Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

An (33.901-33.925)


  1.      pogrézen  -zna -o prid. (ẹ̄) nanašajoč se na pogrezanje: pogrezna naprava ♪
  2.      pogrézniti  -em dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. premakniti z višjega mesta, položaja na nižjega; spustiti: pogrezniti krsto v grob; pogrezniti vedro v vodnjak // redko narediti (bolj) globoko; poglobiti: pogrezniti strugo; jama se je pogreznila 2. nav. ekspr., v zvezi z v izraža povzročitev stanja, kot ga določa samostalnik: glasba ga je pogreznila v spanje; pogrezniti se v nezavest; vas se je pogreznila v tišino // spraviti, pahniti: spoznanje ga je pogreznilo v grozo; sporočilo ga je pogreznilo v obup; pogrezniti se v žalost pogrézniti se nav. ekspr. 1. postati nižji: blazine so se pod njim kar pogreznile / tla so se ponekod pogreznila // pomakniti se v navpični smeri navzdol: hiša se je nekoliko pogreznila / do kolen se je pogreznil v sneg / v mehkem naslanjaču se je globoko pogreznil; čoln se je pogreznil potonil, potopil 2. z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v izraža nastop intenzivne dejavnosti osebka, kot jo določa samostalnik: znova se je pogreznil v branje; pogrezniti se v delo, učenje / pogreznil se je v svoje misli; od tedaj se je še bolj pogreznil vase ● knjiž. dan se je pogreznil v preteklost minil, se iztekel; izginil je, kot bi se v zemljo pogreznil nenadoma, nepričakovano; ekspr. najrajši bi se pogreznil sto klafter globoko zelo me je sram pogréznjen -a -o: pogreznjen čoln; vas je pogreznjena v temo; pogreznjen v delo; vase pogreznjeni ljudje ♪
  3.      pogréznjenost  -i ž (ẹ̑) lastnost, stanje pogreznjenega: pogreznjenost tal / pogreznjenost v branje / trenutki globoke pogreznjenosti vase ♪
  4.      pogrinjálo  -a s (á) kos tkanine, navadno določene oblike, s katerim se kaj pogrinja, pokriva: pisano pogrinjalo; košara je bila pogrnjena z rožastim pogrinjalom / posteljno pogrinjalo / redko namizno pogrinjalo prt ♪
  5.      pogrínjati  -am nedov. (í) 1. dajati, polagati pogrinjalo na kaj: pogrinjati posteljo / pogrinjati mizo pripravljati za serviranje hrane / pogrinjati s prtom 2. s pokrivanjem, zakrivanjem varovati pred čim: vso noč mora pogrinjati otroka; pogrinjati tla s papirjem / ekspr. črne kite ji pogrinjajo prsi pokrivajo ♪
  6.      pogrínjek  -jka m (ȋ) kar se pripravi na (pogrnjeno) mizo za serviranje hrane eni osebi: pripravila je pogrinjke za šest gostov; razstava sodobnih pogrinjkov / tak pomivalni stroj pomije naenkrat osem pogrinjkov posode za serviranje hrane osmim osebam // prtiček, na katerega se postavi ta pogrinjek: krožnik mora stati sredi pogrinjka; barvasti, vzorčasti pogrinjki; kupiti komplet pogrinjkov ♪
  7.      pogrísti  -grízem dov. (í) 1. z grizenjem odstraniti: pogristi poganjke, travo / pogristi nohte 2. redko raniti z ugrizi; ogristi: bolni pes je pogrizel več psov; dati psom nagobčnike, da se ne bi pogrizli ∙ ekspr. ljudje bi se pogrizli, če bi jim preveč popustili brezobzirno obračunali drug z drugim pogrízen -a -o: pogrizeni nohti ♪
  8.      pogrkávati  -am nedov. (ȃ) 1. izgovarjati glas r v zadnjem delu ustne votline: v nekaterih narečjih pogrkavajo; pogrkaval je kot Parižani 2. dajati zamolkle, grgrajoče glasove: stokal je in pogrkaval pogrkavajóč -a -e: pogrkavajoča govorica; prisl.: pogrkavajoče govoriti ♪
  9.      pogrmévati  -am nedov. (ẹ́) 1. brezoseb. v presledkih grmeti: za hribi lahno pogrmeva 2. v presledkih dajati grmenju podobne glasove: motorji bombnikov so skoraj vsak dan pogrmevali nad mestom; pren., ekspr. nesreča je pogrmevala v ozračju ♪
  10.      pogrníti  in pogŕniti -em dov. (ȋ ŕ) 1. dati, položiti pogrinjalo na kaj: pogrniti posteljo / pogrniti mizo pripraviti za serviranje hrane / pogrniti prt ∙ ekspr. on sanjari o mizici pogrni se o bogastvu, izobilju // s pokrivanjem, zakrivanjem zavarovati pred čim: hitro je pogrnil prepotene konje; pogrnila je speče otroke / pogrniti preprogo po tleh razgrniti 2. pog., ekspr. pasti, telebniti: spotaknil se je in pogrnil; na ledeni poti je večkrat pogrnil / preh. nekaj časa se je prepiral z njim, potem ga je pa pogrnil po tleh prevrnil 3. žarg., šol. ne izdelati v šoli, pri izpitu; pasti: že drugič je pogrnil pri matematiki; bil je leto starejši od njih, ker je enkrat pogrnil pogŕnjen -a -o: s prtom pogrnjena miza; belo pogrnjena postelja; tla so pogrnjena s papirjem ∙ sesti k pogrnjeni mizi pripravljeni za serviranje hrane ♪
  11.      pogròm  -ôma m (ȍ ó) knjiž. 1. silovit napad, naskok: bežati pred pogromom; uničevati v pogromih; okupatorjev pogrom; ekspr. krvav pogrom; pogrom sovražnikovih čet // množično preganjanje, uničevanje: nacistični pogrom; ustaški pogromi proti Srbom; pren. vzdignili so pogrom proti tujim besedam 2. ekspr. lov, pogon: priredili so pogrom na medvede 3. redko hrušč, trušč: mačka je prestrašil nenaden pogrom v hiši ♪
  12.      pogróšen  -šna -o prid. (ọ̄) slabš. cenen, malovreden: pogrošni izdelki; kadi pogrošne cigare / brati pogrošne romane / posmehovati se pogrošni modrosti; banalne, pogrošne resnice ♪
  13.      pogrúntati  -am dov. (ú) pog. 1. izmisliti si, domisliti se: pogruntati nov način slikanja; hotel je pogruntati nekaj čisto posebnega 2. ugotoviti, spoznati: pogruntali so njegovo taktiko; šele kasneje je pogruntal, da se je zmotil / tega ni čisto pogruntal dojel, razumel ● pog., ekspr. kmalu so ga pogruntali ugotovili, kakšen je v resnici; ugotovili, kakšen namen ima ♪
  14.      pogruntávščina  -e ž (ȃ) pog., ekspr. domislek, zamisel: to je bila njena pogruntavščina / zanimiva konstrukcijska pogruntavščina ♪
  15.      pogúba  -e ž (ȗ) ekspr. kar povzroča veliko moralno ali materialno izgubo, škodo: ta dogovor je poguba za nas / ta ženska bo njegova poguba // stanje kot posledica take izgube, škode: poguba mu grozi, preti; rešiti koga pogube / biti sebi in drugim v pogubo ∙ ekspr. drveti v pogubo hitro se bližati čemu slabemu ♪
  16.      pogúben  -bna -o prid., pogúbnejši (ú ū) ki ima neugoden, negativen vpliv na kaj: poguben nasvet; pogubne besede, ideje / poguben vpliv / to je bilo zanj pogubno // ki ima zelo hude posledice: naredil je pogubno napako; pogubna zmota / pogubna bolezen bolezen, ki se konča s smrtjo ♦ med. pogubna bula bula, ki se vrašča v zdravo tkivo in dela zasevke; maligna bula ♪
  17.      pogubíti  -ím dov., pogúbil (ȋ í) 1. drugega za drugim izgubiti: otroci so ji pogubili vse pletilke; že več rokavic je pogubil; pri selitvi se je več stvari pogubilo / pogubil je že skoraj vse zobe ∙ ekspr. hotel se je neopazno pogubiti oditi 2. ekspr. narediti, povzročiti, da postane kdo deležen velike moralne ali materialne izgube, škode: ljubezen ga je pogubila; s svojim dejanjem ga je pogubil; zaradi pijače se bo pogubil ♦ rel. pogubiti človeka povzročiti, da je človek obsojen na večno trpljenje po smrti 3. star. ubiti, usmrtiti: pogubili so ga; dati koga pogubiti pogubljèn -êna -o: pogubljeni dežniki; bil je pogubljen ♪
  18.      pogúbljati  -am nedov. (ú) 1. drugega za drugim izgubljati: kar naprej pogublja ključe; pri njih se veliko stvari pogublja / potok se tam pogublja v zemljo izginja, ponika 2. ekspr. delati, povzročati, da postane kdo deležen velike moralne ali materialne izgube, škode: pijača ga pogublja; fant se zaradi nje pogublja ♪
  19.      pogubljênost  -i ž (é) ekspr. stanje, značilnost pogubljenega, izgubljenega človeka: zaveda se svoje majhnosti in pogubljenosti ♪
  20.      pogubljív  -a -o prid. (ȋ í) star. poguben: pogubljivi naklepi; predlog je zanj pogubljiv / zabloditi na pogubljiva pota ♪
  21.      pogúbnost  -i ž (ú) ekspr. lastnost, značilnost pogubnega: pogubnost dejanja, ravnanja ♪
  22.      pogúgati  -am tudi -ljem dov. (ū) krajši čas gugati: valovi so kdaj pa kdaj pogugali čoln; pogugati se v naslanjaču / najmlajšega je še malo pogugala in odšla poujčkala, pozibala ♪
  23.      pogúm  -a m (ȗ) pripravljenost storiti kaj kljub težavam, nevarnosti: za tako dejanje je potreben velik pogum; občudovala je pogum, s katerim se je lotil tega / pogum mu je upadel, zrasel; to mu je dalo, ekspr. vlilo novega poguma; ni imel dovolj poguma, da bi to storil; to mu ni vzelo poguma / dobiti pogum opogumiti se; zbral je ves svoj pogum in spregovoril; ekspr. pokazal je levji pogum / lotiti se česa z velikim pogumom / elipt. le pogum / kar s pogumom, ga je spodbujal kar pogumno // ekspr. predrznost, nesramnost: v obraz mi je lagal, kakšen pogum ● ekspr. pogum velja stvari se je treba lotiti, čeprav so videti težavne; ekspr. ne izgubljaj poguma bodi, ostani pogumen ♪
  24.      pogúmen  -mna -o prid., pogúmnejši (ú ū) 1. ki si upa storiti kaj kljub težavam, nevarnosti: pogumen človek se tega ne bo bal; to je pogumna deklica; biti, postati pogumen / pogumni vojaki hrabri // ki izraža, kaže pogum: pogumen korak, pogled; pogumne besede; pogumno dejanje 2. ki vzbuja pozornost zaradi nenavadnosti, posebnosti; drzen: pogumna metafora, misel pogúmno prisl.: pogumno iti, korakati; pogumno odgovoriti; pogumno prenašati trpljenje; pogumno stopiti pred koga / le pogumno; sam.: le najpogumnejši so nadaljevali pot ♪
  25.      pohábiti  -im dov. (á ȃ) povzročiti trajno telesno okvaro: hlod je padel nanj in ga pohabil; ob padcu z drevesa si je pohabil roko; pohabiti se v vojni; pren., ekspr. z razvajanjem sta otroka duševno pohabila // knjiž., nav. ekspr. poškodovati, pokvariti: pohabiti drevo / v pretepu so pohabili skoraj vse stole pohábljen -a -o: od rojstva pohabljeni otroci; ptica s pohabljeno perutnico ♪

   33.776 33.801 33.826 33.851 33.876 33.901 33.926 33.951 33.976 34.001  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA