poveličati in ponižati 2. knjiž. poplemenititi, očistiti: trpljenje človeka poveliča // rel. narediti deležnega božjih lastnosti: Bog bo mučence poveličal ● zastar. poveličati vesti napihniti povelíčan -a -o: dolgo je strmel v poveličani obraz mrtvega prijatelja; v povesti je poveličana njihova junaška preteklost; sam.: sreča poveličanih ♪
  22.      poveličeváti  -újem nedov. (á ȗ) izražati, poudarjati pozitivne lastnosti: poveličevati lepoto narave, telesa; v pesmi, s pesmijo poveličevati; pretirano poveličevati / poveličevati samega sebe poveličeván -a -o: zelo poveličevane naravne lepote ♪
  23.      povêlje  -a s (ē) kratek ustni ukaz, zlasti v vojski: slišati je glasna povelja desetarjev / ustaviti se na povelje stoj ♦ voj. dnevno povelje s katerim se organizira vse notranje delo določene vojaške enote za naslednji dan // ukaz sploh: zaradi novega povelja smo odpluli predčasno; čakati na povelje za odhod; izdati povelje o deportaciji / pokazati povelje listino z ukazom / na povelje, star. po povelju deželnega glavarja so ga zaprli / šalj., kot pritrdilni odgovor na izraženo željo, zahtevo na povelje, draga žena, je rekel; pren. iz možganov se prenesejo povelja po živčnih poteh v druge organe ● zastar. pod polkovnikovim poveljem so odšli proti meji poveljstvom; vstali so kakor na povelje zelo hitro in vsi hkrati ♪
  24.      poveljeválen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na poveljevanje: poveljevalni jezik / njegov glas je bil preveč poveljevalen ♪
  25.      poveljeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. opravljati vodilne, voditeljske funkcije v vojaški enoti ali ustrezni ustanovi: poveljevati bataljonu, četi; na desnem krilu je poveljeval novi poročnik / poveljevati trdnjavi // opravljati vodilne, voditeljske funkcije v kaki enoti, skupini sploh: poveljevati mladinski delovni brigadi; poveljevati gasilski četi / poveljevati vesoljski ladji / ekspr. otrokom iz soseske je poveljeval naš najmlajši jim ukazoval, jih vodil 2. izrekati povelja: komandir je poveljeval glasno in razločno / dov. poročnik je poveljeval: na desno ♦ voj. poveljevati zbor ukazati vojakom, naj se postavijo v zbor poveljujóč -a -e: dvignil se je iz rova, poveljujoč: juriš; knjiž. zmotili so ga poveljujoči materini klici ukazujoči ♦ voj. javil se je pri poveljujočem oficirju oficirju, ki poveljuje v enoti ♪

   35.313 35.338 35.363 35.388 35.413 35.438 35.463 35.488 35.513 35.538  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA